UPRS sodba U 235/2002

Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, Ljubljana, številka ... z dne ..., se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Upravne enote A, številka ... z dne ..., s katero je navedeni organ zavrnil njeno vlogo za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja iz razloga, ker se je tožnica, ki je bila rojena v Avstriji, v času, ko je bila njena mati vpoklicana na prisilno delo, vrnila v domovino dober mesec po rojstvu, zaradi česar, po ugotovitvah prvostopnega upravnega organa, ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 3. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja. Tožena stranka pa je zavrnitev pritožbe utemeljila s sklicevanjem na ugotovitev, da ni izpolnjen zakonski pogoj za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, ker mati tožnice ni bila v Avstriji na prisilnem delu, temveč je bila tam zaposlena. Med delovne deportirance namreč ni mogoče šteti tistih oseb, ki so jih na delo poslali delovni uradi Arbeitsamt ali Borza dela s svojimi podružnicami, kot tudi ne tistih, ki jih je nemški okupator po nacistični zakonodaji določil za enoletno obvezno delo (Pflichtjahr). Na delo v Avstrijo je bila poslana na podlagi odločbe o obveznosti, ki je bila izdana na osnovi Odloka o zagotavljanju delovne sile za naloge posebnega državnopolitičnega pomena po Raihovskem zakoniku I s. 206 in na podlagi Odloka o izvajanju delovne obveze po Raihovskem zakoniku I s. 403. Mati tožnice je bila na delo v Avstrijo poslana preko Urada za delo Maribor, za opravljeno delo je prejemala plačo, plačani so bili tudi socialni prispevki in davčne obveznosti, čas zaposlitve pa ji je bil priznan tudi v pokojninsko dobo. Tožena stranka še navaja, da je prvostopni upravni organ sicer pravilno ugotovil, da je bila tožnica rojena v Avstriji in da od njenega rojstva do odhoda matere iz Avstrije ni minilo tri mesece, vendar pa listine, ki so bile priložene k pritožbi, dokazujejo čas vrnitve tožnice iz Avstrije v domovino, ki je daljši od treh mesecev, zato je drugostopni organ pri odločanju o pritožbi moral proučiti še ostala dokazila v spisu pri čemer je ugotovil, da v spornem primeru ne gre za prisilno delo kot zakonski pogoj za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja.

Tožnica očita toženi stranki nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in ne soglaša z navedbo, da njena mati ni bila na prisilnem delu v Avstriji. Navaja, da je mati vseskozi sodelovala s partizani, vendar tega nikoli ni uveljavljala, ker je menila, da je bila to njena dolžnost. Nemci so jo pogosto zasliševali, decembra leta 1941 pa so jo nasilno prijeli v B. in jo odpeljali v mariborski zapor od koder so jo odpeljali v Avstrijo. Navaja, da te podatke še zbira, saj je ves čas iskala le podatke o svoji vrnitvi v domovino, kar je bila podlaga za odločanje prvostopnega upravnega organa. Ne soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da je šla njena mati na delo v Avstrijo prostovoljno, saj je morala doma pustiti dve hčerki stari 10 in 9 let. Na delu v Avstriji je doživljala nasilje in izživljanje Nemcev, bila je lačna, za vsako najmanjšo napako pa je bila pretepena. Tožnica navaja, da se je rodila v Avstriji in očeta nikoli ni poznala. Podatki o njem so se pojavili prvič na izpisku, ki ga je dobila v letu 2000, do takrat pa je imela rojstni list, ki ga je mati dobila ob njenem rojstvu in na katerem je bila celo letnica rojstva napačna. Mati ji je o očetu povedala le to, da je bil paznik v "lagru" kjer je stanovala v času bivanja v Avstriji. Po rojstvu tožnice so se brez materinega soglasja odločili, da dajo tožnico nemški družini v posvojitev, glede na to, da je mati Slovenka. Mati jo je sicer hotela skrivaj pripeljati v Sloveniji, kar ji ni uspelo. Tako so ju ločili ko je bila tožnica stara komaj mesec dni. Po vrnitvi v domovino pa je materi, preko takratne Občine Teharje, uspelo urediti, da se je tožnica julija 1943 vrnila domov. Glede na navedeno predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odločbo tožene stranke odpravi ter ji prizna status žrtve vojnega nasilja in pravice, ki izhajajo iz tega statusa.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponavlja nekatere navedbe iz obrazložitve izpodbijane odločbe pri katerih vztraja in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Zastopnik javnega interesa, ki je bil obveščen o upravnem sporu, svoje udeležbe ni priglasil.

Tožba je utemeljena.

Po določbi 1. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97 in 43/99, v nadaljevanju ZZVN) je žrtev vojnega nasilja državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. Žrtev vojnega nasilja je ob pogojih iz 1. člena tega zakona oseba, ki so jo nemške, italijanske ali madžarske okupacijske sile od 6.4.1941 do 15.5.1945 zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov prisilno izselile (izgnanec), poslale v taborišče (taboriščnik), zapor (zapornik), na prisilno delo (delovni deportiranec) ali internacijo (interniranec) ter oseba, ki je pobegnila pred vojnim nasiljem (begunec) in nasilno odvzeta staršem (ukradeni otrok), prvi odstavek 2. člena ZZVN. Ob pogojih iz tega člena ter iz 3. oziroma 4. člena tega zakona je žrtev vojnega nasilja tudi oseba, ki je imela ob pričetku izvajanja nasilnega dejanja ali prisilnega ukrepa stalno prebivališče na ozemlju, ki obsega državni teritorij Republike Slovenije, ne glede na to, na katerem ozemlju je bilo nasilno dejanje ali prisilni ukrep dejansko izveden. Žrtev vojnega nasilja je tudi oseba, ki je bila rojena staršem, v času, ko so zoper njih trajali prisilni ukrepi ali prisilna dejanja iz prvega, drugega, tretjega in četrtega odstavka tega člena (drugi in peti odstavek 2. člena ZZVN).

V obravnavanem primeru je kot nesporno ugotovljeno, da je bila tožnica, na podlagi poziva takratnih nemških oblasti, od 6.12.1941 do 9.2.1943, na delu v Avstriji in da je delala kot polirka pri Steyr-Daimler-Puch Aktiengesellschaft. Sporno pa je vprašanje ali je navedeno delo šteti kot prisilno delo v smislu ZZVN in ali tožnica, ki je bila rojena 28.12.1942, v času ko naj bi nad njeno materjo trajali prisilni ukrepi, izpolnjuje pogoje za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja.

Odločitev prvostopnega organa, ki je zavrnil zahtevo tožnice za priznanje prej navedenega statusa, temelji na ugotovitvi, da je bila mati tožnice dejansko vpoklicana na prisilno delo, pri čemer se sklicuje na odločbo o obveznosti z dne 3.12.1941, potrdilo o delu, št. ... z dne 19.2.1943 in na izpis pokojninske dobe ZPIZ, da pa tožnica ne izpolnjuje pogoja za priznanje prej navedenega statusa, ker se je v domovino vrnila skupaj s svojo materjo 9.2.1943 ko ji je prenehalo prisilno delo in je zato od njenega rojstva do vrnitve v domovino preteklo le dober mesec. V pritožbenem postopku pa je tožnica pojasnila okoliščine njene vrnitve v domovino in predložila potrdilo, da je bila prijavljena na naslovu Steyer, Erich-Wohlrab-Strase 12, od 15.2.1943 do 9.7.1943, za razjasnitev okoliščin glede njene dodelitve nemški družini pa je predlagala zaslišanje priče C.C., ki je bila skupaj z njeno materjo na prisilnem delu, za razjasnitev okoliščin v zvezi z njeno vrnitvijo v domovino, pa je predlagala zaslišanje priče D.D.. Tožena stranka je o zadevi odločila, da v spornem primeru ne gre za prisilno delo, ker med delovne deportirance ni mogoče prištevati tistih, ki so jih na delo poslali delovni urad ali Borza dela s svojimi podružnicami, kot tudi ne tistih, ki jih je nemški okupator po nacistični zakonodaji določil za enoletno obvezno delo.

V obravnavanem primeru ni sporno, da je šlo za delovno obveznost tožnice na podlagi odločbe Urada za delo Maribor, ki temelji na Reihovskem zakoniku I s.206 in na Odloku o izvajanju delovne obveze. Iz listin upravnega spisa tudi izhaja, da je mati tožnice za svoje delo prejemala plačo s socialnimi prispevki, čas zaposlitve pa ji je bil priznan v pokojninsko dobo. Ne glede na navedeno pa v obravnavanem primeru ni mogoče prezreti odločilnega dejstva, da niso bile razjasnjene vse okoliščine primera, ki so relevantne za pravilno in zakonito odločbo, ker ni bilo ugotovljeno v kakšnih okoliščinah je živela mati tožnice v času, ko je bila na delu v Avstriji. Tožnici pa tudi ni bilo omogočeno sodelovanje v postopku niti na prvi in tudi ne na drugi stopnji.

Po določbi 143. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86), ki je veljal v času odločanja, ima stranka pravico udeleževati se ugotovitvenega postopka in za dosego namena, ki ga ima ta postopek, dajati potrebne podatke ter braniti svoje pravice in z zakonom zavarovane koristi. Pristojni organ ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah na katere se mora opirati odločba. Tudi po določbi 3. točke 3. odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS), je bistvena kršitev določb postopka vselej podana, če stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Glede na navedeno je bilo treba izpodbijano odločbo odpraviti že iz tega razloga, ne da bi se sodišče spuščalo v presojo drugih tožbenih navedb, ker bo moral nanje odgovoriti upravni organ v ponovljenem postopku.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo po določbi 3. točke prvega odstavka 60. člena, v zvezi z 2. točko prvega odstavka 25. člena ZUS.