UPRS sodba in sklep U 669/2004

1. Tožba zoper odločbo št. ... z dne ... prvo-tožene stranke Veterinarske uprave RS, Veterinarske inšpekcije, Izpostave A, se zavrže. 2. Tožba zoper odločbo št. ... z dne ... drugo-tožene stranke Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano RS se zavrne.

Z izpodbijano odločbo z dne ... je drugo-tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Veterinarske uprave RS št. ... z dne ... s katero, je prvostopenjski upravni organ tožeči stranki med drugim odvzel in odredil predelavo v zdravstveno neoporočeno krmo 2150 kg jajčnega melanža v prahu, ker vsebuje salmonello enteritidis in 100 kg jajčnega beljaka v prahu, ker vsebuje salmonello virchow, in ki je vskladiščeno v BBB, in določil, da stroški bremenijo tožečo stranko. Iz obrazložitve prvostopenjske odločbe izhaja, da sta surovino ob prispetju v mlekarno spremljala bakteriološki izvid hitre analize VZS OE C-laboratorij z dne ...in z dne ..., v katerem prisotnost salmonelle ni bila ugotovljena. Dne 3. 7. 1998 je VZS OE D, Izpostava A, vzorčil navedeni jajčni melaž v prahu in jajčni beljak v prahu v fazi polnjenja prahu v vreče in v pisnem izvidu z dne ... potrdil, da jajčni beljak v prahu in jajčni melaž v prahu vsebujeta salmonello. Determinacija salmonelle je bila izvršena v laboratoriju VIS-a v E dne ..., kjer je bila potrjena vsebnost salmonelle. Inšpektor je opravil ogled na kraju dne .... in odredil, da se bakteriološko oporečna surovina zadrži v skladišču BBB, napravil je zapisnik in ga poslal tožeči stranki dne 3. 8. 1998. Zadržane surovine niso ustrezale določilom Pravilnika o pogojih, ki jim morajo glede mikrobiološke neoporečnosti ustrezati živila v prometu (Pravilnik o pogojih, Uradni list SFRJ, št. 45/83, 18/87, 43/89, Uradni list SRS, št. 39/92) in so neprimerne za prehrano po določilu 65. člena Pravilnika o pogojih. Prvostopenjski organ je izrečeni ukrep utemeljil v določilu 8. in 11. točke 1. odstavka 125. člena Zakona o veterinarstvu (ZVet, Uradni list RS, št. 82/94) in tudi v določilu 5. odstavka 36. člena in v 131. členu ZVet.

V pritožbi je tožnik uveljavljal napake v postopku jemanja vzorcev in zatrdil, da je bilo posledično napačno ugotovljeno dejansko stanje. Zapisnik o odvzemu vzorca ni bil podpisan s strani lastnikovega pooblaščenca, kar sicer določa 14. člen Pravilnika o metodah za preskušanje kakovosti jajc in jajčnih izdelkov (Pravilnik o metodah, Uradni list SFRJ, št. 72/87); vzorec je bil vzet takoj po upraševanju, namesto da bi bil vzet po repasterizaciji v termični komori. Običajno je vzorce jemala strokovna sodelavka f.f. in ni bilo nikoli problemov. Oseba, ki je vzorce jemala v predmetni zadevi, pa ustaljenega postopka očitno ni poznala. Če bi o odvzemu vzorca inšpektor seznanil lastnika, potem ne bi prišlo do izdaje takšne odločbe. Zato sta bili kršeni določbi 10. in 12. člena Pravilnika o metodah. Pritožnik utemeljuje, da odvzeti vzorec ne predstavlja povprečne sestave celotne količine jajčnega beljaka v prahu in jajčnega melanža.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določila 8. in 11. točke 1. odstavka 125. člena ZVet, 2. odstavek 43. člena Pravilnika o pogojih. Pravi, da je bistveno, da je bila prisotnost salmonelle ugotovljena v kasnejših izvidih (z dne 14. 7. 1998), kot jih je pridobila tožeča stranka (z dne 1. 7. 1998 in 2. 7. 1998). Glede podpisovanja zapisnika tožena stranka utemeljuje, da je bila vsebina zapisnika prebrana, nanjo ni bilo pripomb, zapisnike pa so podpisali vsi navzoči pri inšpekcijskem pregledu. Dejstvo, da prvostopenjski upravni organ ni zaslišal tožeče stranke sicer pomeni kršitev 8. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), vendar pa to ni vplivalo na samo odločitev o stvari.

