VSRS Sodba I Up 63/2006

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Sodišče prve stopnje je o tožnikovi tožbi že odločalo in jo s sodbo z dne 23.10.2002, zavrnilo. Tožnikovi pritožbi zoper to sodbo je pritožbeno sodišče s sklepom z dne 7.4.2005 ugodilo, sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/1997 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 7.2.2002, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper delno odločbo Upravne enote Ljubljana, Izpostava Bežigrad z dne 10.11.2000, s katero je navedeni prvostopni organ odločil, da pokojnemu upravičencu A.A. pripada za del podržavljenih nepremičnin, sedaj parc. št. ... v izmeri 5 m2, vl. št. ... k.o. ..., odškodnina v obveznicah Slovenske odškodninske družbe v višini 133,95 DEM.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je sporno v obravnavani zadevi, ali je podržavljeno parcelo, sedaj parc. št. ... k.o. ..., ki je del stavbišča objekta F, mogoče vrniti v naravi. Sodišče prve stopnje se je strinjalo s stališčem tožene stranke, da to preprečuje 2. odstavek 32. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Podlage za tako vračanje pa tudi ne daje Stvarnopravni zakonik (SPZ, Uradni list RS, št. 87/2002). Po mnenju sodišča prve stopnje določbi 271. ZPZ in 32. člena ZDen nista v razmerju poznejše in posebne določbe. Vrnitev podržavljenega zazidanega stavbnega zemljišča bi morala biti izrecno urejena. Sodišče prve stopnje zato sklepa, da pravne podlage, da se v denacionalizaciji vračajo stavbna zemljišča, na katerih je zgrajen objekt, ki je v lasti drugega subjekta, ni. Tožnik zaradi takšne uporabe zakona ni izgubil pravice iz denacionalizacije, saj mu vrnitev podržavljene parcele pripada v obliki odškodnine

.

Kolikor tožnikovo navajanje, da upoštevanje stanja zemljišča v času odločanja pomeni, da obliko vračanja z dolgotrajnim vodenjem postopka določa organ, ki vodi postopek, mu sodišče prve stopnje odgovarja, da mora organ pri odločitvi upoštevati materialnopravne zakonske določbe o vračanju, veljavne v času odločanja. Dolgotrajnost postopka oziroma škodljive posledice, za katere stranka trdi, da jih je zaradi tega utrpela, zato v denacionalizacijskem postopku preko oblike vračila ne more uveljavljati. Utemeljeno pa po mnenju sodišča prve stopnje tožnik ugovarja stališču tožene stranke, da etažni lastniki pridobijo solastninsko pravico na funkcionalnem zemljišču po samem zakonu. Vendar pa to stališče na odločitev ni vplivalo, saj parc. št. ... ni funkcionalno zemljišče, ampak stavbišče oziroma v smislu 2. odstavka 32. člena ZDen zazidano zemljišče.

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ponavlja tožbene trditve. Celotno zemljišče (stavbišče pod objektom „F“) je v lasti denacionalizacijskega zavezanca, to je Mestne občine, objekt „F“, ki je zgrajen na tem zemljišču, pa je v lasti Gradbenega podjetja X oziroma novih lastnikov lokalov oziroma stanovanj. Takšno pravno stanje je obstajalo tudi ob uveljavitvi SPZ, ki v 272. členu izrecno ureja, ko lastnik zemljišča in stavbe nista isti subjekt. V konkretnem primeru je torej Mestna občina lastnica nepremičnine, lastniki zgradbe pa so pridobili stavbno pravico – ex lege. Določbi 2. in 4. odstavka navedenega člena še določata postopek za ureditev medsebojnih razmerij med lastnikom zemljišča in nosilcem stavbne pravice. Glede na to ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da ni pravne podlage, da se v denacionalizaciji vračajo zemljišča, na katerih je zgrajen objekt, ki je v lasti drugega subjekta. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbi in odpravi s tožbo izpodbijano odločbo tožene stranke z dne 7.2.2002.

