UPRS Sodba III U 273/2016-9

Tožba se zavrne.

1Upravna enota Koper (v nadaljevanju tožena stranka) je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino prošnjo za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo v Republiki Sloveniji. Določila je, da mora Republiko Slovenijo zapustiti v roku 15 dni od pravnomočnosti odločbe. V obrazložitvi svoje odločitve je pojasnila, da mora tujec, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji, izpolnjevati pogoje, ki jih določa tretji odstavek 33. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), poleg teh pogojev pa še posebne pogoje, ki se zahtevajo za izdajo posamezne vrste dovoljenja za prebivanje. Kolikor tujec zaproša za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve ali dela, mora izpolnjevati pogoje, ki jih določa 37. člen ZTuj-2. Vsi pogoji morajo biti izpolnjeni kumulativno, sicer se prošnja za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje in dela tujca na podlagi 55. člena tega zakona zavrne.

2Tožena stranka ugotavlja, da je tožnica prošnji za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje in delo tujca priložila odločbo Centra za socialno delo o upravičenosti do otroškega dodatka z dne 11. 4. 2015 in pooblastilo pooblaščencu za zastopanje v postopku. Tožena stranka je ugotovila, da tožnica ni predložila veljavne potne listine, pogodbe o zaposlitvi, s katero bi izkazala namen prebivanja in dokazilo o zadostnih sredstvih za preživljanje. Tožena stranka je zato tožničinemu pooblaščencu dne 12. 1. 2016 poslala poziv za dopolnitev prošnje in za to določila 15 dnevni rok. Pooblaščenec je poziv prejel dne 15. 1. 2016 ter nato dne 2. 2. 2016 zaprosil za podaljšanje roka, predložil pa dokument, ki ni bil preveden v slovenski jezik. V prošnji za podaljšanje roka je navajal, da ima tožnica težave pri pridobitvi poslovne dokumentacije, saj je najela nov računovodski servis, dokumentacijo pa mora pridobiti od prejšnjega servisa. Tožena stranka je prošnji za podaljšanje roka s sklepom z dne 16. 3. 2016 ugodila in določila nov rok za odpravo pomanjkljivosti do 25. 3. 2016, vendar pa tožnica tudi v tako določenem roku prošnje ni dopolnila. Njen pooblaščenec je dne 25. 3. 2016 ponovno zaprosil za podaljšanje roka za dopolnitev vloge do 4. 4. 2016 in to iz istih razlogov, kot je za podaljšanje roka zaprosil prvič, vendar pa je tožena stranka to prošnjo s sklepom z dne 31. 3. 2016 zavrnila ter pojasnila, da je bil tožnici določen dovolj dolg rok za dopolnitev njene prošnje ter da razlogi, na katere se sklicuje, niso objektivni razlogi za podaljšanje roka. Ta sklep je bil pooblaščencu tožnice vročen dne 20. 4. 2016. Tožena stranka je po preučitvi celotne zadeve ugotovila je, da tožnica ni dokazala, da izpolnjuje vse zakonsko določene pogoje za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje in delo tujca, saj ni predložila vseh zahtevanih listin. S tako ugotovljenimi dejstvi in okoliščinami jo je tožena stranka seznanila z dopisom, ki je bil dne 19. 5. 2016 vročen njenemu pooblaščencu, vendar pa se na to niti pooblaščenec niti tožnica nista odzvala. Tožena stranka je zato na podlagi prve točke prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 izdala izpodbijano odločbo.

3Tožnica se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in sodišču v tožbi predlaga, naj izpodbijano odločbo razveljavi (sodišče šteje, da je imela s tem v mislih zahtevo po odpravi odločbe) ter zadevo vrne toženi strani v ponovno odločanje. Navaja, da je prošnjo za podaljšanje roka vložila zato, ker je imela težave pri spremembi računovodskega servisa. Izdelava bilance na družbo A. d.o.o. je bila zaradi zamenjave računovodskega servisa otežena, saj ni bilo mogoče pridobiti računovodske dokumentacije pri prejšnjem računovodskem servisu. Do težav je prišlo zaradi šikaniranja bivšega partnerja tožnice, saj je ta namenoma zadrževal dokumentacijo zato, da bi tožnici škodil v upravnem postopku. Prav zato je bila tudi njena zadnja prošnja za podaljšanje roka, ki jo je tožena stranka zavrnila, upravičena. Tožnica ima potno listino, pogodbo o zaposlitvi in dovolj sredstev za preživljanje. Po podatkih iz bilance stanje in uspeha na dan 31. 12. 2015 in po podatkih iz izkaza poslovnega izida v obdobju od 1.1. do 31. 12. 2015 za družbo A. d.o.o., katere direktorica in lastnica je tožnica, izhaja, da družba posluje pozitivno in izkazuje sredstva za preživljanje tožnice, ki prejema plačo. Pri družbi je zaposlena s pogodbo o zaposlitvi z dne 30. 11. 2014, prijavljena je tudi v zdravstveno zavarovanje. Res je sicer, da je bil račun družbe blokiran zaradi dveh izvršilnih postopkov, ki pa sta bila neupravičena. Prvi je bil zaključen s sklepom Okrajnega sodišča v Kopru, v primeru drugega pa je upnik sam umaknil izvršilni predlog. Tožnica je še navajala, da ima dva mladoletna otroka, ki sta se dobro asimilirala v slovensko okolje, njun šolski uspeh je dober in dobro govorita slovensko. Tudi otroka imata veljavne potne listine in zanju bi bila velika škoda, če ne bi mogla nadaljevati s šolanjem v Republiki Sloveniji.

4Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

5Tožba ni utemeljena.

6Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in zakonita ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe, po oceni sodišča, navedla utemeljene razloge za svojo odločitev in se jim, da bi se izognilo ponavljanju, sodišče pridružuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožničinimi navedbami pa še dodaja:

7Drugi odstavek 33. člena ZTuj-2 določa da mora imeti tujec, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji, veljavno potno listino, katere veljavnost je najmanj tri mesece daljša od nameravanega prebivanja v Republiki Sloveniji, ustrezno zdravstveno zavarovanje in zadostna sredstva za preživljanje v času prebivanja v državi oziroma mu mora biti preživljanje kako drugače zagotovljeno, mesečno najmanj v višini, kolikor znaša osnovni znesek minimalnega dohodka v Republiki Sloveniji. Tujec, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji, mora poleg pogojev iz prejšnjega odstavka, izpolnjevati tudi pogoje, ki so s tem zakonom določeni za izdajo posamezne vrste dovoljenja za prebivanje (tretji odstavek 33. člena ZTuj-2). Ker v obravnavanem primeru tožnica prosi za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo, mora izpolnjevati pogoje, ki jih določa 37. člena ZTuj-2.

8Enotno dovoljenje za prebivanje in delo je dovoljenje za začasno prebivanje in delo, ki tujcu omogoča da vstopi, prebiva in dela v Republiki Sloveniji (prvi odstavek 37. člena ZTuj-2). Tujcu se tako dovoljenje izda, če izpolnjuje pogoje iz tretjega odstavka 33. člena ZTuj-2, če pristojni organ po zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev, poda soglasje k izdaji enotnega dovoljenja in ne obstajajo razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja iz prve, druge, tretje, četrte, pete, šeste, sedme, devete, desete ali enajste alinee prvega odstavka 55. člena tega zakona (drugi odstavek 37. člena ZTuj-2). Prvo enotno dovoljenje se tujcu izda za čas veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali pogodbe, sklenjene za opravljanje dela, vendar ne dlje od enega leta, nato pa se na njegovo prošnjo ali prošnjo njegovega delodajalca lahko podaljša, kolikor so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 37.člena ZTuj-2 in za čas veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali pogodbe, sklenjene za opravljanje dela, vendar največ za dve leti (tretji in četrti odstavek 37. člena ZTuj-2).

9Tožena stranka je v izpodbijani odločbi ugotovila, da tožnica v prošnji za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tujca ni izkazala pogojev, ki jih določa 33. člen ZTuj-2, saj ni predložila veljavne potne listine, niti pogodbe o zaposlitvi, kot tudi ne dokazil o zagotovljenih zadostnih sredstvih za preživljanje, torej ugotovila, da tožnica ne izpolnjuje pogojev iz tretjega in četrtega odstavka tega člena in zato na podlagi prve alineje 55. člena ZTuj-2 njeno prošnjo zavrnila.