Tožeča stranka vlaga tožbo zoper odločbi prvostopenjskega in drugostopenjskega upravnega organa. Enako kot v pritožbi pravi, da je bil vzorec surovine nepravilno odvzet in da je tekom sušenja prišlo do nepravilnosti najbrž na strani izvajalke sušenja in da zato tožnica ni dolžna trpeti škode, ki ji je nastala. Meni, če bi bila tožeča stranka zaslišana, bi bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno. Pravi, da so bila kršena določila 10. člena (odvzeti vzorec mora predstavljati povprečno sestavo celotne količine izdelkov) in 1. odstavka 12. člena Pravilnika o metodah, ker je bil odvzet en sam vzorec jajčnega melanža v prahu in en sam vzorec jajčnega beljaka v prahu, čeprav bi morala vzorec sestavljati najmanj dva primerka, odvzeta posamično, ki morata biti identična po sestavi, približno enaka po masi in številu enot in količini; kršeno pa je bilo tudi določilo 2. odstavka 14. člena Pravilnika o metodah, ker zapisnika ni podpisal predstavnik podjetja. Če bi bila tožeča stranka obveščena o vzorčenju, bi lahko podala pripombe na postopek. Ni pa imela možnosti dajati pripomb na zapisnik, ob njegovem branju pa ni bila prisotna niti ni bila obveščena o jemanju vzorcev. Predlaga zaslišanje tožeče stranke in navaja, da bo nova dejstva in okoliščine predložila na obravnavi. Pravi, da ji je prizadejana škoda in da bo prisiljena zahtevati povrnitev škode. Predlaga, da sodišče po opravljani glavni obravnavi odpravi obe odločbi in da toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče je v Upravnem sporu U ... s sodbo z dne ...2000 tožbo zavrnilo. V pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka poleg ponavljanja argumentov iz upravnega postopka in upravnega spora na prvi stopnji navedla, da ni pasivno legitimirana, ampak je to BBB, ki je z neustrezno manipulacijo povzročila okužbo s salmonello. Zaseg surovine bi moral upravni organ naložiti na stroške BBB. Iz teh razlogov je tožeča stranka v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo ugovarjala pasivno legitimacijo, kar pa sodišče prve stopnje zaradi napačnega in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni moglo ugotoviti, zato je tudi prišlo tudi do bistvene kršitve določb postopka.

Vrhovno sodišče je v zadevi I Up ... z dne ...2004 pritožbi ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. V obrazložitvi je Vrhovno sodišče navedlo, da je tožeča stranka zahtevala, da sodišče odloči na podlagi glavne obravnave, kot tožbeni razlog je navedla tudi nepravilno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar kaže na spornost dejanskega stanja. Zato po mnenju Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje ni imelo podlage za odločanje na seji. Presoja pravilnosti materialnega prava je po mnenju Vrhovnega sodišča možna šele potem, ko je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno.

V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Prizadeta stranka BBB je po odvetniku G.G. iz Tolmina na poziv sodišča vložila pripravljalno vlogo in navedla, da je prvič po 6 letih izvedela za tožbo v predmetni zadevi in da v zadevi ne more odgovoriti tako, kot bi lahko takoj po dogodku, če bi sodišče to od nje zahtevalo. Navedbe tožeče stranke, da je do okužbe s salmonello prišlo zaradi ravnanja prizadete stranke so neutemeljene in nedokazane. Prizadeta stranka se ni seznanila z nobenim dokazom, ki bi to dejstvo izkazovalo, in se lahko šele po seznanitvi s takim dokazom učinkovito brani. Med drugim predlaga tudi zaslišanje prič.

Zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

Tožba se zavrže.

