9. člen ZAzil-UPB2

Po določilu 5. odstavka 16. člena ZAzil v povezavi s 3. odstavkom 9. člena ZAzil imajo svetovalci za begunce pravico do nagrade za opravljeno delo in povračila stroškov v skladu s kriteriji, ki jih določi minister, pristojen za notranje zadeve, iz sredstev proračuna Republike Slovenije. Na podlagi tega določila je bil sprejet Pravilnik. Določilo 1. odstavka 4. člena Pravilnika določa, da je svetovalec po pravnomočno končanem postopku za pridobitev azila dolžan ministrstvu za notranje zadeve predložiti določeno dokumentacijo (obrazložen stroškovnik po posameznih postavkah, vključno z originalnim pooblastilom za zastopanje), ki izkazuje upravičenost do nagrade in povračila stroškov. Kot pooblastilo za zastopanje pa se po 3. odstavku 2. člena Pravilnika šteje originalno pooblastilo z lastnoročnim podpisom prosilca za azil in pooblaščenega svetovalca ter datum (z besedo).

O prošnji za azil se odloči takoj in se jo kot očitno neutemeljeno zavrne, če je bila vložena zaradi zavajanja oziroma zlorabe postopka, za kar se šteje tudi, če je vložena zaradi odložitve odstranitve iz Slovenije. To pa je podano tudi takrat, kadar je imel prosilec možnost vložiti prošnjo preje, pa jo vloži šele peti dan bivanja v centru za tujce, po tem, ko je bil s strani avstrijskih organov, zaradi poskusa ilegalnega prehoda v Avstrijo, vrnjen v Slovenijo, kjer pa je pred tem 1 mesec prebival ilegalno, še pred tem pa na podlagi začasnega dovoljenja za bivanje in je v Slovenijo prišel legalno.

Predložitev dokazov o bistveno spremenjenih razmerah v izvorni državi je nujno potrebni pogoj, brez katerega pristojni organ ne začne postopka za obravnavo ponovne prošnje za azil. Sodišče že v obdobju do izteka roka za implementacijo direktiv Evropske unije nacionalno zakonodajo, kolikor je to mogoče, interpretira in uporablja v skladu s sprejetimi direktivami. Zapisnik je po mnenju sodišča mogoče šteti za tako preliminarno obravnavo v smislu 32. člena Direktive št. 2005/85/EC z dne 1. 12. 2005, saj je uradna oseba tožniku postavila konkretna vprašanja z vidika 41. člena ZAzil in ni šlo zgolj za podajo enostranske izjave tožnika. Nastanitev tujca v Centru za tujce pomeni omejitev gibanja (56. in 57. člen ZTuj), vendar pa tožniki s tožbo ne uveljavljajo, da jim je bila nezakonito odvzeta prostost, ker jim ni bil izdan sklep po 56. ali 57. členu ZTuj, ki ga mora izdati policija. Izpodbijani sklep, izdan po 41. členu ZAzil, zaradi zveze med 1. in 3. odstavkom 41. člena ZAzil in zaradi zveze med 3. odstavkom 41. člena ZAzil in 56. ter 57. členom ZTuj dejansko (lahko) pomeni tudi omejitev gibanja, vendar pa iz izreka izpodbijanega sklepa to izrecno ne izhaja, tožbene navedbe v zvezi

Pri preganjanju ni nujno, da gre "za trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic"; tožena stranka pa v izpodbijani odločbi to zmotno opredelitev še bolj restriktivno razlaga, ko pravi, da "mora biti oseba mučena ali trajno trpinčena s stalnim povzročanjem mentalnih in fizičnih krutosti". Takšna opredelitev preganjanja je v nasprotju z Direktivo št. 2004/83/EC in Konvencijo o statusu begunca. T.i. zatečeni begunec (sur place) je uveljavljen pravni pojem znotraj azilnega prava in pomeni, da lahko status begunca pridobi tudi tisti, ki v času, ko je zapustil izvorni državo ni bil preganjan (ali pa je bil preganjan), pri čemer je bistveno, da je obstoj preganjanja mogoče ugotoviti kasneje - v času odločanja o prošnji za azil. Stališče sodišča iz zadeve U 1928/05 z dne 5. 10. 2005, ko je za pripadnika romske skupnosti s Kosova ugotovilo, da so podani razlogi splošne narave in pomenijo le odnos večinskega naroda do pripadnikov romske skupnosti, ne more biti odločilna podlaga za rešitev tega upravnega spora, ker to ni splošno sprejeta usmeritev glede odločanja o statusu beguncev, ki so Romi s Kosova (t.i. Country Guidance), ampak je treba vsak primer posamično obravnavati.