10Med strankama ni sporno, da tožnica s prošnjo za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tujca ni predložila dokazil, navedenih v prejšnjem odstavku. Tožnica tega ne zanika, navaja pa, da tega ni mogla storiti. V prošnjah za podaljšanje roka za dopolnitev svoje prošnje s temi dokazili je navajala, da je imela zaradi zamenjave računovodskega servisa težave pri pridobivanju dokumentacije, v tožbi pa se sklicevala na to, da je do teh težav prišlo zaradi njenega nekdanjega partnerja, ki ji na tak način skuša škodovati. Tega, zakaj ni predložila potne listine, pa tožnica niti v prošnjah za podaljšanje roka za dostavo dokazil niti v tožbi ni pojasnila. S prošnjo za podaljšanje roka za dopolnitev vloge z dne 1. 2. 2016 je predložila le listino v tujem jeziku, za katero sodišče ugotavlja, da gre za rojstni list njene hčerke.

11Na podlagi navedenega sodišče pritrjuje toženi stranki, da tožnica s prošnjo za podaljšanje enotnega dovoljenja in delo tujca ni predložila vseh dokazil, ki jih zahteva 33. člen ZTuj-2. Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je prošnjo za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tožnica vložila dne 3. 11. 2015 pri Upravni enoti Izola, na območju katere je takrat bivala, ta pa jo je z dopisom z dne 4. 11. 2015 pozvala k dopolnitvi prošnje. Po prejemu te zahteve je tožnica z vlogo z dne 11. 11. 2015 zaprosila za podaljšanje roka, predložila pa odločbo CSD o upravičenosti do otroškega dodatka ter pooblastilo pooblaščencu. Upravna enota Izola ji je s sklepom z dne 17. 11. 2015 podaljšala rok za odpravo pomanjkljivosti do 30. 11. 2015. Tožnica je z vlogo z dne 30. 11. 2015 nato ponovno prosila za podaljšanje roka za predložitev vse dokumentacij za čas 30 dni. Ker je v tem času tožnica spremenila svoje bivališče, in sicer se je prijavila na naslov, ki je na območju tožene stranke, je Upravna enota Izola njeno vlogo odstopila toženi stranki v nadaljnje reševanje, o čemer je bila tožnica po pooblaščencu seznanjena z dopisom z dne 12. 1. 2016. Tožena stranka jo je nato ponovno pozvala k dopolnitvi prošnje za izdajo dovoljenja za prebivanje in delo tujca in ji določila rok 15 dni za predložitev vseh potrebnih dokazil. Tudi na to zahtevo se je tožnica odzvala s predlogom za podaljšanje roka z dne 1. 2. 2016, ki mu je tožena stranka s sklepom z dne 16. 3. 2016 ugodila in rok podaljšala do 25. 3. 2016. Tožnica je nato z vlogo z dne 25. 3. 2016 ponovno zaprosila za podaljšanje roka, vendar pa tožena stranka njenemu predlogu s sklepom z dne 31. 3. 2016 ni ugodila. Odločitev je bila tožničinemu pooblaščencu vročena v hišni predalčnik dne 20. 4. 2015, nato na enak način dne 19. 5. 2016 vročen še dopis tožene stranke, s katerim je tožena stranka tožnico seznanila z ugotovljenimi dejstvi in okoliščinami ter ji dala možnost, da se o tem izjasni v roku nadaljnjih desetih dni. Tožnica, oziroma njen pooblaščenec, se o tem nista izjavila, nakar je tožena stranka dne 31. 5. 2016 izdala sedaj izpodbijano odločbo.

12Na podlagi opisanega poteka postopka sodišče povzema, da je od takrat, ko je tožnica vložila prošnjo za podaljšanje dovoljenja za prebivanje in delo, pa do izdaje sedaj izpodbijane odločbe minilo le nekaj dni manj kot sedem mesecev, vendar pa tožnica, kljub temu da je tožena stranka trikrat podaljšala rok za dopolnitev, v vsem tem času prošnje ni dopolnila z zahtevanimi podatki. Tega tožnica ni storila niti v tožbi. V svojih vlogah se je zgolj sklicevala na težave z računovodskim servisom, ne da bi te svoje trditve s čimerkoli izkazala, ni pa pojasnila, zakaj ni predložila veljavne potne listine. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka zato pravilno ugotovila, da tožnica ni izkazala, da izpolnjuje pogoje iz prvega in drugega odstavka 33. člena ZTuj-2 in je njeno prošnjo za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tujca na podlagi 55. člena ZTuj-2 utemeljeno zavrnila in to v svoji odločitvi obrazložila, tej obrazložitvi pa se sodišče, da bi se izognilo ponavljanju, pridružuje.

13Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu zavrnilo. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev, je sodišče, skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.