Tožeča stranka izrecno v tožbi in tožbenem predlogu toži prvostopenjski upravni organ in izpodbija tudi prvostopenjsko odločbo. Ker se v upravnem sporu lahko izpodbijajo samo dokončni posamični akti (1. odstavek 157. člena Ustave, Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/2003, 69/2004 in 2. odstavek 1. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000; ), to pa so akti, zoper katere ni mogoče vložiti pravnega sredstva v upravnem postopku, je sodišče v prvi točki izreka tožbo zoper prvo-toženo stranko s sklepom zavrglo. Po določilu 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS namreč sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da akt, ki ga tožeča stranka izpodbija v upravnem sporu, ni upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

Obrazložitev k drugi točki izreka:

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je moralo v upravnem sporu razjasniti zlasti pravna dejstva v zvezi z jemanjem vzorcev in sodelovanjem tožeče stranke v upravnem postopku, kar je sicer na splošno predpisano v podzakonskem predpisu, za konkretni primer pa so pravno relevantna dejstva v zvezi s tem dokumentirana v zapisniku o odvzemu vzorca za preiskavo z dne ...1998 in v zapisniku o inšpekcijskem pregledu z dne ...1998 in njihov obstoj med strankami ni sporen. Tožeča stranka sicer uveljavlja, da je dejansko stanje sporno in nepravilno ugotovljeno, vendar pa je dejansko stanje lahko sporno med strankama upravnega spora, kar pa še ne pomeni, da je dejansko stanje sporno tudi po presoji sodišča, ki mora odločati o sporu med obema strankama prek presoje zakonitosti izpodbijane odločbe. Sodišče namreč v upravnem sporu izvaja dokaze, kadar in kolikor je to potrebno za odločitev v upravnem sporu (2. odstavek 51. člena ZUS), če pa to ni potrebno, jih sodišče ne izvaja. To je tudi bistvena razlika glede obsega izvajanja dokazov zaradi presoje dejstev v upravnem sporu v primerjavi z obsegom izvajanja dokazov zaradi presoje dejstev v civilnem, kazenskem ali delovno-pravnem sporu. Pravna narava upravnega spora v konkretnem primeru namreč najprej zahteva presojo, ali je tožena stranka pravilno uporabila materialno pravo, kamor spada tudi način vzorčenja, in hkrati ob tem, ali je pravilno uporabila procesne določbe zlasti z vidika sodelovanja tožeče stranke v upravnem postopku. Če torej sodišče ugotovi, da je bil konkretni način jemanja vzorcev, ki je pravno predpisan, izveden tako, kot je predpisan, potem šteje sodišče ugotovitev glede vsebnosti določenih snovi iz konkretne opravljene raziskave za pravilno ugotovljeno dejansko stanje, ki je relevantno v upravnem sporu. Kajti upravni spor ni namenjen temu, da bi stranka lahko izpodbijala morebiti funkcionalno neustrezno urejen postopek jemanja vzorca v podzakonskem predpisu, saj podzakonski predpis ni konkreten posamičen akt, ampak lahko stranka neustavnost podzakonskega predpisa uveljavlja v postopku pred Ustavnim sodiščem; oziroma stranka lahko v upravnem sporu uspe z uveljavljanjem določene pravne razlage podzakonskega predpisa samo pod pogojem, da je podzakonski predpis mogoče razlagati tudi na način, kot ga uveljavlja stranka, in je tak način razlage po presoji sodišča pravilen. Tožnik v konkretnem primeru ravno to slednje uveljavlja z argumenti, ki jih je dodatno pojasnil na glavni obravnavi dne 12. 11. 2004, zato je v obravnavani zadevi sodišče moralo odločiti tudi, kako je treba razlagati določilo 2. odstavka 14. člena Pravilnika o metodah, ki pravi, da zapisnik o jemanju vzorcev podpišeta strokovnjak in predstavnik organizacije združenega dela. Na glavni obravnavi je namreč tožnik pojasnil, da bi se moralo vzorčenje opraviti šele po zaključku tehnološkega postopka ob prisotnosti lastnika, ne pa med samim trajanjem procesa, ko je nemogoče določiti saržo oziroma serijo, iz katere se vzorčenje izvede. Ker Pravilnik o metodah nima tovrstnih določb, bi inšpektor moral analogno uporabiti predpis o vzorčenju sipkih materialov. Prisotnost lastnika pri vzorčenju pa je bistvena, ker zaradi podjemnega odnosa z izvajalcem storitev obstaja določen konflikt interesov med lastnikom surovine in izvajalcem. Prisotnost lastnika surovine ob vzorčenju ne bi dopustila vzorčenja, pri katerem bi bila sarža nedoločljiva. V primeru pozitivnega izvida se izvajalec izogne ukrepom, ki jih predpiše pristojni inšpektor. Mesto in način odvzema vzorca po mnenju tožeče stranke ne omogočata reprezentativnosti, ki bi se vezala na celotno količino, na katero se je nanašala izpodbijana prvostopenjska odločba. Tožnik je na glavni obravnavi posebej poudaril, da je zadeva zanj pomembna ne toliko zaradi škode, ki mu je nastala v višini približno 5 milijonov SIT, ampak zaradi relacije do podjemnika v tovrstnih zadevah, ko je na primer dobavljena surovina v predelavo neoporečna, pa se kasneje izkaže kontaminiranost izdelka, ko se surovina že nahaja v procesu pri podjemniku. Inšpektor je imel možnost preveriti morebitno kontaminiranost surovine, ko le-ta še ni bila predelana in je bila kot neoporečna dostavljena v predelavo s strani tožnika.

