VSRS Sodba X Ips 1488/2004

I. Revizija se zavrne.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 11. 2. 2002. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Agencije Republike Slovenije za okolje z dne 10. 8. 2001, s katero je ta tožeči stranki odmerila takso za obremenjevanje vode za leto 2000 v znesku 2.448.396,00 SIT (1. točka izreka). Tožeča stranka ni vložila vloge za oprostitve ali zmanjšanja plačila takse za obremenjevanje vode, zato okoliščin, zaradi katerih bi bila morda upravičena do znižanja oziroma oprostitve plačila taks, upravni organ ni presojal.

2Sodišče prve stopnje se strinja z odločitvijo in razlogi tožene stranke in se sklicuje na 80. člen Zakona o varstvu okolja - ZVO (Ur. l. RS, št. 32/93 in 1/96), in Uredbo o taksi za obremenjevanje vode (Ur. l. 41/95, 44/95,8/96, 124/2000 in 49/2001, v nadaljevanju Uredba).

3Tožeča stranka vlaga revizijo (prej pritožbo) zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je izpodbijani upravni akt v nasprotju s temeljnimi izhodišči in namenom ZVO. Ponovi tožbene navedbe, da je sama uredila in financirala čistilne naprave in zato nima več statusa obremenjevalke voda. Sodišče ugotavlja, da ne more biti oproščena plačila takse, ker za to ni podala ustrezne zahteve, ni pa razpisalo glavne obravnave, kjer bi bilo mogoče ob neposrednem zaslišanju stranke ugotoviti nejasnosti v postopku. Podredno ugovarja tudi višini določene takse, saj čistilna naprava, ki je v obratovanju že od spomladi leta 1998, odstranjuje cca 70% škodljivih snovi. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, podredno pa, da sodbo spremeni ter tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Predlaga tudi, da se toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka z zakonitimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe do plačila.

4Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

5Revizija ni utemeljena.

6S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007.

7Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbah prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena tega zakona ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člena ZUS-1). V okviru teh norm se izvaja tudi revizijski preizkus izpodbijane sodbe.

8Po presoji Vrhovnega sodišča je bilo v obravnavani zadevi na podlagi v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja, na katerega je Vrhovno sodišče vezano, materialno pravo pravilno uporabljeno. V času odločanja v upravnem postopku je veljal ZVO, na katerega je upravni organ pravilno oprl svojo odločitev. V skladu s prvim odstavkom 80. člena ZVO onesnaževalec plača takso za obremenjevanje vode, katere odmera in merila za znižanje in oprostitev plačevanja so bila na podlagi četrtega odstavka istega člena določena v Uredbi. Na podlagi prvega odstavka 21. člena Uredbe je ministrstvo, pristojno za varstvo okolja, zavezanca skladno z zakonom oprostilo plačila takse ali mu plačilo takse zmanjšalo, če je ta obračunano takso uporabil za izvajanje sanacijskih ali drugih del za zmanjšanje obremenjevanja voda. Zavezanec je lahko oprostitev ali zmanjšanje plačila takse uveljavljal v napovedi za plačilo takse za preteklo leto, ki jo je moral vložiti do 31. marca tekočega leta (drugi odstavek 10. člena). Uredba je v drugem odstavku 21. člena tudi določala, da je zavezanec v celoti oproščen plačila takse, če ministrstvo, pristojno za varstvo okolja, na podlagi sanacijskega programa oceni, da bi z oprostitvijo takse izvedba sanacijskih del potekala hitreje in bi bila s tem obremenitev okolja znatno manjša.

9V obravnavani zadevi je sporno vprašanje, ali tožeči stranki glede na zatrjevana vlaganja v lastno čistilno napravo, ni treba plačati odmerjene takse za obremenjevanje vode za leto 2000. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe in podatkov predloženih spisov, je tožeča stranka 29. 3. 2001 na predpisanem obrazcu vložila napoved za odmero takse za odvajanje tehnološke odpadne vode za leto 2000 (z izpodbijano odločbo je bilo odločeno o zadevni taksi), vendar niti iz obrazca niti iz kasnejših dopolnitev ne izhaja, da bi uveljavljala oprostitev ali zmanjšanje plačila zadevne takse. Iz predloženih spisov tudi ne izhaja, da bi tožeča stranka do 31. 3. 2001 uveljavljala oprostitve ali zmanjšanje plačila zadevnih taks po 21. členu Uredbe. Ker se postopek, v katerem se odloča, ali zavezanec izpolnjuje pogoje za oprostitev ali zmanjšanje plačila zadevne takse, uvede na predlog stranke, v tem primeru pa tožeča stranka takšne oprostitve v predpisanem roku sploh ni uveljavljala, glede na dejanske ugotovitve v obravnavani zadevi tudi po presoji Vrhovnega sodišča upravni organ v tem primeru ni imel pravne podlage za odločanje o tem, ali je tožeča stranka upravičena do zmanjšanja oziroma oprostitve plačila zadevne takse. O oprostitvi ali zmanjšanju plačila takse bi upravni organ lahko odločil samo na podlagi strankine vloge.

10Ker je za pravilno presojo sporne zadeve odločilnega pomena dejstvo, da tožeča stranka vloge za oprostitev plačila takse ni vložila in se postopek za oprostitev takse niti ni začel, so pravno nepomembni revizijski ugovori, ki se nanašajo na zatrjevanja tožeče stranke, da je investirala v čistilno napravo in da več ne obremenjuje okolja. Podredni pavšalni ugovor, ki se nanaša na višino določene takse, pa predstavlja nedopustno novoto.

11Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1), zato Vrhovno sodišče revizijskih ugovorov v tej smeri ni presojalo.

12Ni utemeljen ugovor, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe postopka v upravnem sporu, ker ni opravilo glavne obravnave. Po določbi drugega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1, se neizvedba glavne obravnave šteje za bistveno kršitev pravil postopka le, če je bila ta opustitev v nasprotju z ZUS-1 in je to vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Tožeča stranka je v tožbi sicer predlagala izvedbo glavne obravnave, vendar to po presoji Vrhovnega sodišča – glede na materialnopravne podlage, ki jih je bilo treba uporabiti v obravnavanem primeru – ne bi vplivalo na drugačno odločitev. Zato ni podana bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu iz drugega odstavka 75. člena v zvezi z 2. alineo drugega odstavka 59. člena ZUS-1, do enakega zaključka pa pripelje tudi uporaba drugega odstavka 50. člena v zvezi s četrtim odstavkom 72. člena ZUS, ki je veljal v času odločanja sodišča prve stopnje.

13Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, saj je presodilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

14Ker tožeča stranka z

revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008 ), ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki niso urejena z ZUS-1, sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.