UPRS sodba in sklep U 119/2006

1. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep tožene stranke št. ... z dne ... odpravi. 2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka tožniku, ki je rojen ..., v kraju A, na podlagi 3. odstavka 27. člena Zakona o azilu (ZAzil) omejila gibanje na prostore v Centru za tujce do pravnomočno končanega azilnega postopka, vendar najdlje za tri mesece in sicer od dne 4. 1. 2006 do 4. 4. 2006. Tožena stranka v obrazložitvi sklepa pravi, da je iz depeše PŽP Z (šifra: ... z dne 6. 12. 2005) in odločbe o prekršku PŽP Z (št. ... z dne 6. 12. 2005) razvidno, da je bil prosilec dne 5. 12. 2005 ob 19.55 uri prijet na avtobusni postaji Z (avtobus za B). Ugotovljeno je bilo, da je v Republiko Slovenijo vstopil nezakonito dne 2. 12. 2005 okoli 21. ure v bližini mejnega prehoda V. Po obravnavi na PŽP Z je bil nastanjen v Center za tujce, kjer je dne 8. 12. 2005 napisal izjavo, da želi v Republiki Sloveniji zaprositi za azil. Tožena stranka ugotavlja, da zavaja ali zlorablja azilni postopek, in sicer z lažno predstavitvijo razlogov, na katere se sklicuje. Namen podaje prošnje za azil je podal šele potem, ko je v Republiko Slovenijo prišel nezakonito, v njej tri dni nezakonito prebival, na to pa bil s strani policistov PŽP Z prijet na avtobusni postaji v Z, kjer je bil z namenom, da bo odšel v V. Odločbo opira na 2. in 5. alinejo 1. odstavka 36. člena ZAzil.

Tožnik vlaga tožbo zaradi bistvene kršitve postopka in napačne ugotovitve dejanskega stanja. Pravi, da je ilegalno vstopil v Republiko Slovenijo dne 5. 12. 2005. Še istega dne ga je policija obenem z ženo prijela na ljubljanski avtobusni postaji, ko je kupoval vozovnici za V. Prosilec in njegova žena imata veljavna potna lista. Pri formalni podaji prošnje za azil sta oba skladno povedala, kdaj sta nelegalno vstopila v Republiko Slovenijo in kdaj sta izrazila namen za vložitev azila. Že v postopku pred sodnikom za prekrške sta prosilca povedala, da sta prišla v Slovenijo zaradi azila. Lahko, da je v spisu podatek, da sta prosilec in njegova žena izrazila željo, da podata prošnjo za azil 8. 12. 2005, vendar sta povedala že pred sodnikom, da nameravata zaprositi za azil. Prosilec je pri podaji formalne prošnje za azil ponudil varščino in deponiranje potnih listov, da mu ne bi bila izrečena omejitev gibanja, vendar upravni organ ni tega niti omenil v sklepu. Odločba o prekršku, na katero se sklicuje sklep, je pravilna, razen v datumu nelegalnega vstopa v Republiko Slovenijo, kar sta prosilec in njegova žena pojasnila pri podaji formalne vloge za azil. Nadalje tožnik pravi, da iz obrazložitve upravnega organa ni mogoče razbrati, zakaj naj bi prosilec zavajal in zlorabljal azilni postopek. Tudi v primeru, da bi 3 dni nezakonito bival v Sloveniji, to še ni razlog za zavajanje ali zlorabljanje azilnega postopka, saj sta že pred sodnikom za prekrške jasno izjavila, da nameravata zaprositi za azil. Spregledala pa je, da je bil prosilec omejen v gibanju od 6. 12. 2005 dalje in da mu je bilo omogočeno podati formalno prošnjo za azil šele 4. 1. 2006. Sprašuje se, zakaj uradna oseba, ki je odločala o postopku, ni odločila o plačilu varščine. Oba razloga kažeta na to, da je izdani sklep arbitraren in brez obrazložitve. V obrazložitvi sklepa tudi niso navedeni razlogi o tem, kaj je v prosilčevi prošnji za azil takega, da kaže na zavajanje in zlorabo postopka. Sklep upravnega organa ne vsebuje vseh tistih dejanskih in pravnih okoliščin o načinu in mejah uporabe diskrecijske pravice, ki bi omogočala preizkus izpodbijanega sklepa na način, ki je določen v določilu 3. odstavka 38. člena ZUS. Pogoji v centru za tujce so enaki pogojem v zaporu. Prosilci za azil uživajo varstvo ustavnih pravic in se sklicuje na določilo 19. člena Ustave RS. Tožena stranka je spregledala, da je bil prosilec omejen v gibanju od 6. 12. 2005 dalje in da mu je bilo omogočeno podati formalno prošnjo za azil šele 3. 1. 2006. Zakon ne določa roka, ko mora upravni organ izdati sklep o omejitvi gibanja. Upravni organ zlorablja to zakonsko praznino in izda sklep o omejitvi gibanja šele po mesecu dni, ko je prosilcu dejansko že omejeno gibanje. Tako ravnanje je v očitnem nasprotju z 19. členom Ustave RS. Dejansko je bilo prosilcu omejeno gibanje brez razloga, kar utemeljuje odškodninski zahtevek nasproti države. Z namenom, da se popravi kršitev nezakonite omejitve gibanja, prosilec predlaga, da sodišče šteje začetek roka, ko mu je bilo omejeno gibanje s 6. 12. 2005 in od tega roka dalje 3 mesece, v primeru, da sodišče ne bo samo odločalo o pogojih za omejitev gibanja in bo zadevo vrnilo v ponovno odločanje. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijani sklep in ga spremeni.

Zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v postopku.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

Pritožba je utemeljena.

Tožena stranka opira odločitev o omejitvi gibanja tožnika na 3. alinejo 1. odstavka 27. člena ZAzil, ki daje toženi stranki možnost izdaje ukrepa o omejitvi gibanja po prostem preudarku, če obstaja sum zavajanja ali zlorabe postopka, pri čemer je zavajanje oziroma zlorabo postopka zakonodajalec opredelil v petih alinejah določila 36. člena ZAzil. Od teh petih alinej se tožena stranka opira na dva razloga, ki opredeljujeta zavajanje oziroma zlorabo. To sta razloga po 2. in 5. alineji 36. člena ZAzil. Po drugi alineji gre za zlorabo oziroma zavajanje postopka, če tožnik lažno predstavi razloge, na katere se sklicuje. Tožena stranka v izpodbijani določbi z ničemer konkretno ne utemelji, kateri razlogi za azil, ki jih je uveljavljal tožnik, so lažni in zakaj. Zgolj implicitno izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, da je morda tožena stranka uporabila razlog iz 2. alineje 36. člena Zazil zato, ker je štela, da je tožnik zlorabil postopek po 5. alineji 36. člena ZAzil. Če se tožena stranka opre na določilo 2. alineje 36. člena ZAzil, potem mora za to navesti konkretne razloge in sicer katere navedbe tožnika so lažne in zakaj tožena stranka meni, da so navedbe lažne. Ne more pa kot edini razlog za uporabo 2. alineje 36. člena ZAzil uporabiti argument iz 5. alineje 36. člena ZAzil, ki je samostojen razlog za zlorabo oziroma zavajanje v postopku. Sodišče zato ugotavlja, da razlog oziroma uporaba določila 2. alineje 36. člena ZAzil ni utemeljen in da s tega vidika izpodbijana odločba nima nujno potrebne obrazložitve, zato je sodišče ob uporabi določila 3. odstavka 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000) ugotovilo, da je glede tega razloga izpodbijana odločba neustrezno oziroma pomanjkljivo obrazložena. Vendar tožena stranka opira izpodbijano odločbo tudi na razlog iz 5. alineje 36. člena ZAzil. Po tem določilu gre za zavajanje, če je tožnik prošnjo za azil vložil z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev. Tudi v zvezi s tem razlogom tožena stranka izrecno sploh ne omeni namere odložiti prisilno odstranitev. Tudi prisilna odstranitev, za katero mora biti po določilih 1., 2. in 3. odstavka 50. člena Zakona o tujcih (Ztuj-1, Uradni list RS, št. 61/1999 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami) izdana odločba, v konkretnem primeru po podatkih v spisu ni izkazana. To vprašanje, v upravnem sporu zaradi omejitve gibanja prosilcu za azil, ali je iz upravnega spisa razvidno, da je bil tožniku izrečen ukrep prisilne odstranitve iz države, je bilo za Vrhovno sodišče RS pravno pomembno v zadevi I Up-1542/2005 z dne 15. 12. 2005. Kljub temu sodišče v tej zadevi ne šteje, da bi morala biti predhodno izdana tožniku odločba o prisilni odstranitvi in da bi se šele v tem primeru lahko tožena stranka oprla na razlog iz določila 5. alineje 36. člena ZAzil, kajti v postopku je mogoče prosilcu dokazati tudi, da je izrazil namero vložiti prošnjo za azil, da bi odložil prisilno odstranitev, če mu predhodno ni bila še izdana odločba o prisilni odstranitvi. Nepravilnost v opiranju tožene stranke na razlog iz določila 5. alineje 36. člena ZAzil je drugje in sicer v zvezi z ugotavljanjem dejstev, kdaj je tožnik prvič izrazil namero vložiti prošnjo za azil, kar je v konkretnem primeru bistvena pravno relevantna okoliščina za vprašanje, ali je tožnik izrazil namero le zato, da bi odložil prisilno odstranitev.

Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ugotavlja, da je tožnik podal izjavo za azil dne 8. 12. 2005, ko je bil v Centru za tujce. To dejstvo se ne ujema s podatki v spisu in z ugotovljenimi dejstvi na zaslišanju tožnika. Na zaslišanju je tožnik pojasnil, da je ob pomoči romunskega prevajalca tri ure razlagal policistu, ki ga je prijel v Z dne 5. 12. 2005, razloge, zakaj je pribežal iz Moldavije in da želi azil. Dejstvo, da je tožnik prvič namero za azil izrazil že 5. 12. 2005, izhaja tudi iz dopisa policije šifra .... Tudi iz določbe o prekršku z dne 6. 12. 2005 izhaja, da je tožnik že pred tem organom izrazil namero, da vloži prošnjo za azil. Ključno dejstvo je torej tožena stranka zmotno ugotovila. Če je tožnik v Slovenijo vstopil dne 5. 12. 2005, sodišče pa šteje za dokazano, da je namero za azil izrazil dne 5. 12. 2005, potem je dokazna ocena tožene stranke, da je tožnik izrazil namero za azil le za to, da odloži prisilno odstranitev, nepravilna. Izpodbijana odločba pa izhaja iz dejstva, da je tožnik vstopil v Slovenijo že 2. 12. 2005 in ne šele dne 5. 12. 2005. To dejstvo izhaja tudi iz odločbe o prekršku z dne 6. 12. 2005 in iz dopisa postaje železniške policije z dne 6. 12. 2005 (ob 3.35 uri). Tožnik je že v prošnji za azil navedel, da je v Slovenijo vstopil dne 5. 12. 2005 in ne 2. 12. 2005 in da ima v tem smislu odločba napako. Na zaslišanju pa je pojasnil, da je do te napake prišlo, ker ga je prevajalec za romunski jezik slabo razumel; vprašan je bil, koliko časa je potreboval za pot iz Madžarske in je odgovoril 3 dni, policaj pa ga je razumel, da je v Slovenijo prišel pred 3 dnevi. Na podlagi neposrednega zaslišanja tožnika sodišče ocenjuje, da ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, kdaj je tožnik prišel v Slovenijo, ker tožnik na zaslišanju ni dajal vtisa neverodostojnosti. V dvomu pa lahko sodišče, če je tožnik na splošno verodostojen, dejstvo presodi v korist tožniku (odstavek 204. Priročnika Visokega komisariata ZN za begunce o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca ŠHandbook on Procedures and Criteria for Determining Refugee Status, UNHCR, Geneva, 1992, January]. Iz tega sledi, da je tudi dokazna ocena tožene stranke glede razloga po 5. alineji 36. člena ZAzil, ob upoštevanju 3. odstavka 38. člena ZUS, nepravilna. Poleg tega je razlog za ugoditev pritožbi vezan še na eno drugo dejstvo, ki izhaja iz podatkov v spisu in ga je sodišče potrdilo z zaslišanjem tožnika. Tožniku je bilo namreč gibanje omejeno pod enakimi okoliščinami, kot izhajajo iz izpodbijanega sklepa, že z dnem 6. 12. 2005, čeprav je že dne 5. 12. 2005 izrazil namero, da vloži prošnjo za azil. S tem, ko je izrazil namero za vložitev prošnje za azil, bi mu morali državni organi, s katerimi je bil tožnik v nadaljevanju v stiku, omogočiti procesne pravice iz 9. člena ZAzil in mu ne bi smelo biti omejeno gibanje brez zakonite odločbe že od 6. 12. 2005. Iz podatkov v spisu izhaja (dopis policije šifra ...), da so policijski organi od Sektorja za azil pridobili mnenje, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za azil v Sloveniji, kar pomeni, da je o tožnikovi prošnji in o njegovih (procesnih) pravicah dejansko odločal nepristojen organ in po postopku, ki ni predpisan z zakonom. Izpodbijana odločba je torej nezakonita tudi zaradi tega, ker je gibanje prosilcu za azil lahko najprej omejeno največ za tri mesece, tožniku pa je bilo kot prosilcu za azil gibanje omejeno od 6. 12. 2005 do 4. 4. 2006. Če bi v konkretnem primeru obstajali razlogi za omejitev gibanja po 27. členu ZAzil, kar sicer tožena stranka v izpodbijanem sklepu ni utemeljila, potem bi bilo tožniku s prvim sklepom gibanje lahko omejeno samo od 6. 12. 2005 do 6. 3. 2006, pri čemer bi moral biti ukrep tožniku ustno naznanjen takoj ob izreku, pisna odločba pa mora slediti v najkrajšem možnem času skladno z zakonom.

Na tej podlagi je sodišče s sodbo pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo (2. odstavek 39. člena ZAzil v zvezi z 2., 3. in 4. točko 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000).

Obrazložitev k drugi točki izreka: Sodišče je v drugi točki izreka s sklepom ob smiselni uporabi določila 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnje spremembe in dopolnitve) glede na to, da iz podatkov v spisu ne izhaja, da tožniku plačilo taks ne bi občutno zmanjšalo sredstev, s katerimi se preživlja, tožnika oprostilo plačila sodnih taks.