Sodišče je torej moralo tudi na podlagi pojasnitev tožnika na glavni obravnavi presoditi, ali je tožena stranka ugotovila prisotnost salmonelle v surovini na podlagi pravilno izvedenega vzorčenja in mikrobiološkega preizkusa surovine, kar je s podzakonskim predpisom urejena znanstveno-strokovna metoda dela, pri čemer je moralo dati tudi pravno razlago določilu 2. odstavka 14. člena, 10. členu in 1. odstavku 12. člena Pravilnika o metodah.

V izhodišču presoje pravilnosti uporabe in razlage Pravilnika o metodah sodišče ugotavlja, da je salmonella patogen mikroorganizem, ki je zelo nevaren za uporabnike prehrambenih proizvodov in je zato treba procesna pravna določila v prvi vrsti razlagati tako, da je mogoča učinkovita zaščita, tudi prek postopkov in ukrepov pristojnih inšpektorjev, pred nevarnostjo, da bi uporabniki prehrambenih izdelkov prišli v stik z okuženo hrano. Ta javno-pravni namen ima pri razlagi Pravilnika o metodah po presoji sodišča izrazito prednost pred namenom, ki ga zagovarja tožeča stranka, in ki sledi varovanju zasebno-pravnih interesov, v tem smislu, da je potrebno predpise razlagati in uporabljati tako, da bi se ustrezno zavarovali interesi lastnika surovine v razmerju do izvajalca predelovalnega procesa, ker naj bi ta dva subjekta imela lahko, kot je argumentirano pojasnil tožnik, konfliktne interese zlasti pri vprašanju, ali je do okužbe z mikroorganizmi prišlo po tem, ko je lastnik oddal neoporočno surovino in je do nepravilnosti prišlo v procesu, za katerega je odgovoren izvajalec predelave, ali pa je do okužbe surovine prišlo še v času, ko je odgovornost nosil lastnik surovine.

Ob upoštevanju tega izhodišča za razlago Pravilnika o metodah sodišče ugotavlja, da tožeča stranka nima prav in sicer naslednjih razlogov:

Po mnenju tožeče stranke naj bi tožena stranka kršila določbe iz določil 10. člena, 2. odstavka 14. člena ter 1. odstavka 12. člena Pravilnika o metodah in procesno določbo ZUP glede zaslišanja.

Tožena stranka ni kršila določila 1. odstavka 12. člena Pravilnika o metodah, kajti namen tega določila je, da mora strokovni sodelavec za analizo odvzeti najmanj dva primerka zaradi tega, ker odvzem samo enega primerka, ki ne bi pokazal vsebnosti salmonelle, z vidika varnosti za zdravje ne bi bilo dovolj. To pa pomeni, če se vsebnost salmonelle ugotovi že v enem primerku, je to lahko zadostna dejanska podlaga za določen ukrep inšpektorja. Iz zapisnika o odvzemu vzorca izhaja, da je strokovni sodelavec odvzel en primerek jajčnega beljaka v prahu in en primerek jajčnega melaža v prahu.