V odgovoru na pritožbo prizadeta stranka Gradbeno podjetje X meni, da je izpodbijana sodba pravilna in zakonita ter da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo kot neutemeljeno.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Vrhovno sodišče RS je tožnikovo pritožbo na podlagi 2. odstavka 107. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US) obravnavalo kot pritožbo po ZUS-1.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita.

Tudi pritožbeno sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da vrnitev navedenega zemljišča (parc. št. ... k.o. ..., ki je del stavbišča objekta F) v naravi preprečuje 2. odstavek 32. člena ZDen. Ta namreč določa, da se podržavljena zazidana stavbna zemljišča (obstoječe gradbene parcele) ne vračajo, razen če je na njih zgrajen trajni objekt v lastni upravičenca. Po mnenju pritožbenega sodišča ta določba pomeni izključitev vračanja samo tistih zazidanih stavbnih zemljišč, na katerih so objekti, glede katerih denacionalizacije ni mogoče uveljaviti. To pa so praviloma objekti, ki so bili pozidani po podržavljanju zemljišča. Ker se v denacionalizaciji vrača podržavljeno premoženje, objekt, ki je bil zgrajen po podržavljenju, ne more biti predmet vračila. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je navedena določba odraz v času sprejetja ZDen obrnjenega pravila: „superficies solo cedit“, po katerem se je pravna pripadnost zemljišča ravnala po lastniku stavbe. Smisel takšne ureditve je bil, da se ne posega v pravna razmerja glede objekta na zemljišču. To stališče izhaja tudi iz dosedanje sodne prakse, po kateri se šteje za zazidano stavbno zemljišče pozidano zemljišče, ne glede na to, ali je objekt na njem zgrajen z dovoljenjem ali brez njega in tudi: če na zazidanem stavbnem zemljišču ne stoji objekt v lasti upravičenca, se to ne vrača (sodbi VS RS, št. U 1071/95 z dne 4.9.1997 in št. U 1147/95 z dne 29.2.1999).

Tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi določbo 2. odstavka 32. člena ZDen pravilno uporabila in utemeljeno potrdila odločbo organa prve stopnje. Tožnik zaradi takšne uporabe ZDen ni izgubil pravice iz denacionalizacije, saj mu vrnitev podržavljene parcele pripada v obliki odškodnine, ki tudi po mnenju Ustavnega sodišča Republike Slovenije (npr. odločba US, št. U-I-147/93 z dne 19.1.1995) ni manj vredna oblika denacionalizacije. Zato pritožbeno sodišče pritrjuje mnenju sodišča prve stopnje, da je sprejeta odločitev, ko se zahtevana parcela v velikosti 5 m2, ki skupaj z drugimi parcelami predstavlja fundus stavbe, vrača v obliki odškodnine, v skladu z, v našem pravnem sistemu sprejetim načelom sorazmernosti, ki terja uravnoteženo obravnavanje pravnih stanj, v tem primeru denacionalizacijskega upravičenca kot potencialnega lastnika te parcele in lastnikov stanovanj ter poslovnih prostorov v celotnem objektu F.

Kolikor tožnik tudi v pritožbi zoper izpodbijano sodbo navaja, da upoštevanje stanja zemljišča v času odločanja pomeni, da obliko vračanja z dolgotrajnim vodenjem postopka določa organ, ki vodi postopek, tudi pritožbeno sodišče odgovarja, da mora organ pri odločitvi upoštevati materialnopravne zakonske določbe o vračanju, veljavne v času odločanja. Dolgotrajnost postopka oziroma škodljive posledice, za katere stranka trdi, da jih je zaradi tega utrpela, zato v denacionalizacijskem postopku preko oblike vračila ne more uveljavljati.

Glede na navedeno so neupoštevne tožnikove pritožbene navedbe, s katerimi ponavlja tožbene navedbe, ki jih je utemeljeno zavrnilo že sodišče prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.