UPRS sodba U 630/2001

Tožba se zavrne.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnika zoper sklep o izboru bank in razdelitvi pravic za sklepanje varčevalnih pogodb za leto 2000 Stanovanjskega sklada Republike Slovenije (1. točka izreka izpodbijane odločbe) in odločila, da je ta odločba dokončna (2. točka izreka). V obrazložitvi ugotavlja, da je Stanovanjski sklad Republike Slovenije na podlagi 9. člena Zakona o nacionalni stanovanjski varčevalni shemi (Uradni list RS, št. 86/00, dalje: ZNSVS) in razpisa za izbor bank za sodelovanje v nacionalni stanovanjski varčevalni shemi ter po predhodnem mnenju Banke Slovenije z dne 7. 11. 2000 izdal sklep o izboru bank in razdelitvi pravic za sklepanje varčevalnih pogodb v letu 2000. V sklepu je Stanovanjski sklad izbral banke za sodelovanje pri izvajanju nacionalne stanovanjske varčevalne sheme in izbranim bankam določil število lotov, ki jim dajejo pravice za sklenitev varčevalnih pogodb, v obrazložitvi pa ugotovil, da prijava tožnika ne ustreza zakonskim zahtevam za pridobitev pravic za sklepanje varčevalnih pogodb. Svojo odločitev za zavrnitev pritožbe tožnika tožena stranka opira na 1. odstavek 6. člena ZNSVS, po katerem lahko pravice za sklepanje varčevalnih pogodb pridobi banka v okviru posameznega razpisa, 2. odstavek 8. člena istega zakona pa izrecno določa, da se na razpis lahko prijavijo le banke s sedežem v Republiki Sloveniji. Zakon je torej sistem dolgoročnega varčevanja s pravico do nizko obrestovanih dolgoročnih posojil po pogojih tega zakona omejil samo na banke s sedežem v Republiki Sloveniji, pri čemer pojma banke ni mogoče razširiti tudi na hranilnice, saj za to ni pravne podlage. Tožena stranka zavrača pritožbeno sklicevanje tožnika na Zakon o bančništvu (Uradni list RS, št. 7/99, dalje: ZBan), saj slednji jasno loči med bankami in hranilnicami. Za hranilnice je predpisan nižji znesek minimalnega osnovnega kapitala, veljajo pa tudi določene omejitve glede opravljanja bančnih in drugih finančnih storitev. Zgolj subsidiarna uporaba določb ZBan, ki se sicer nanašajo na banke (1. odstavek 227. člena) še ne pomeni, da so hranilnice tudi po drugih zakonih izenačene z bankami. Po mnenju tožene stranke tožnik ne izpolnjuje formalnega pogoja za sodelovanje pri izvajanju nacionalnega stanovanjskega varčevanja, saj ni banka. Omejitev sodelovanja v nacionalni stanovanjski varčevalni shemi samo na banke pa je lahko po mnenju tožene stranke vprašanje primernosti zakonske ureditve, o katerem pa niti Stanovanjski sklad niti tožena stranka nista pristojni odločati. Tožena stranka glede postopka izdaje izpodbijanega sklepa ugotavlja, da niso podane bistvene kršitve pravil postopka, ki bi lahko vplivale na pravilnost in zakonitost sklepa. Sklep je bil objavljen v sredstvih javnega obveščanja, ker pa tožnici ni bil posebej vročen, je lahko ta utemeljila pritožbo na 2. odstavku 229. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, dalje: ZUP). Za vsebino izreka pa po mnenju tožene stranke zadošča, da so navedene izbrane banke in določena višina (v lotih) njihovih pravic za sklepanje varčevalnih pogodb. Ni potrebno še posebej navajati, da so bile druge prijave ali pa višje število želenih lotov zavrnjene. To je tudi ustrezno pojasnjeno v obrazložitvi sklepa. Ker je tožnik v svoji pritožbi zahteval tudi povračilo stroškov, tožena stranka opozarja na določilo 1. odstavka 113. člena ZUP, po katerem gredo stroški postopka, vključno s stroški pravnega zastopanja v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Izrek o dokončnosti odločbe temelji na 3. odstavku 255. člena ZUP.

Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in meni, da je izpodbijana odločba nezakonita, zato vlaga tožbo iz vseh razlogov po 25. členu Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00, dalje: ZUS). Tožena stranka svojo odločitev utemeljuje na povsem formalnih razlogih, da ZNSVS v 6. členu določa, da lahko pravice za sklepanje varčevalnih pogodb pridobi le banka v okviru posameznega razpisa. Pri tem tožena stranka spregleda namen samega ZNSVS, kot tudi dejanski položaj hranilnice po ZBan in se pri tem kot na edini razlikovalni element med banko in hranilnico omejuje na drugačen osnovni kapital hranilnice, kar pa je v zvezi z drugimi določbami ZBan popolnoma neutemeljeno. Namen ZNSVS je izrazito socialni, saj zakon določa shemo kot ugodno dolgoročno varčevanje s pravico do nizke obrestne mere za dolgoročna bančna posojila s pomočjo države v obliki državnih premij, s tem želi doseči čim večjo udeležbo vseh državljanov RS v tej shemi. Poudarek je na množičnosti. ZBan vzpostavlja enoten bančni sistem, pri čemer so hranilnice kot ena od organizacijskih oblik združene v enotni bančni sistem v državi in so njegov del ter v njem aktivno sodelujejo. 3. člen ZBan opredeljuje bančne storitve, torej zakon pozna le bančne storitve in ne posebnih hranilniških storitev, kar pomeni, da banke in hranilnice opravljajo isto dejavnost. 228. člen ZBan določa, da bančne storitve opravljajo tudi hranilnice in pri tem navaja določene omejitve, vendar se v ničemer ne nanašajo na pogoje, ki jih mora izpolnjevati prijavitelj na razpis sklada in so določene v 8. členu ZNSVS. Glede odločitve tožene stranke, da ni podana očitana bistvena kršitvah postopka na prvi stopnji pa tožeča stranka navaja, da je taka odločitev brez podlage v procesnih določilih ZUP, poleg tega pa pomeni nadaljnjo bistveno kršitev določb postopka, saj je v svoji odločbi odločala o dejstvih, ki niso zajeta v izreku prvostopnega sklepa. Glede na določbe ZUP je jasno, da v celotni odločbi postane pravnomočen izrek in ne obrazložitev, kar pomeni, da je sklicevanje tožene stranke na okoliščino, da je odločitev o vlogi tožeče stranke zajeta v obrazložitvi, neutemeljeno in nezakonito, nezakonita pa je tudi odločitev drugega dela izreka odločbe, ki določa, da je odločba tožene stranke dokončna, pri tem pa ni jasno, v katerem delu. Niti v prvostopni niti v drugostopni odločbi v izreku ni odločeno o zahtevku tožeče stranke za sodelovanje v varčevalni shemi, zato taka odločba ne more postati pravnomočna in dokončna. Tožeča stranka izpodbija odločbo tudi zaradi napačne odločitve o stroških postopka, pri tem pa tožena stranka ponovno krši postopek, saj odločitev o stroških ni zajeta v izreku odločbe, kljub temu, da je ta odločitev vsebovana v obrazložitvi, kar pomeni očitni spregled in kršitev določila 118. člena ZUP. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži povrnitev vseh stroškov tega postopka skupaj z zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri obrazložitvi izpodbijane odločbe in dodatno navaja, da je poudarek ZNSVS res na množičnosti, vendar na strani državljanov kot varčevalcev oziroma posojilojemalcev, ne pa na strani ponudnikov bančnih storitev. Obseg pravic za sklepanje varčevalnih pogodb namreč vsako leto posebej določa Vlada Republike Slovenije (7. člen ZNSVS) po predhodnem mnenju Banke Slovenije, izbor bank in razdelitev pravic za sklepanje varčevalnih pogodb pa opravi Stanovanjski sklad Republike Slovenije po predhodnem mnenju Banke Slovenije (1. odstavek 8. in 1. odstavek 9. člena ZNSVS). Pri določitvi letnega obsega pravic za sklepanje varčevalnih pogodb je Vlada omejena z razpoložljivimi sredstvi za premije iz državnega proračuna. Sredstva za premije se letno zagotavljajo iz sredstev Stanovanjskega sklada Republike Slovenije in iz sredstev državnega proračuna in morajo biti v proračunu tudi predvidena (23. člen ZNSVS). Glede zatrjevanih procesnih kršitev pa tožena stranka meni, da zadostuje, da so v izreku navedene izbrane banke in določena višina njihovih pravic za sklepanje varčevalnih pogodb (v lotih), zato ni potrebno posebej navajati, da so bile druge prijave oziroma višje število želenih lotov zavrnjene. Z izpodbijano odločbo tudi ni kršila določil ZUP o stroških postopka, saj je tožeča stranka uveljavljala povračilo stroškov v svoji pritožbi, tožena stranka pa je o stroških odločila tako, da je plačilo teh zavrnila. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem sporu ni priglasilo.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu upravnih spisov sodišče ugotavlja, da je odločitev tožene stranke pravilna, za svojo odločitev je tožena stranka navedla tudi pravilne razloge, zato se sodišče v celoti sklicuje nanje in jih v tej sodbi ne ponavlja (2. odstavek 67. člena ZUS).