Tudi naslednji ugovor tožeče stranke glede postopka izvedbe vzorčenja ni utemeljen. Po Pravilniku o metodah ni predpisano, kdaj točno morajo biti odvzeti vzorci, ampak je predpisano, da se vzorci jajčnih izdelkov jemljejo bodisi v proizvodnji, bodisi v prometu (8. člen), vzorce jajčnih izdelkov pa mora jemati strokovnjak (9. člen), ki je bil v konkretnem primeru magister I.I., dr. veterinarske medicine. Ker je Pravilnik o metodah na tak način uredil postopek vzorčenja, tožnik strokovne neutemeljenosti podzakonskega predpisa ne more uspešno izpodbijati v upravnem sporu, katerega namen je presoja zakonitosti posamičnega akta, ne pa primernosti oziroma funkcionalne sprejemljivosti splošnega predpisa.

Določilo 10. člena Pravilnika o metodah določa, da mora vzorec jajc in jajčnih izdelkov predstavljati povprečno sestavo celotne količine izdelkov, od katere je bil vzet. To je splošna določba glede jemanja vzorcev, vendar pa Pravilnik o metodah natančneje določa postopek vzorčenja v določilih 9., 11., 12. in 13. člena. Če vzorčenje, tako kot je predpisano v navedenih določilih Pravilnika o metodah, ni strokovno pravilno, kot trdi tožnik, to ne more biti predmet presoje v upravnem sporu, kajti drugačen postopek vzorčenja se lahko predpiše samo s sprejemom splošnega predpisa.

Glavni mehanizem varovanja, da je postopek vzorčenja v vsakem konkretnem primeru pravilen, in je predmet upravnega spora, pa je sodelovanje stranke pri izdelavi oziroma podpisu zapisnika o vzorčenju. To ureja določilo 14. člena Pravilnika o metodah. Določilo 2. odstavka 14. člena Pravilnika o metodah pravi, da zapisnik podpišeta strokovnjak in predstavnik organizacije združenega dela. V rubriki "podpis stranke" na omenjenem zapisniku je podpis in iz podatkov v spisu in pojasnil tožeče stranke izhaja, da je zapisnik podpisal predstavnik prizadete stranke. Zaradi učinkovitosti izvedbe inšpekcijskega nadzora je treba to določbo razlagati tako, da zapisnik podpiše bodisi predstavnik organizacije, pri kateri se surovina nahaja, in pri kateri je narejen inšpekcijski pregled, bodisi lastnik te surovine. Informiranje lastnika o jemanju vzorca s strani inšpekcijskega organa oziroma dogovor glede morebitne odgovornosti za škodo, ki nastane zaradi okužbe surovine v času poslovnega razmerja med lastnikom surovine in izvajalcem predelave, pa je stvar civilnega razmerja med organizacijo, ki surovino predeluje, in lastnikom surovine. To pomeni, da je neutemeljen ugovor tožeče stranke, da ni imela možnosti dajati pripomb na zapisnik, ker bi te pripombe lahko podal predstavnik prizadete stranke. Če tožeča stranka svojih interesov v zvezi z jemanjem vzorca in odgovornostjo prizadete stranke v postopku podpisovanja zapisnika ni predhodno zavarovala z ustreznim civilno-pravnim dogovorom, je to stvar njenega poslovnega tveganja. Ali bi ta razmerja moral bolj določno oziroma drugače, kot je urejeno v Pravilniku o metodah, urediti omenjeni podzakonski predpis, je vprašanje primernosti podzakonske ureditve, v kar pa se sodišče po ustaljeni upravno-sodni praksi v upravnem sporu ne spušča. Sodišče ob tem tudi pripominja, da je bil tožnik prepričljiv v opisu konflikta interesov za fazo postopka, ko je vsebnost patogenih mikroorganizmov že ugotovljena. Takrat res lahko obstaja konflikt interesov med lastnikom surovine in izvajalcem predelave, kajti vsak od omenjenih dveh subjektov razumljivo hoče dokazati, da krivda za nastalo škodo ni na njegovi strani. Nobenega konflikta interesov pa ni pred izvedbo vzorčenja, saj tudi ni v interesu predelovalca surovine, da bi se ugotovila vsebnost določenih mikroorganizmov in je tudi v njegovem interesu, da se vzorčenje opravi po zakoniti metodi, pravilno in natačno. Ob tem v konkretni zadevi prizadeti stranki ni mogoče očitati popolne pasivnosti, saj je na zapisniku o odvzemu vzorca za preiskavo navedeno, da bo izvid poslan v vednost lastniku, na zapisniku ob inšpekcijskem pregledu z dne ...1998 pa je predstavnik prizadete stranke predlagal ponovno vzorčenje in laboratorijsko analizo v nekem drugem pristojnem laboratoriju in to naj bi po zapisniku o inšpekcijskem pregledu predlagal tudi lastniku oporečnega prahu. Tudi v tem zapisniku je navedeno, da bo izvod poslan tožeči stranki.

Pri tej razlagi je sodišče upoštevalo tudi, da je Pravilnik o metodah nehal veljati z uveljavitvijo Pravilnika o metodah in postopkih ugotavljanja skladnosti kmetijskih pridelkov oziroma živil (Pravilnik o metodah/2003, Uradni list RS, št. 84/2003), ki pa tudi ne ureja razmerja med izvajalcem predelave surovine in lastnikom surovine, tako kakor se za to zavzema tožeča stranka, saj je v prilogi 2 Pravilnika o metodah/2003 določeno samo, da zapisnik podpišeta uradna oseba in stranka. Stranka je zopet lahko bodisi predelovalec ali lastnik surovine. Sodišče je pri razlagi upoštevalo tudi, da je bil Pravilnik/2003 sprejet na podlagi prava Evropske unije in sicer Direktive 85/591/EGS z dne 20. 12. 1985 o uvedbi metod Skupnosti za vzorčenje in analize za monitoring živil namenjenih človekovemu prehranjevanju (O J L 372, 31/12/1985). Četudi v predmetnem sporu ni vpletenega subjekta iz druge države članice Evropske unije, zaradi česar bi nedvomno bil podan mednarodni (čezmejni) učinek, ki načeloma lahko povzroči obveznost uporabe prava Evropske unije, je sodišče vendarle tudi koncept tovrstne ureditve v pravu Evropske unije upoštevalo pri razlagi Pravilnika o metodah. Po sodbi Evropskega sodišča pravice v upravnem sporu z mednarodnim elementom, v katerem nacionalno sodišče presoja zakonitost upravnega akta, ki je bil izdan pred vstopom države v Evropsko unijo, mora upoštevati pravo Evropske unije, če gre za uporabo določbe iz temeljne pogodbe o Evropski skupnosti (zadeva C-122/96, Stephen Austin Saldanha in MTS Securities Corporation proti Hiross Holding AG). Pravica, ki jo uveljavlja tožnik v tem upravnem sporu, ne izvira iz temeljne pogodbe o Evropski uniji. Pravica do navzočnosti lastnika surovine pri postopku vzorčenja prehrambene surovine tudi ne izhaja iz sekundarnega pravnega vira Evropske unije. Direktiva 85/591/EEC z dne 20. 12. 1985 procesnega varstva lastnikov surovin, za kar se zavzema tožnik v tem upravnem sporu, ne ureja. Tudi priporočilo Komisije z dne 19. 12. 2003 (O J L 6/29, 10/1/2004), ki se nanaša na koordinativni program za državni nadzor nad hrano za leto 2004, se tega vprašanja ne dotika, navaja pa enako kot Pravilnik o metodah, da se analize določenih vrst hrane zaradi vsebnosti salmonelle lahko izvajajo v kateri koli fazi proizvodnje. V tem priporočilu se Komisija sklicuje tudi na Direktivo 89/397/EEC z dne 14. 6. 1989 in na Direktivo 93/99/EEC z dne 29. 10. 1993. Med tem ko se Direktiva 93/99/EEC (O J L 290 24/11/1993) nanaša pretežno na zagotovitev strokovno-kompetentnih metod preizkušanja hrane, iz Direktive 89/397/EEC (O J L 186 30/6/1989) izhaja, da je njen ključen namen zagotoviti učinkovit državni nadzor nad neoporečnostjo hrane (preambula), pri čemer pa je treba zagotoviti varstvo legitimnih interesov lastnikov prehrambenih izdelkov zlasti glede poslovnih tajnosti in pravice do pritožbe. Tudi po Direktivi 89/397/EEC se vzorčenje in analiza lahko opravi v kateri koli fazi proizvodnje (3. točka 4. člena), splošno pravilo pa je, da se nadzor vrši brez predhodnega opozorila (4. točka 4. člena), kar tudi govori za to, da je po Pravilniku o metodah potrebna prisotnost ob izdelavi zapisnika o vzorčenju bodisi predstavnika izvajalca predelave, bodisi lastnika surovine. Po določilu člena 12. omenjene Direktive pa mora država zagotoviti pravni ali fizični osebi, na katero se nadzor nanaša, da ima možnost pritožbe zoper ukrep inšpekcije. Vse to je upoštevano pri razlagi Pravilnika o metodah, ki jo je zavzelo sodišče v tem upravnem sporu, in je bilo v konkretnem primeru tudi izpolnjeno. Drugi princip reševanja vprašanja, ali mora sodišče države članice upoštevati tudi pravo Evropske unije v upravnih sporih, ko je bil prvostopenjski upravni akt izdan pred vstopom države v Evropsko unijo, pa izhaja iz razmejitve med procesnimi in materialnimi določbami prava Evropske unije. Procesna pravila Evropske unije se uporabljajo takoj po vstopu v Evropsko unijo, četudi je bil upravni akt izdan pred vstopom države v Evropsko unijo (sodba Evropskega sodišča pravice v zadevi C-361/02 in C-362/02, Ellinko Dimosio v. Nikolaos Tsapalos et Konstantinos Diamantakis). To pomeni, da je za obravnavani spor relevantno pravno dejstvo, da je tožnik imel in je tudi izkoristil pravico do pritožbe v upravnem postopku, izkoristil pa je tudi možnost tožbe v upravnem sporu. Materialne določbe prava Evropske unije pa je treba upoštevati v upravnem sporu, četudi je bil upravni akt izdan pred vstopom države v Evropsko unijo, le v primeru, če očitno iz koncepta in temeljnega namena pravne norme oziroma predpisa izhaja, da ga je treba upoštevati, zlasti ker se učinki odločitve raztezajo tudi v prihodnost (sodbe Evropskega sodišča pravice v zadevah: Joined Cases 212-217/80 Salumi Š1981] ECR 2735; Case T-42/96 Eyckeler Š1998] II-401; Joined Cases C-361/02 and C-362702 Dimosio). Metoda vzorčenja je del materialnega prava, vendar pa po presoji sodišča navedeni pogoj ni izpolnjen, ker tak namen očitno ne izhaja iz ureditve vzorčenja, ki je znanstveno-tehnična metoda dela, zato v obravnavani zadevi tudi ni relevantno vprašanje, ali je metoda vzorčenja po Pravilniku o metodah skladna z zdaj veljavno ureditvijo tovrstnih metod vzorčenja po pravu Evropske unije.

Glede navzočnosti tožeče stranke pri pregledu veterinarskega inšpektorja sodišče ugotavlja, da je inšpektor opravil inšpekcijski pregled po uradni dolžnosti v BBB dne ..1998. Pri pregledu ni bil navzoč predstavnik tožeče stranke. Na podlagi dejstev, ki izhajajo iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu, je inšpektor celotno količino bakteriološko oporečnega jajčnega beljaka v prahu (100 kg) in jajčnega melanža v prahu (2.150 kg), vskladiščeno v skladišču BBB, označil z ustreznimi etiketami - zadržano. Inšpektor je ustno odredil, da morajo navedene količine proizvodov ostati v skladišču kot doslej. V zapisniku je navedeno, da bo zapisnik poslan lastniku proizvodov, to je tožeči stranki. V tej fazi postopka, do izdaje prvostopenjske odločbe tožeča stranka ni sodelovala oziroma ji prvostopenjski upravni organ ni vročil inšpekcijskega zapisnika pred izdajo prvostopenjske odločbe oziroma je ni zaslišal preden je izdal prvostopenjsko odločbo. S tem ni bila storjena absolutna kršitev postopka, kajti imetnik surovin ima po določilu 5. odstavka 36.člena ZVet pravico zahtevati ponoven pregled, razen ob ugotovitvah patogenih mikroorganizmov. Salmonella predstavlja patogene mikroorganizme, zato z vidika določila 5. odstavka 36. člena ZVet ni bila storjena procesna kršitev, ki bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve. Kar pa zadeva zaslišanje stranke po splošnih pravilih ZUP (Uradni list SFRJ, št. 47/86), sodišče ugotavlja, da bi bilo vsekakor pravilneje, da bi upravni organ preden bi izdal prvostopenjsko odločbo zaslišal tožečo stranko, kajti odločitve upravnega organa po ugotovitvi prisotnosti salmonelle v proizvodih so lahko različne: inšpekcijski organ lahko odredi uničenje, predelavo, s stranko, ki je lastnica proizvodov, se upravni organ lahko dogovori tudi, kdo bo izvedel predelavo glede na to, da stroške nosi lastnik proizvodov. Vendar pa tožeča stranka ne izpodbija odločbe zaradi tega, ker tožeča stranka ni mogla vplivati na ureditev predelave, ampak zato, ker je bil postopek vzorčenja narejen v nepravilni fazi postopka in ker je potrebno urediti razmerja med izvajalcem in lastnikom surovine v fazi vzorčenja. Zato ta procesna napaka tudi ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve, tožnik pa je imel možnost navajati dejstva in ugovarjati odločitvi prvostopenjskega organa v pritožbenem postopku, kar je tudi izkoristil.

Veterinarski inšpektor ima pri inšpekcijskem nadzorstvu pristojnost, da odvzame surovine (11. točka 1. odstavka 125. člena ZVet) in odredi predelavo v druge namene (12. točka 1. odstavka 125. člena ZVet), pri čemer je povsem logično, da se surovina odvzame iz mesta, kjer je skladiščena (2. točka izreka prvostopenjske odločbe), iz stvarno-pravnega vidika pa se odvzame tistemu, ki ima na surovini lastninsko pravico. Vsebina 4. točke izreka prvostopenjske odločbe, da stroški odvoza in neškodljive predelave jajčnega melanža v prahu in jajčnega beljaka bremenijo tožečo stranko pa je utemeljena v dejstvu, da je bila surovina odvzeta tožeči stranki kot lastnici surovine; tožeča stranka se v zvezi s tem pritožuje samo zoper odločitev, da mora nositi stroške predelave, čeprav naj bi škodo povzročila prizadeta stranka, ne pritožuje pa se zoper odreditev predelave. Vprašanje, ali je za nastalo škodo tožeči stranki odgovorna prizadeta stranka pa ne spada v okvir presoje zakonitosti izpodbijane odločbe, ampak je povrnitev škode po pravilih odškodninskega prava stvar morebitnega postopka pred sodiščem splošne pristojnosti.

Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 59. člena ZUS).

Zavrnitev tožbe kot neutemeljene pokriva tudi zavrnitev zahtevka glede stroškov postopka, kajti kadar sodišče v upravnem sporu določe le o zakonitosti upravnega akta, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (3. odstavek 23. člena ZUS).

Ker je sodišče na glavni obravnavi, ki jo je sklenilo dne 12. 11. 2004, tožnika pozvalo, da lahko pisno odgovori na vlogo prizadete stranke v 8 dneh, sodišče odločitve ni sprejelo takoj po sklenitvi glavne obravnave, ampak dne 1. 12. 2004. To dopušča določilo 2. odstavka 291. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 12/2003), ki se v upravnih sporih uporablja na smiselen način (1. odstavek 16. člena ZUS).

ZUP, ki je bil objavljen v Uradnem listu SFRJ, je sodišče uporabilo na podlagi določila 324. člena ZUP (Uradni list RS, št. 80/99, 70/2000).