VSL Sodba II Cp 1584/2017

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem (ugodilnem) delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje presodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati avtorski honorar v višini 10.486,68 EUR in zakonske zamudne obresti od dneva vložitve tožbe dalje ter dostaviti sporede vseh, na prireditvah 17. 5. 2014, 7. 3. 2014, 31. 1. 2014, 21. 12. 2013 in 26. 10. 2013 uporabljenih del, višji tožbeni zahtevek (za znesek 5.243,34 EUR s pripadki) pa zavrnilo. Toženec je tožeči stranki dolžan plačati tudi 1.486,23 EUR stroškov postopka.

2Pritožuje se tožena stranka. Navaja, da uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, naj višje sodišče razveljavi prvostopenjsko sodbo in "tožbeni zahtevek v celoti zavrže oziroma podrejeno zavrne" ali pa naj zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Prvostopenjsko sodišče ni ravnalo po navodilih višjega sodišča, ki je s sklepom II Cp 1043/2016 razveljavilo prvo sodbo. Zgolj pavšalno je v obrazložitev povzelo predpostavke jamčevalnega spregleda pravne osebnosti, ni pa opravilo "tehtanja" ali so v konkretnem primeru izpolnjene vse predpostavke spregleda pravne osebnosti. Skladno s sodno prakso bi morala tožeča stranka dokazati, da je toženec zlorabil družbo A. d.o.o. (v nadaljevanju: A. d.o.o.) za oškodovanje svojih ali njenih upnikov ter da se je zavedal obveznosti družbe. Že tega, da je sporno terjatev neuspešno uveljavljala od družbe, tožeča stranka ni izkazala. Poleg tega pa iz dokaznega postopka tudi ne izhaja, da bi toženec zlorabil družbo kot pravno osebo. Družba A. d.o.o. je bila iz sodnega registra izbrisana šele 13. 5. 2014 in je imela tožeča stranka od 24. 3. 2014 več pravnih možnosti, da bi terjatev uveljavljala zoper družbo: osebno vročitev poziva za plačilo vtoževane terjatve družbi preko pooblaščenega vročevalca ali detektiva, vložitev ugovora zoper izbris družbe iz sodnega registra, vložitev predloga za stečaj nad družbo A. d.o.o.. Tožeča stranka ni ravnala dovolj skrbno. Uradni zaznamek z dne 24. 3. 2014 ima omejeno dokazno vrednost, saj gre zgolj za enostranski zapis A. G., ki ni bil zaslišan kot priča. J. M., ki je bil zaslišan, pa se s tožencem 24. 3. 2014 sploh ni pogovarjal in ni vedel povedati nič pravno relevantnega o predmetni zadevi. Poleg tega iz uradnega zaznamka ne izhaja nič o morebitnih odzivih in odgovorih toženca, niti ni razvidno, da bi mu bila predočena terjatev v vsebini in obsegu, kot se vtožuje v tem postopku. Tudi ne izhaja, da bi bil povprašan o vzrokih za nedvigovanje pošte ali pozvan na ukrepanje za preprečitev izbrisa družbe A. d.o.o. Toženec se telefonskega pogovora z dne 24. 3. 2014 ne spomni, je pa jasno izpovedal, da ni vedel, da je bila družba A. d.o.o. izbrisana iz sodnega registra, ker je bil v Nemčiji in je za izbris izvedel, ko je bilo že prepozno za ukrepanje. Izbris iz registra je bil v nasprotju z njegovimi željami in interesi, saj je družba dobro poslovala. Nobenega malomarnega ravnanja mu ni mogoče pripisati, še manj pa zlorabo družbe A. d.o.o. Navedbe v točkah 29, 30, 31, 32 in 33 obrazložitve sodbe so pavšalne, na trenutke podučuje toženca, kaj bi moral storiti, pravne podlage za to pa ni navedene. Glede višine tožbenega zahtevka je prvostopenjsko sodišče pavšalno sledilo vsem tožbenim navedbam tožeče stranke, z izjemo zmanjšanja vtoževane civilne kazni, ne da bi se opredelilo do navedb, da je bilo veliko vstopnic za sporne prireditve podarjenih, da je bilo manjše število obiskovalcev, kot je to zapisal terenski zastopnik in drugih navedb in dokazov v zvezi z ugovorom višine vtoževane terjatve. Sprašuje se, kako je lahko terenski zastopnik ugotovil, koliko ljudi je bilo na določeni prireditvi. Gre lahko le za subjektivno oceno. Argument o pravilno izpolnjenem obrazcu je neresen. Iz kopije vstopnic izhajajo zgolj podatki o posamezni prireditvi, tudi iz fotografij ni mogoče niti približno oceniti števila obiskovalcev posamezne prireditve. Iz obrazložitve tudi ne izhaja, v čem naj bi bila tožena stranka obogatena, tožeča pa oškodovana. Del tretjega odstavka 7. člena Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del (v nadaljevanju: Pravilnik), ki določa povečanje tarifne postavke za 15 % glede na povprečno tarifo, je v nasprotju z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju: ZASP), saj ta ne daje tožeči stranki pravne podlage za takšno obračunavanje avtorskega nadomestila. Poleg tega vtožuje tožeča stranka še 200 % civilno kazen in to zoper fizično osebo (potrošnika), kar je v izrazitem nasprotju z Zakonom o varstvu potrošnikov in drugo zakonodajo, ki varuje potrošnika pred ravnanji močnejših gospodarskih subjektov. Civilna kazen po 168. členu ZASP je v okoliščinah konkretnega primera v izrazitem nasprotju z Zakonom o varstvu potrošnikov in določili Obligaicjskega zakonika (OZ) o dobrih poslovnih običajih, načelu vestnosti in poštenja, pravičnosti, oderuštvu in namenom odškodninskega prava. Iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi toženec namerno ali iz hude malomarnosti kršil pravice tožeče stranke iz ZASP.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila, da je sodišče prve stopnje sledilo napotilom višjega sodišča v sklepu II Cp 1043/2016 ter glede na dejansko stanje in uporabo materialnega prava v povsem pravilno vodenem pravdnem postopku pravilno ugotovilo, da je zahtevek utemeljen. Višje sodišče naj zato pritožbo zavrne.