ZNSVS izrecno določa, da lahko pridobijo pravice za sklepanje varčevalnih pogodb na podlagi tega zakona le banke in to v okviru posameznega razpisa. Glede na tako izrecno določbo, da lahko po določbah ZNSVS sodelujejo le banke, je po mnenju sodišča popolnoma irelevantno, kako opredeljuje hranilnice in njihov položaj v bančnem sistemu ZBan. V obravnavani zadevi je nesporno, da tožnik ni banka, temveč hranilnica in kot taka glede na določbe ZNSVS ne more sodelovati na razpisih Stanovanjskega sklada in pridobivati pravic, ki izhajajo iz določb ZNSVS. ZNSVS v celotnem tekstu dosledno uporablja pojem banka, v nobeni svoji določbi se ne sklicuje na določbe ZBan ali pa na organizacije, ki opravljajo bančne storitve. Zato ni nobenega dvoma o tem, da lahko pridobijo pravice po določbah ZNSVS le banke. Iz navedenega tako izhaja, da so tožbene navedbe, ki se sklicujejo na namen ZNSVS ter na položaj hranilnic po določbah ZBan v tem sporu pravno nepomembne, zato jih sodišče ni upoštevalo.

Sodišče tudi ne more upoštevati tožbene trditve, da je tožena stranka bistveno kršila določbe ZUP. Tožena stranka in pred njo prvostopni organ sta odločila o prijavi tožnika na razpis, saj iz izreka sklepa izhaja, da tožnik ni pridobil pravic za sklepanje varčevalnih pogodb. V obrazložitvi sklepa pa je bilo tožniku pojasnjeno, zakaj v izreku ni bil upoštevan. Sklep je bil javno objavljen, zoper sklep o razdelitvi varčevalnih pravic se je tožnik pravočasno pritožil, njegova pritožba pa je bila tudi obravnavana s strani tožene stranke. Njegove pravice po mnenju sodišča niso bile v ničemer kršene, saj bi bil njegov položaj docela enak tudi, če bi mu bil izdan poseben sklep, s katerim bi njegovo prijavo zavrgli. Tožnik je lahko v celoti uveljavil svoje pravno varstvo in ni bil prikrajšan za nobeno procesno pravico. Tudi tožbena trditev, da je tožena stranka kršila določbe ZUP zato, ker v izreku ni odločila o njegovih v pritožbi prijavljenih stroških, temveč je to povedala šele v obrazložitvi, sodišče ne more sprejeti. S tem, ko je tožena stranka njegovo pritožbo zavrnila, je seveda zavrnila vse pritožbene zahteve, vključno z zahtevo po stroških. Tožbena trditev, da tožena stranka o stroških ni odločila z izrekom izpodbijane odločbe je torej neutemeljena. Sodišče kot neutemeljeno zavrača tudi trditev, da o tožnikovem zahtevku ni bilo odločeno niti v izreku sklepa niti v izreku izpodbijane odločbe, zato ni jasno, katera odločitev je postala dokončna. Iz izreka prvostopnega sklepa nedvoumno izhaja, da je bilo odločeno tako, da tožnik ni pridobil nobene pravice za sklepanje varčevalnih pogodb, ta odločitev pa je z izdajo izpodbijane odločbe postala dokončna.

Iz obrazloženega izhaja, da je odločitev tožene stranke pravilna, zato je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno.