UPRS sodba U 229/2004

Tožba se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka pod točko 1. odpravila odločbo Upravne enote A. z dne 20. 1. 2003, s katero je upravni organ prve stopnje zavrnil predlog A.A. za obnovo postopka, končanega z enotnim dovoljenjem za gradnjo z dne 29. 8. 2001. Pod točko 2. izreka je tožena stranka zavrnila pritožbo sedanjega tožnika zoper sklep Upravne enote A. z dne 24. 10. 2002, s katerim je upravni organ prve stopnje dovolil obnovo postopka, ki je bil končan z enotnim dovoljenjem Upravne enote A. z dne 29. 8. 2001, s katerim je bila tožniku dovoljena prizidava k stanovanjski hiši na zemljišču parcela št. 540/5 k.o. B., in sicer iz razloga, ker A.A. ni bila dana možnost udeležbe v postopku kot stranki. V obrazložitvi prve točke izreka izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je pritožbo zoper odločbo Upravne enote A. z dne 20. 1. 2003 vložila A.A.. Prvostopenjski organ je njen predlog za obnovo postopka zavrnil. Prvostopenjski organ je opravil ogled na kraju samem dne 2. 12. 2002 in ugotovil, da je prizidek, ki ga je zgradil tožnik do tretje gradbene faze, v skladu s projektno dokumentacijo. Približno meter pod parcelno mejo s parc. št. 540/4 k.o. B. so na vzhodni strani posajena drevesa višine štiri metre, hiša na zemljišču parc. št. 540/4 iste k.o. pa je na nižje ležečem terenu jugovzhodno od prizidka ter od njega oddaljena približno 30 metrov. Osenčenje sosednjega objekta ni mogoče, odvodnjavanje je urejeno in speljano v obstoječo meteorno kanalizacijo. Prvostopni organ je na podlagi navedenega zaključil, da s prizidkom nikakor ni motena sosednja nepremičnina, saj je prizidek zgrajen po potrjeni projektni dokumentaciji, parcela ter hiša predlagateljice obnove pa v tolikšni oddaljenosti od posega, da gradnja prizidka ne more imeti negativnih vplivov na sosednjo posest. Tožena stranka ocenjuje postopanje prvostopenjskega organa kot nepravilno. Prvostopenjski organ je dopolnjeval postopek v zvezi s pritožbo tožnika zoper sklep o dovolitvi obnove, kar pomeni, da sklep o dovolitvi obnove še ni bil pravnomočen. To pomeni, da obnova postopka niti še ni bila uvedena, pač pa je na podlagi vložene pritožbe prvostopni organ presojal zakonitost sklepa o dovolitvi obnove. Gre za fazo predhodnega preizkusa formalnih pogojev za obnovo postopka, v katerem se presoja le verjetno izkazanost okoliščin, na katere upravni organ opira svoj sklep za obnovo postopka. Glede na to, da v fazi formalnega preizkusa pogojev za obnovo postopka še ni bilo pravnomočno odločeno, postopek obnove še niti ni bil uveden, tako za dopolnjevanje postopka, ki ni uveden, niti ni zakonitega temelja. Uporaba določb 243. člena ZUP je tako nepravilna in izpodbijani sklep nezakonit, kar zahteva odpravo izpodbijanega sklepa že iz tega razloga. Tožena stranka polega tega navaja, da je bil sklep o dovolitvi obnove izdan po določbi 9. točke 260 čl. ZUP. Po tej določbi pa predloga za obnovo postopka niti ni mogoče zavrniti na podlagi 3. odstavka 267. člena ZUP. Obnovitveni razlog po 9. točki 260 člena ZUP predstavlja absolutni obnovitveni razlog in kolikor so okoliščine, na katere se predlog opira verjetno izkazane oziroma, če so izpolnjeni formalini pogoji za obnovo, se predlogu ugodi, v nasprotnem primeru pa se predlog za obnovo zavrže, če zanj niso izpolnjeni formalni pogoji. Nenavsezadnje je iz upravnih spisov razvidno, da je prvostopni organ pravzaprav obnovo postopka deloma že izvajal, saj se je z ogledom na kraju samem ter v obrazložitvi izpodbijane odločbe vsebinsko opredeljeval do konkretnih dejstev in okoliščin, ki bi lahko vplivale na izdajo enotnega dovoljenja za gradnjo. V primeru, ko se postopek izdaje konkretne odločbe obnovi, pa mora upravni organ ravnati po določbi 270. čl. ZUP, po kateri izdaja pristojni organ odločbo o stvari, ki je bila predmet postopka na podlagi podatkov, ki so bili zbrani v prejšnjem postopku in ki se zberejo v obnovljenem postopku. Z njo lahko pusti prejšnjo odločbo, ki je bila predmet obnove v veljavi, ali pa jo nadomesti z novo. V tem drugem primeru lahko organ glede na vse okoliščine posameznega primera, prejšnjo odločbo odpravi ali razveljavi. V obrazložitvi druge točke izreka (zavrnitev pritožbe tožnika zoper sklep Upravne enota A. z dne 24. 10. 2002) tožena stranka navaja, da se strinja z ugotovitvijo prvostopnega organa, da je predlagateljica obnove upravičena oseba za podajo predloga za obnovo postopka v danem primeru, vendar ne zgolj zaradi v sklepu izpostavljene oddaljenosti v metrih prizidka do zemljišča, katerega solastnica je, pač pa zaradi dejstva, da zemljišče parc. št. 540/2 k.o. B., ki neposredno meji na zemljišče v solasti predlagateljice obnove, služi dovozu do prizidka in je v funkciji le tega. To dejstvo pa po oceni tožene stranke izkazuje upravičenost udeležbe predlagateljice obnove v postopku izdaje enotnega dovoljenja za gradnjo. Zadostuje namreč zgolj sum, da bi konkretna gradnja v svojem funkcioniranju lahko vplivala na zemljišče soseda. Pri tem ni bistvena okoliščina, da med spodnjima zemljiščema poteka pot in torej ne gre za neposredno mejašinjo, pač pa je odločilen morebitni vpliv gradnje na zemljišče v soseščini. Obnovitveni razlog iz devete točke 260. člena ZUP je podan že z samim dejstvom, da organ, ki je vodil postopek, ni sam vključil v postopek osebe, ki je imela pravico udeleževati se upravnega postopka in je razlog absolutne narave. Iz omenjenega razloga bi A.A. morala imeti lastnost stranske udeleženke v izvedenem postopku zaradi uveljavljanja svojih pravic in pravnih koristi. Ker tega ni imela, je podan že navedeni obnovitveni razlog. Tožena stranka tudi nima pomislekov glede ugotovitve, da je predlog za obnovo postopka vložen v zakonsko določenem roku.

Tožeča stranka v tožbi meni, da izpodbijana odločba tožene stranke temelji na neresničnih navedbah A.A.. Le-ta ni mejaš parcele, na kateri se je gradilo. Razdalja med parcelama je sedem metrov, razdalja gradnje prizidka od najbližje točke pa 8.2 metra od meje, tako da vplivno območje ne sega do njene meje. To dejstvo so potrdili že na Upravni enoti v A., saj pri pridobitvi enotnega gradbenega dovoljenja A.A. ni bila pritegnjena v postopek. Pot, ki poteka po tožnikovi parceli in zaradi katere je tožena stranka odpravila prvostopni sklep, je stara več kot 20 let in je vrisana v lokacijski dokumentaciji tožnikovih staršev. Spodnji del, ki vodi do vhoda v hišo v lasti staršev je asfaltiran od leta 1983, del, ki poteka ob tožnikovem prizidku pa ne in je ostal od leta 1979 makadamski. Ta del se uporablja za dostop do garaže kjer je kmetijska mehanizacija, dostop do njive, za dovoz pitne vode v rezervoar za hišo, parkiranje za hišo in dovoz kurilnega olja. Pot ob prizidku je obstajala že prej in se z gradnjo ni spreminjala. Široka je nekaj manj kot tri metre tako, da je med cesto na parceli 540/2 in parcelo 540/4 v lasti A.A. še štiri metre zemljišča v lasti tožnikovih staršev. Funkcija in lega cestišča se z gradnjo ni spremenila, kar je ugotovil tudi upravni organ v A. ob ogledu. Tožnik tudi sam živi v hiši staršev, kjer ima sedaj stalno prebivališče in je pot enako uporabljal kot jo bo po izgradnji prizidka. Cesta na parc. 540/2 se zaradi novogradnje v funkcioniranju ni prav nič spremenila, saj tožnik živi z družino v hiši staršev že več kot deset let in cesto uporablja v razne namene, tudi za parkiranje za hišo ter ob garaži. Tožnik meni, da ni nobenega razloga za obnovo postopka ter vključitev A.A. v postopek pridobitve gradbenega dovoljenja, saj zgolj njena želja po tem ne zadošča, ampak mora izpolnjevati tudi formalne razloge, kar pa jih ne. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka je poslala upravne spise, v odgovoru na tožbo pa vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov ki so razvidni iz njene obrazložitve. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je bila vročena tudi A.A. kot stranki, kateri bi bila odprava izpodbijanega upravnega akta lahko v neposredno škodo (1. odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 ter 70/00, v nadaljevanju ZUS). V odgovoru na tožbo opisuje, kje naj bi potekala meja med njeno parcelo in parcelo tožnika in poudarja, da je razdalja sedem metrov le na papirju, saj je v teku postopek za sodno določitev meje. Iz lokacijske dokumentacije je razvidno, da je na severovzhodnem vogalu parc. 540/4, ob parc. 540/2, vrisano zajetje vodnega izvira, ki je bilo prvotno načrtovano za obe družini, vendar se je družina A.A. temu odpovedala. Pri zagotavljanju sredstev za financiranje potrebnih naprav, je stranka z interesom sama zagotovila potrebna soglasja in zgradila večji vodni rezervoar ter druge naprave. Poleg rezervoarja poteka sporna dostopna pot, ki je razširjena v parkirišče, je tlakovana in ogroža pitno vodo v rezervoarju. Stranka za interesom smiselno predlaga zavrnitev tožbe.

Državno pravobranilstvo RS, kot zastopnik javnega interesa, udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se v celoti strinja z razlogi navedenimi v obrazložitvi izpodbijane odločbe in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje (2. odstavek 67. člena ZUS) ter še navaja:

V zvezi z prvo točko izreka izpodbijane odločbe se sodišče strinja s stališčem tožene stranke, da v konkretnem primeru obnova postopka še ni bila pravnomočno dovoljena, zato (še) ni bilo podlage za dopolnjevanje postopka v smislu določb 243. člena ZUP. Prvostopni upravni organ je tudi nepravilno uporabil določbo 3. odstavka 267. člena ZUP, s katero je utemeljil svojo odločitev. Pri presoji pogoja, da je predlog za obnovo postopka podala upravičena oseba, se v primeru obnovitvenega razloga iz 9. točke 260 čl. ZUP (če osebi, ki bi bila morala biti udeležena v postopku kot stranka, ni bila dana možnost udeležbe) šteje, da je ta pogoj podan, če je predlagatelj oseba, ki je imela pravico udeleževati se upravnega postopka, pa dejansko ni sodelovala v postopku, ker ji ni bila dana takšna možnost. V takem primeru upravni organ dovoli obnovo na podlagi citirane določbe. Če pa predlog vloži oseba, ki takšne pravice udeležbe v postopku ni imela, pomeni, da je predlog vložila neupravičena oseba, zato pristojni organ v takem primeru predlog za obnovo zavrže v skladu z 2. odstavkom 267. člena ZUP, ne more pa predloga zavrniti na podlagi 3. odstavka 267. ZUP, kot pravilno ugotavlja tudi tožena stranka v svoji obrazložitvi.

Pravilna je tudi odločitev tožene stranke, ki se nanaša na zavrnitev pritožbe tožeče stranke zoper sklep Upravne enote A. z dne 24. 10. 2002, s katerim je bilo predlogu A.A. ugodeno in je bila dovoljena obnova postopka, ki je bila končana z enotnim dovoljenjem Upravne enote A. z dne 29. 8. 2001, s katerim je bila tožniku dovoljena prizidava k stanovanjski hiši na zemljišču parc. št. 540/5 k.o. B. in sicer v takem obsegu da se v postopek pritegne kot stranko tudi predlagateljico obnove postopka. Glede na absolutno naravo obnovitvenega razloga iz 9. točke 260. člena ZUP je potrebno zgolj ugotoviti, ali bi določen poseg v prostor oz. gradnja lahko na kakršen koli način vplival na zemljišče soseda. V konkretnem primeru obstaja možnost, da bo zaradi funkcioniranja (dostopa) novozgrajenega objekta na določen način poseženo v pravice in pravne koristi predlagateljice obnove. Kot rečeno gre v tej fazi postopka zgolj za sum, da bo do takih vplivov prišlo, vendar bi že zaradi tega predlagateljica obnove morala sodelovati v postopku, pa ni. Zato je podan omenjeni obnovitveni razlog iz 9. točke 260. člena ZUP. Ali bo z gradnjo oz. funkcioniranjem novozgrajenega objekta dejansko poseženo v pravice in pravne koristi predlagateljice obnove, pa bo ugotovljeno v obnovi postopka.

Glede na navedeno in ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena je tožba, na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo.