VSL Sodba I Cp 1209/2017

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba spremeni tako, da se v III. točki izreka znesek 2.105,79 EUR nadomesti z zneskom 1.715,69 EUR;

v ostalem se pritožbi zavrneta in se v izpodbijanem pa nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo, s katero tožeča stranka zahteva ugotovitev, da sta toženca na svojem zemljišču protipravno, brez veljavnega dovoljenja postavila nasip in s tem tožnikoma povzročata škodo (I. točka izreka). Zavrnjen pa je zahtevek za odstranitev nasipa iz parc. št. 1 k.o. X tako, da bo od meje s parc. št. 2 k.o. X oddaljen 5m (II. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki v višini 2.105,79 EUR (III. točka izreka).

2Pritožujeta se tožnika. Oba uveljavljata vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlagata razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Drugi tožnik priglaša stroške pritožbenega postopka.

3Prva tožnica drugi tožnik osebno menita, da sodišče prve stopnje ni vrednotilo interesov, ki si stojita nasproti, niti eventualnih neugodnosti, ki bi jih odstranitev nasipa ter prepoved nasutja povzročila toženi stranki. Opozarjata na vrednost drevoreda 203.529,83 EUR, izhajajočo iz mnenja dr. B. in opozarjata, da tožena stranka te vrednosti ni prerekala z ustreznimi dokazi. Iz podatkov GURS je razvidno, koliko je vredno zemljišče tožencev. Spor se nanaša na parc. št. 1 k.o. X, ki je vredna le 145,00 EUR. Če bi toženca izkazala interes za pridobitev gradbenega dovoljenja za stanovanjsko hišo, bi to bistveno vplivalo na odločitev. V danem primeru sta toženca nasipala svojo parcelo z gradbenimi odpadki, ne da bi za to imela kakršen koli interes. S tem dejanjem uničujeta drevored tožnikov, vreden preko 200.000,00 EUR. Povsem spregledana je možnost tožene stranke, da pot uredi na drugem robu svojega zemljišča, torej na zahodni strani svojega zemljišča. Toženca sta vlogo za gradbeno dovoljenje vložila dvakrat in šele po tem, ko sta tožnika opozorila na pomanjkanje interesa za nasipanje in s tem ogrožanje sosednje parcele. Ena vloga je bila zavrnjena, ker je toženca nista dopolnila, drugo sta umaknila. Grajata stališče, da korenin ne bi odstranila, tudi če bi bila s strani tožencev pozvana, da to storita. Jasno sta povedala, da bosta korenine odstranila, ko bosta toženca za to izkazala ustrezen interes, torej veljavno gradbeno dovoljenje za gradnjo stanovanjske hiše. Grajata ugotovitev, da je bil barjanski travnik v sedaj nasutem delu predhodno že utrjevan. Na osnovi fotografije to ni ugotovljivo. Fotografija prikazuje to, o čemer je izpovedal tožnik: da se je tu vozilo enkrat ali dvakrat letno zaradi košnje. Na orto posnetkih pot ni vidna. Druge poti so vidne. Graja ugotovitev, da brez nadelane poti strojno čiščenje jarka - z bagrom ne bi bilo možno. Sodišče sámo je ugotovilo, da je bil jarek z bagrom čiščen septembra 2011. Sodišče je ugotovilo oddaljenost zgolj enega drevesa od nasipa (2,7 m), ne pa tudi oddaljenosti drugih dreves. Sodišče verjame tožencu, ki ni domačin, ne pa tožniku, ki je domačin in ve, da se na barju poti praviloma postavljajo sredi parcele. Tudi iz aero orto posnetkov in skic javnega informacijskega sistema je razvidno, da so poti pravilom locirane v sredini parcel in ne ob jarkih. V septembru 2011 je bil jarek prvič strojno očiščen, pred in po tem pa ne. V ostalih primerih je drugi tožnik jarek čistil ročno. Ne soglašata, da je na odmiranje drevoreda vplival tudi izkop gradbene jame za njuno hišo in tlakovanje dvorišča. Ni jasno, za katero gradbeno jamo gre, saj je sporen nasip v soseščini dovozne poti. Ob gradnji sta bili res poškodovani dve črni jelši, vendar ti dve jelši nista del drevoreda. Priznavata, da njuna dovozna pot skrajšuje življenjsko dobo drevoreda, bo pa sporni nasip življenjsko dobo drevoreda še bistveno bolj skrajšal. Pojasnila sta, da je pot neposredno ob drevoredu žal njuna edina možnost. Sklicujeta se na 23. in 25. čl. Ustave RS. Grajata stališče, da naj bi drevored tako in tako odmrl. V spisu je dokaz, da nasip tožene stranke vpliva na življenjsko dobo drevoreda. Zatrjujeta kršitev 14. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP. Ni obrazloženo, zakaj sodišče ne verjame tožnikoma, da sta jima toženca obljubila, da bosta pot speljala drugje. V sodbi so tudi druga nasprotja - da jarka ni mogoče čistiti z bagrom in da se je z bagrom čistil septembra 2011. Razlogi sodbe so nejasni in med seboj v nasprotju. Sodbe se tudi glede oddaljenosti nasipa od drevoreda ne da preizkusiti. Enako velja glede okoliščin v zvezi z gradbeno jamo in tlakovanjem dvorišča. Ni pojasnjeno, zakaj se tožnikoma, ki sta domačina, ne verjame, da se poti postavljajo sredi parcel. Sklicujeta se na pravico do zasebne lastnine iz 33. čl. Ustave RS in pričakujeta pravno varstvo v skladu z 22. čl. Ustave RS. Predlagata dodelitev zadeve v novo sojenje drugemu sodniku, ker je razpravljajoča sodnica do pravnega vprašanja že zavzela dokončno stališče; zavzela je tudi oseben odnos do pravdnih strank. Odločitev o stroških postopka je napačna, ker ni upoštevano, da se nagrada za postopek všteje v nagrado za ponovljeni postopek. Ne soglašata s 30 % dodatkom zaradi zastopanja dveh strank, ker sta tožnika, enako pa tudi toženca, enotna sospornika in se štejeta za eno stranko. Ogled je bil na lokaciji, ki je dosegljiva z mestnim prometom, zato za priznanje 7,40 EUR potnih stroškov ni podlage. Enako velja za 160,00 EUR stroškov izdelave aero foto informacije o stanju poti, ker so se podobne listine v spisu nahajale že preden jih je v spis vložila tožena stranka. Po toženi stranki predložene listine na izid postopka niso vplivale, ker se sodba nanje ne sklicuje. Neutemeljeno so priznani stroški za več fotografij, kot je bilo predloženih. Tožena stranka ni upravičena do povrnitve stroškov za odgovor na pritožbo, ker sta tožnika v pritožbenem postopku I Cp 2729/2015 uspela.

4Drugi tožnik po pooblaščenki graja, da ni ugotovljeno, na kakšen način korenine motijo toženo stranko. Nepremičnina tožene stranke se ne uporablja kot stavbna parcela, ampak kot kmetijsko zemljišče. Možna je vožnja po kolovozu, ki naj bi po ugotovitvi sodišča obstajal pred nasutjem (dejansko gre za sledove kolesnic). Take občasne vožnje za potrebe košnje ne povzročajo poškodbe drevoreda. Utrjena pot za ta namen ni potrebna. Potrebna bi bila šele v primeru gradnje stanovanjske hiše, za katero pa gradbeno dovoljenje ni izdano. To pomeni, da se uporaba parcele ni spremenila, da gradnja hiše še ni dovoljena, torej postavitev nasipa ni potrebna. Posledično koreninski sitem ne moti uporabe nepremičnine tožene stranke. Tožena stranka poti ne potrebuje. Motenje mora biti take narave, da bi motilo vsakega lastnika; na primer, če bi korenine dvigovale tlak na vrtu ali travnato rušo, ali če bi dvigovale temelj hiše. Kršitev materialnega prva utemeljuje s kršitvijo 83. čl. Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), ki določa, da je poziv k odstranitvi korenin nujen. Nepomembno je, kako bi tožnika reagirala, če bi dobila poziv na odstranitev korenin. Predhodni poziv je predpostavka in pogoj za uničenje koreninskega sistema. Sicer pa zaradi nasipa ne bodo uničene samo korenine, ampak bo odmrl celoten drevored, kar pomeni, da ne gre samó za odstranitev korenin, pač pa dreves. Tega pa navedeno določilo ne dovoljuje. Meni, da prvostopenjsko sodišče ni sledilo napotkom inštančnega sodišča, ki je zahtevalo ugotavljanje pomembnosti interesov, ki si stojijo nasproti, krajevno običajnih odnosov in neugodnosti, ki bi jih odstranitev nasipa povzročila toženi stranki. Posledično je nepravilna tudi odločitev o stroških postopka. Nagrada za ponovljeni postopek se ne priznava. Odgovor na pritožbo k razjasnitvi zadeve ni pripomogel. Napačno so odmerjeni materialni stroški.

5Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

6Pritožbi nista utemeljeni.

7Toženca nista zanikala in tudi v pritožbeni fazi postopka ni sporno, da sta na svojem zemljišču parc. št. 1 k.o. X nasula večjo količino trdega materiala z namenom, da svoje (barjansko) zemljišče utrdita za pot. Tožnika to dejanje označujeta za protipravno, ker nasuti material pritiska na koreninski sistem dreves, ki rastejo na njuni parc. št. 2 k.o. X, ob meji s parc. št. 1 k.o. X. Trdita, da obstaja nevarnost, da bo zaradi nasipa drevored uničen, da se bodo drevesa zaradi stiskanja njihovega koreninskega spleta posušila. Način uporabe sosednjega zemljišča označujeta za nedovoljen in svoj zahtevek za odstranitev nasutega materiala (nasipa) utemeljujeta s trditvijo, da mu soseda mejaša, ki svoje zemljišče uporabljata v nasprotju s krajevnimi običaji, povzročata škodo.

8Sodišče prve stopnje je odločitev pravilno oprlo na pravila sosedskega prava (4. oddelek Stvarnopravnega zakonika) in 133. čl. Obligacijskega zakonika, na osnovi katerega lahko lastnik, ki mu grozi nastanek škode, od vsakogar zahteva, da se vzdrži dejavnosti, iz katere izvira vznemirjenje ali škodna nevarnost, če nastanka vznemirjanja ali škode ni mogoče preprečiti z ustreznimi ukrepi. Tudi na podlagi prvega odstavka 99. čl. SPZ sta se tožnika upravičena braniti pred posegi vsakogar, ki ju - kako drugače, ne z odvzemom stvari - vznemirja pri izvrševanju lastninske pravice.

9Sporno dejstvo - ali koreninski sistem dreves tožnikovega drevoreda (v neravni vrsti ob barjanskem kanalu zasajena vrsta dreves (dva jesena, šest jelš in manjša drevesa ter podrast) sploh sega pod nasuti del zemljišča tožencev - v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo razčiščevano. Drevesa rastejo na eni strani barjanskega jarka, nasutje pa je na nasprotnem bregu tega jarka; po ugotovitvi prvostopenjskega sodišča je nasutje od najbližjega drevesa oddaljeno 2,70 m, od drugih dreves pa še več. Ta ugotovitev zadošča; ugotavljanje oddaljenosti drugih dreves od nasipa, kar pritožba terja v 6. točki, presega potrebe tega postopka. Pritožbeno sodišče zato, enako kot prvostopenjsko sodišče, izhaja iz dejstva, da korenine dreves segajo pod nasip, ki sta ga na svojem zemljišču naredila toženca. Ker korenine segajo na tuje zemljišče, se zastavlja vprašanje, ali sta toženca na svojem zemljišču dolžna tolerirati in trpeti koreninski sitem na sosednjem zemljišču rastočih dreves. Odgovor je pozitiven, saj ne gre za prepovedano imisijo, opredeljeno s 75. čl. SPZ. Zasaditev dreves blizu posestne meje v okolju z redko poselitvijo (na Ljubljanskem barju) je krajevno običajno izvrševanje lastninske pravice.

10Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da sta tudi toženca, ki sta svoje zemljišče utrdila, ravnala na krajevno običajen način. Splošno znano in nesporno je, da je na barju teren zaradi vlažnosti mehek in se vozila na njem ugrezajo; za potrebe voženj je teren treba utrditi. Pritožnika nasprotujeta in za krajevno neobičajno označujeta, da želita toženca pot nadelati ob meji in ne na sredini njune precej ozke parcele (sodišče prve stopnje je ugotovilo njeno širino 22 m). Ni jima mogoče pritrditi, kajti tudi njuno, torej sosednje zemljišče, se uporablja tako, da je pot ob meji, ob kanalu; locirana torej enako, kot jo želita nadelati toženca. Iz skic in drugih listin, na katere se sklicuje pritožba, česa drugega ni mogoče ugotoviti. Nadelava poti ob meji s sosednjim zemljiščem in ob jarku, po katerem poteka mejna črta, torej ni nekaj krajevno neobičajnega. Upoštevajoč dejstvo, da je lastninska pravica absolutna (lastnik je tisti, ki stvar uporablja in uživa na najobsežnejši način ter z njo razpolaga - prvi odstavek 37. čl. SPZ), je toženca pri uporabi njune nepremičnine mogoče omejiti samo zaradi eventualnega prekomernega vpliva na sosednje zemljišče (prepovedane imisije - 75. čl. SPZ, protipravno vznemirjenje - 99. čl. SPZ). Ravnanje tožencev - utrjevanje lastnega zemljišča - je treba preveriti tudi z vidika povzročanja škode oz. posedovanja vira nevarnosti, od katerega grozi večja škoda - 131 do 133. čl. Obligacijskega zakonika.

11Prvostopenjsko sodišče je to storilo. Pri tehtanju med neugodnimi vplivi utrjevanja zemljišča na koreninski sistem več metrov oddaljenih dreves in pravico tožencev, da svojo lastnino ekonomsko in gradbeno optimalno izkoriščata, je varstvo nudilo tožencema. Pritožbeno sodišče s tem soglaša,. Tožnika ne zatrjujeta, da bi bila njuna drevesa posebno zavarovane vrste ali da bi imela v okolju táko vlogo, da bi bila nepogrešljiva (npr. nepogrešljivo varstvo pred erozijo, vetrovi ). V takih okoliščinah je treba dati prednost lastniku, da svojo nepremičnino uporablja in izkorišča na način, ki ga izbere. Pri tem je nepomembno, ali bosta toženca na svojem zemljišču zidala stavbo ali ne; ali bosta zemljišče prodala. Pravno nepomembno je, kolikokrat sta toženca vložila vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja. Pritožbena trditev, da utrjevanje terena ni potrebno, ker gradbeno dovoljenje za hišo ni izdano, in da zato toženca poti ne potrebujeta, ni sprejemljiva. V teku postopka sta tožnika začela zatrjevati, da zemljišče tožencev ni več zazidljivo, vendar tega dejstva nista dokazovala. Tudi če bi zatrjevano dokazala, odločitev ne bi bila drugačna. Nepomembno je, da se zemljišče tožencev trenutno uporablja kot kmetijsko zemljišče. Pritožbeni trditvi, da za nasipanja terena toženca nimata kakršnegakoli interesa, ni mogoče slediti, saj je nasuti material lociran v nadaljevanju mostu - uvoza iz javne ceste, torej očitno za potrebe poti. Kakršnegakoli indica, da bi šlo za nasipanje zemljišča iz šikanoznih namenov, ni.

12Pritožbeni trditvi, da so drevesa vredna 203.529,83 EUR, ni mogoče slediti, saj gre za trditev, ki sta jo tožnika podala (vsebovana je v pred postopkom izdelanem izvedenskem mnenju, ki ima težo navedb), ne pa dokazala. Ni res, da tožena stranka zatrjevani vrednosti drevoreda ni nasprotovala. To je argumentirano storila že v odgovoru na tožbo (peta in sedma stran). Dokaza s cenitvijo drevoreda tožnika nista predlagala. Očitnega nesorazmerja med vrednostjo drevoreda in vrednostjo zemljišča tožencev tožeča stranka ni dokazala.

13S pravico tožencev, da odstranita na njuno zemljišče segajoče korenine sosedovih dreves (83. čl. SPZ) se je sodišče prve stopnje po nepotrebnem ukvarjalo. Toženca namreč korenin nista odstranjevala, tudi obstoju korenin na njunem zemljišču ne nasprotujeta; zgolj uporabe svojega zemljišča tem koreninam nista pripravljena prilagajati. Ker toženca korenin nista odstranjevala, je povesem nepomembno, ali bi tožnika, če bi bila pozvana, da korenine odstranita, to storila.

14Tudi dejstvo, ali se je po zemljišču tožencev v preteklosti vozilo (za potrebe kmetijske obdelave zemljišč) ob jarku in za te potrebe to zemljišče sproti utrjevalo, ni bistveno. Lastnik ni vezan, da svoje zemljišče uporablja na enak način, kot ga je uporabljal v preteklosti, ali kot so ga uporabljali njegovi pravni predniki. Obsežne pritožbene razloge iz 4. točke pritožbe tožnikov je zato treba zavrniti. Enako velja za pritožbeno razglabljanje o tem, kako se je jarek čistil v preteklosti in ali ga bo mogoče strojno čistiti tudi brez poti na zemljišču tožene stranke.

15Tudi starost drevoreda ni pomembna. Sodišče prve stopnje se je po nepotrebnem ukvarjalo s pričakovano rastno dobo jesenov in jelš. Ni odločilno v kakšnem obsegu na rast in obstoj drevoreda vpliva asfaltirana cesta¹ , ki poteka neposredno ob drevoredu (sodišče prve stopnje sledi tožnikoma, ki priznavata 20 % prispevek njune asfaltirane poti k ogroženosti drevoreda). Enako nepomembno je, ali so tudi utrjevanje in tlakovanje dvorišča tožnikov in druga dejanja tožnikov vplivala na ogroženost drevoreda. Tudi dejstvo, ali so korenine prizadete tudi zaradi strojnega čiščenja jarka, ni odločilo. Zato ni bistveno, kolikokrat se je kanal čistil strojno (poškodujejo se korenine na dnu jarka in na bregovih jarka) in kolikokrat ročno (prijazno do drevesnega koreninskega sistema na dnu jarka in na bregovih jarka).

16Obljuba ne ustvarja pravnih posledic, zato se ni treba ukvarjati s pritožbenimi razlogi, ki grajajo ugotovitev, da toženca obljube, da poti ob meji ne bosta izdelala, nista dala. Pravno nepomembno je, katera od strank je domačin in katera ne. Enako velja za pritožbeno trditev, da toženca na sporno zemljišče v preteklosti nista prihajala.

17Pritožbeno sodišče dokazno oceno ocenjuje za vsebinsko prepričljivo, racionalno sprejemljivo in preverljivo, zato z njenim rezultatom - ugotovljenim dejanskim stanjem - soglaša. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh odločilnih dejstev in vseh dokazov, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Iz gornjih razlogov je razvidno, da se je sodišče prve stopnje po nepotrebnem ukvarjalo z ugotavljanjem več nepomembnih okoliščin, vendar to na pravilnost odločitve ni vplivalo.

18Utemeljeno pa pritožnika grajata stroškovni del odločitve. Res je, da se nagrada za postopek po tar. št. 3100 Odvetniške tarife v višini 230,10 EUR (Zakon o odvetniški tarifi ZOdvT - Ur. list RS 67/08) všteje v nagrado za ponovljeni postopek (opomba št. 4 v 3. delu tarife). Neutemeljeno so priznani tudi stroški po računih Geodetskega inštituta Slovenije z dne 15. 9. 2016 in 20. 9. 2016 za poizvedbe in orto posnetke v višini 160,00 EUR, saj ti dokazi zaradi prekluzije niso bili upoštevani in so bili torej nepotrebni. Toženi stranki prisojeni stroški so zato zmanjšani za 390,10 EUR (230,10 in 160,00). V preostalem delu pa pritožbi zoper stroškovni del odločitve nista utemeljeni. Pravilno je priznana nagrada za narok (tar. št. 3102) - v postopku pred razveljavitvijo prvostopenjske odločbe in v ponovljenem postopku. Ker je merilo za odločitev o stroških postopka končni uspeh (154. čl. ZPP) in ne rezultat pritožbenega postopka, je tožena stranka upravičena tudi do stroškov, ki so ji nastali v pritožbenem postopku I Cp 2729/2015. Odgovor na pritožbo je bil potreben. Utemeljeno so priznani stroški prevoza pooblaščenke na narok na kraju samem z lastnim prevoznim sredstvom (7,50 EUR). Utemeljeno so priznani stroški zastopanja dveh strank. Pooblaščenka je zastopala dve stranki; nepomembno je, ali sta toženca enotna ali navadna sospornika.

19Uspeh strank je merilo za odločitev tudi o stroških pritožbenega postopka. Tožeča stranka je v pritožbenem postopku uspela zgolj zoper stroškovni del odločitve; zoper odločitev o glavni stvari pa njena pritožba ni bila uspešna. To je minimalen uspeh, zato pritožnika krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. čl. ZPP). Tožena stranka do povrnitve stroškov odgovora na pritožbo ni upravičena, ker odgovor na pritožbo k razjasnitvi zadeve ni pripomogel (prvi odstavek 155. čl. ZPP).

¹ Neposredno ob drevesih, na zemljišču tožnikov, je asfaltirana cesta, ki ima ravno tak vpliv na koreninski sitem, kot naj bi ga (po trditvah tožeče stranke) imel na sosednjem zemljišču nasuti material.