4Pritožba ni utemeljena.

Glede spregleda pravne osebnosti

5Nesporno je, da je družba A. d.o.o. organizirala pet prireditev, in sicer: 26. 10. 2013 B., 21. 12. 2013 C., 31. 1. 2014 D., 7. 3. 2014 E. in 17. 5. 2014 F. Za priobčitev že objavljenih neodrskih glasbenih del javnosti mora organizator od tožeče stranke pridobiti dovoljenje in ji plačati avtorski honorar za male avtorske pravice (146. v zvezi s 147. členom ZASP). Družba A. d.o.o. od tožeče stranke dovoljenj za prireditve ni pridobila, tožeči stranki tudi ni poslala dokumentacije, ki je potrebna za izračun avtorskega honorarja in na račun avtorskega honorarja tožeči stranki ni nič plačala. Nesporno je, da je bila družba A. d.o.o., katere edini družbenik in direktor je bil toženec, dne 13. 5. 2014 izbrisana iz sodnega registra zaradi obstoja izbrisnega razloga po 2. točki prvega odstavka 427. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Tožbe za plačilo avtorskega honorarja zoper družbo A. d.o.o. tožeča stranka zato ni mogla vložiti.

6Če družba ne sprejema uradnih poštnih pošiljk na naslovu, vpisanem v sodnem registru, ali je na tem naslovu neznana, se domneva, da je prenehala poslovati, da nima premoženja in da je izpolnila vse svoje obveznosti (razlog za izbris pravne osebe iz sodnega registra iz 1. točke prvega odstavka 427. člena ZFPPIPP). Toženec niti ne zatrjuje, da je družba A. d.o.o. sprejemala poštne pošiljke na v sodnem registru vpisanem naslovu. Višje sodišče pritrjuje dokazni oceni na podlagi katere je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da toženec kljub vedenju, da bo družba izbrisana iz sodnega registra, ni storil nič, da bi to preprečil. Da je bil toženec obveščen, da "njegova" družba ne dviguje pošte na v registru vpisanem naslovu ter da je bil nad družbo začet postopek izbrisa iz sodnega registra brez likvidacije, potrjuje uradni zaznamek z dne 24. 3. 2014. Podpisal ga je A. G., ki je tožečo stranko zastopal v tem postopku in se je na uradni zaznamek ves čas skliceval. Da je A. G. v uradni zaznamek napisal, kar se je po telefonu pogovarjal s tožencem, je potrdil kot priča zaslišani J. M., ki je bil prisoten, ko se je G. pogovarjal s tožencem. Glede na to zaslišanje G. ni bilo nujno.

7Ni bila tožeča stranka dolžna poskrbeti, da do izbrisa družbe A. d.o.o. iz sodnega registra ne bi prišlo, pač pa toženec. Po določilu 435. člena ZFPPIPP bi lahko toženec kot direktor A. d.o.o. in njen edini družbenik vložil ugovor, da ni pogojev za vodenje postopka izbrisa, ker izbrisni razlog ne obstaja. Dokazati bi moral, da družba posluje na naslovu, vpisanem v sodni register ali pa bi moral vložiti predlog za vpis spremembe poslovnega naslova v sodni register (drugi odstavek 435. člena ZFPPIPP). Ni tožeča stranka odgovorna za poslovanje "toženčeve" družbe, pač pa toženec. Ker je dokazano, da je toženec vedel, da bo prišlo do izbrisa družbe A. d.o.o. iz sodnega registra, njegovo neukrepanje v zvezi s tem ne predstavlja le malomarnega ravnanja, pač pa namerno opustitev dolžnih ravnanj. Toženec bi kot direktor in družbenik družbe A. d.o.o. moral vedeti za posledice, če družba ne sprejema pošiljk na naslovu, vpisanem v sodnem registru, ki jih predpisuje zakon. Pri poslovanju z družbo se od njega, skladno z drugim odstavkom 6. člena OZ zahteva večja skrbnost od običajne - skrbnost dobrega strokovnjaka. Tožeča stranka z ugovorom v postopku izbrisa glede na določbe 435. člena ZFPPIPP sploh ne bi mogla uspeti, saj družba A. d.o.o. ni poslovala na naslovu, vpisanem v sodni register.

8Toženec tožeči stranki ni posredoval podatkov, potrebnih za izračun dolžnega avtorskega honorarja pred izbrisom družbe A. d.o.o. iz sodnega registra. Pred tem je tožeča stranka terjatev uveljavljala od družbe A. d.o.o., saj je dokazala, da je pozvala njenega direktorja - toženca, naj dostavi potrebno dokumentacijo in da naj družba plača avtorski honorar, ki bo izračun na podlagi dokumentacije. Toženec ni izpodbil trditve tožeče stranke, da je vročila pošto družbi A. d.o.o. na naslov, ki ga je povedal toženec v telefonskem razgovoru. Da bi tožeča stranka predlagala stečaj nad družbo A. d.o.o., ko pa toženec hkrati trdi, da je družba poslovala, ni logično. Skrbno ravnanje v zvezi z (ne)izbrisom družbe se je zahtevalo od toženca, ne od upnikov - tožeče stranke. Tožeča stranka toženca ni bila dolžna pozivati ali ga podučevati, kaj naj stori, da ne bo prišlo do izbrisa družbe.

9Da toženec ob razgovoru 24. 3. 2014 ni bil seznanjen s točno višino dolga družbe A. d.o.o. do tožeče stranke, na pravilnost odločitve ne vpliva. Toženec je bil seznanjen s tem, da mora družba A. d.o.o. tožeči stranki posredovati podatke, da se bo lahko izračunala točna višina dolga, vendar na to ni reagiral. Ne le, da kot direktor družbe ni poskrbel, da bi družba tožeči stranki dostavila podatke, da bi ta družbi lahko izstavila račun za plačilo avtorskega honorarja. Kljub vedenju, da družba A. d.o.o. dolguje tožeči stranki plačilo avtorskega honorarja, je dopustil, da je bila izbrisana iz sodnega registra brez likvidacije. Pri tem sam zatrjuje, da je družba ob izbrisu poslovala in imela premoženje. To pomeni, da je premoženje družbe prešlo nanj, ne da bi bili poplačani upniki. Tako ravnanje pa ustreza zakonskemu dejanskemu stanu iz 2. alineje prvega odstavka 8. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1).

10Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhajajo vse predpostavke jamčevalnega spregleda pravne osebnosti: toženec je kot direktor in edini družbenik družbe A. d.o.o. s tem, ko je dopustil, da bi prišlo do izbrisa družbe iz sodnega registra kljub temu, da je družba poslovala, povzročil, da tožeča stranka od družbe ni mogla izterjati njenih obveznosti, nastalih v zvezi s poslovanjem. Gre za razmerje med družbo A. d.o.o. in tožencem; družba A. d.o.o. ni izpolnila svojih obveznosti tožeči stranki; med neizpolnitvijo obveznosti tožeči stranki in opustitvijo toženca obstaja vzročna zveza; opustitev ravnanj je mogoče pripisati tožencu.

11Vsa predhodno navedena dejstva so v izpodbijani sodbi ugotovljena in obrazloženo je na podlagi česa. Očitki o pavšalnosti obrazložitve, zaradi česar da se sodbe ne da preizkusiti (kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), niso utemeljeni. Katera listina ali izpovedba naj bi bila napačno prenesena v izpodbijano sodbo, pritožba ne obrazloži. Očitek kršitve po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni utemeljen.

12Ker je zlorabil pravno osebo, je toženec legitimiran za plačilo obveznosti, katere je sicer dolgovala družba A. d.o.o. (1. točka prvega odstavka 442. člena ZFPPIPP).

Glede višine

13Tudi v zvezi z višino avtorskega honorarja se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh ugovorov toženca. Pravilno je sprejelo oceno števila obiskovalcev, kot izhaja iz zastopnikove prijave prireditve. Družba A. d.o.o. tožeči stranki podatkov, potrebnih za izračun avtorskega honorarja glede na doseženi prihodek prireditev, ni posredovala, zato je tožeča stranka ravnala pravilno, ko je avtorski honorar izračunala glede na ocenjeno število obiskovalcev (II. tarife Pravilnika). Iz fotografij, ki jih je zastopnica tožeče stranke priložila k zapisniku o posamezni prireditvi, sicer res ni mogoče ugotoviti točnega števila obiskovalcev, potrjujejo pa, da so bile prireditve dobro obiskane, saj je na fotografijah vidno, da je bil dren. Gre za priznane izvajalce in je splošno znano, da so njihove prireditve dobro obiskane. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo oceni zastopnice tožeče stranke glede števila obiskovalcev prireditev. Zgolj z izpiski iz sistema E. in pavšalnim zatrjevanjem, da prireditve niso bile uspešne, toženec ocene o številu obiskovalcev ni uspel izpodbiti. Kot je obrazložilo že prvostopenjsko sodišče, tožena stranka kljub ugovorom tožeče stranke ni predložila ustrezno overjenih izpiskov. Razen tega se vstopnice za prireditve lahko prodajajo tudi na drug način, ne le preko E. Terenska zastopnica tožeče stranke je, kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, potrebne podatke o posamezni prireditvi posredovala na predpisanem in ustrezno overjenem obrazcu, ki ima tudi po oceni višjega sodišča močnejšo dokazno moč kot goli izpiski iz sistema E. Glede na to, da terenska zastopnica večkrat ocenjuje število ljudi na posameznih prireditvah, vzdrži tudi argument prvostopenjskega sodišča, da je z neposredno in čutno zaznavo ocenila število obiskovalcev.

14Jasno iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je bila družba A. d.o.o. zaradi neplačila dolžnih avtorskih honorarjev obogatena na račun tožeče stranke, odgovarja pa toženec zaradi spregleda pravne osebnosti.

15Pravilnik s tarifnim delom ima podlago v zakonu. V 3. točki četrtega odstavka 156. člena ZASP daje podlago za zvišanje tarife glede na okoliščine uporabe. Sedmi odstavek 156. člena ZASP izrecno obvezuje sodišča, da pri odločanju upoštevajo veljavno tarifo. Kot okoliščino, ki povzroči zvišanje tarifne postavke, tretji odstavek 7. člena Pravilnika določa uporabo del brez poprejšnjega dovoljenja tožeče stranke, in sicer zato, ker ima v takem primeru višje stroške za odkrivanje in preprečevanje nepooblaščene uporabe avtorskih del. V 168. členu ZASP predpisana civilna kazen pa predstavlja sankcijo osebi, ki namerno ali iz hude malomarnosti krši avtorske pravice, ne glede na to, ali je zaradi kršitve prišlo do premoženjske škode. Civilna kazen ima preventivni namen. Na Zakon o varstvu potrošnikov in drugo zakonodajo, namenjeno varstvu potrošnikov, se toženec ne more uspešno sklicevati, saj v obravnavanem razmerju ni potrošnik. Odgovarja namesto družbe A. d.o.o. zaradi spregleda pravne osebnosti. Iz že opisanih okoliščin konkretnega primera, ki utemeljujejo institut spregleda pravne osebnosti, izhaja namerno ravnanje toženca, kot je pravilno obrazložilo tudi prvostopenjsko sodišče pri utemeljitvi, zakaj je toženec dolžan plačati še civilno kazen. ZASP je specialni predpis, zato se pritožba neutemeljeno sklicuje na OZ.

16Ker po obrazloženem niso podane ne v pritožbi uveljavljane kršitve, ne kršitve, na katere je dolžno višje sodišče skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani obsodilni del sodbe prvostopenjskega sodišča (353. člen ZPP).

17Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Nosita jih vsaka stranka svoje: toženec zato, ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP), tožeča stranka pa je podala zgolj pavšalen odgovor na pritožbo, tak odgovor pa je nepotreben (155. člena ZPP).