VSRS Sklep I Up 110/2016

I. Pritožba se zavrže.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Dosedanji potek postopka

1Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbi, izpodbijani sklep tožene stranke odpravilo in ji zadevo vrnilo v nov postopek (I. točka izreka). Odločilo je še o stroških upravnega spora, ki obsegajo stroške postopka na prvi stopnji in stroške predhodnega revizijskega postopka (II. točka izreka).

2Tožena stranka s pritožbo izpodbija odločitev o stroških postopka (II. točko izreka izpodbijane sodbe). Smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu. Predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe (sklepa o stroških) in vrnitev zadeve v "ponovno obravnavo Upravnemu sodišču RS."

3Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev.

Razlogi za zavrženje pritožbe

4Po določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1 je zoper sodbo, ki jo izda upravno sodišče, dovoljena pritožba, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt ali če je sodišče odločilo na podlagi 66. člena ZUS-1 (v upravnem sporu iz prvega odstavka 4. člena ZUS-1). V tej zadevi ne gre za tak primer.

5Pritožnik izpodbija stroškovno odločitev prvostopenjskega sodišča. S primerno uporabo določb ZPP (22. člen ZUS-1) je mogoče šteti stroškovno odločitev za sklep in ne za sodbo (peti odstavek 128. člena ZPP), kar terja drugačno zakonsko podlago za presojo dovoljenosti pritožbe. Pritožbo zoper sklep ureja določba prvega odstavka 82. člena ZUS-1, po kateri se sklep "lahko izpodbija s posebno pritožbo samo, če tako določa ta zakon." Pritožba zoper sklep je torej dovoljena le, če tako določa ZUS-1 in ne morda kak drug zakon. ZUS-1 ne določa dovoljenosti pritožbe zoper stroškovni sklep. Pritožba zato po določbah ZUS-1 ni dovoljena.

6Ustava RS v 25. členu določa, da je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Zato je treba preizkusiti, ali ni že sama ustavna določba zadostna podlaga za dovoljenost pritožbe zoper stroškovno odločitev.

7Posebnost stroškovnih odločitev je v tem, da jih sprejemajo vsa sodišča na vseh stopnjah odločanja, tudi Vrhovno sodišče. Vsako sodišče namreč prvič odloči o stroških, ki so nastali v postopku pred njim. Zato bi dosledna uporaba določbe 25. člena Ustave RS vodila do tega, da bi bila vedno mogoča pritožba zoper stroškovno odločitev kateregakoli sodišča in bi se vlaganje pravnih sredstev zoper odločitve o stroških lahko nadaljevalo v nedogled, saj bi vsako odločanje o pravnem sredstvu praviloma povzročilo tudi novo stroškovno odločitev in s tem podlago za novo pravno sredstvo. Tako razumevanje ustavne določbe bi tudi pomenilo, da bi bilo dovoljeno pravno sredstvo o manj pomembni (stroškovni) odločitvi, čeprav je pravno sredstvo zoper odločitev o glavni stvari omejeno ali sploh ni dovoljeno. Ustavno sodišče je tako dobesedno razumevanje določbo 25. člena Ustave RS omejilo na razumno mero in je v odločbi Up-188/01-6 z dne 25. 3. 2002 zavzelo stališče, da iz pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave) ne izhaja, da bi zoper odločitev o stroških, prvič sprejeto pred sodiščem druge stopnje, moralo biti dopustno pravno sredstvo. Iz razlogov odločbe Ustavnega sodišča smiselno izhaja, da ZUS-1 ni neustaven, ker ne določa pritožbe zoper stroškovno odločitev prvostopenjskega sodišča. Določbo prvega odstavka 82. člena ZUS-1 je zato treba uporabljati tako, kot se glasi, namreč, da pritožba zoper sklep ni dovoljena, če ni v ZUS-1 določeno, da je dovoljena.¹

8Na podlagi določbe 1. točke 365. člena ZPP v zvezi z določbo prvega odstavka 22. člena ZUS-1 je bilo treba po zgoraj obrazloženem pritožbo kot nedovoljeno zavreči.

O stroških postopka

9Odločitev o stroških postopka temelji na določbi prvega odstavka 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k odločanju o pritožbi in so zato odvetniški stroški za njegovo sestavo nepotrebni.

¹ Drugače, a ne dovolj prepričljivo, v sklepu Vrhovnega sodišča I Up 434/2012 z dne 19. 9. 2012.