Če je iz prosilčeve prošnje za azil očitno, da je v njej lažno predstavil razloge za zapustitev izvorne države in da je prošnjo za azil vložil zato, da bi odložil odstranitev iz Slovenije, tako prošnjo tožena stranka zavrne kot očitno neutemeljeno v tako imenovanem pospešenem postopku. Ni podana kršitev pravil postopka v upravnem sporu, če prvostopno sodišče ni odločalo po opravljeni glavni obravnavi, čeprav jo je tožnik v tožbi zahteval, saj nadaljnje pojasnjevanje razlogov za zapustitev izvorne države ne bi vplivala na odločitev v tem primeru, ko je prošnja zavrnjena zaradi neverodostojnosti izjav tožnika in zato, ker je vložena zaradi odločitve odstranitve iz Slovenije.

Tožena stranka ne more kot edini razlog za uporabo 2. alineje 36. člena ZAzil uporabiti argument iz 5. alineje 36. člena ZAzil, ki je samostojen razlog za zlorabo oziroma zavajanje v postopku. Sodišče v tej zadevi ne šteje, da bi morala biti predhodno izdana tožniku odločba o prisilni odstranitvi in da bi se šele v tem primeru lahko tožena stranka oprla na razlog iz določila 5. alineje 36. člena ZAzil, kajti v postopku je mogoče prosilcu dokazati tudi, da je izrazil namero vložiti prošnjo za azil, da bi odložil prisilno odstranitev, če mu predhodno ni bila še izdana odločba o prisilni odstranitvi. V dvomu pa lahko sodišče, če je tožnik na splošno verodostojen, dejstvo presodi v korist tožniku. S tem, ko je tožnik izrazil namero za vložitev prošnje za azil, bi mu morali državni organi, s katerimi je bil tožnik v nadaljevanju v stiku, omogočiti procesne pravice iz 9. člena ZAzil in mu ne bi smelo biti omejeno gibanje brez zakonite odločbe.

Prošnja za azil je očitno neutemeljena in se jo zavrne v pospešenem postopku, če prosilec zavaja in zlorablja postopek, za kar se šteje tudi, če vloži prošnjo za azil zato, da bi preprečil svojo odstranitev iz Slovenije. Uradni jezik v Sloveniji je slovenščina. V nobenem zakonu ni določeno, da je treba prosilcu za azil odločbo pritožbenega organa oz. sodišča izdati v prevodu v njegov materni jezik.

Če je podan kateri od razlogov iz drugega odstavka 35. člena ZAzil, se prošnja za azil zavrne kot očitno neutemeljena v pospešenem postopku. Pri tem se ne ugotavlja dejansko stanje za odločanje o azilu na podlagi 2. oz. 3. odstavka 1. člena ZAzil. Istovetnost prosilca se ugotavlja na podlagi prstnih odtisov in fotografij, kar je treba storiti po 26. členu ZAzil. Prošnjo za azil je treba vložiti čimprej po prihodu v Slovenijo.

Tožena stranka mora, če ugotovi pomembne nekonsistentnosti in nelogičnosti v izpovedbi ali dokazih, ki jih predloži prosilec za azil, stranko soočiti s temi dejstvi in mora poskusiti sporne zadeve razčistiti in šele potem lahko prošnjo za azil kot neverodostojno zavrne, če se to izkaže za potrebno.

Ker tožena stranka ni prošnje za azil s sklepom zavrgla iz razloga, da se po izdaji prejšnje odločbe okoliščine niso bistveno spremenile, potem se pri utemeljevanju odločbe o zavrnitvi prošnje kot očitno neutemeljene, ne more opirati na določilo 41. člena ZAzil. Pri zavrnitvi prošnje kot očitno neutemeljene zaradi namernega zavajanja (prvi razlog iz 1. alienje 2. odstavka 35. člena ZAzil) mora tožena stranka v dokazni oceni utemeljiti, da je prosilec za azil v postopku namerno predložil ali navajal netočne in zavajajoče podatke, ne da bi zato imel upravičen razlog. Ker je zakonodajalec postavil, da mora pristojni organ vsakega prosilca za azil osebno zaslišati (1. odstavek 29. člena ZAzil) in ker je zakonodajalec namen zaslišanja prosilca za azil med drugim vezal tudi na utemeljevanje razlogov za prošnjo za azil (2. alineja 2. odstavka 29. člena ZAzil), drugega razloga iz 2. alineje 2. odstavka 35. člena ZAzil ni mogoče razlagati tako, da lahko pristojni organ prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne že na podlagi vložene prošnje za azil ne glede na to, ob kakšnih procesnih standardih in na kakšen način je dana izjava prosilca za azil po določilu 63b členu ZAzil. Teoretičn

Jezikovni standard, ki ga ZAzil zahteva, zato da stranke lahko učinkovito zastopajo svoje interese v azilnem postopku je ta, da prosilec za azil dovolj dobro razume jezik postopka (12. člen ZAzil), ne pa da jezik, v katerem teče postopek, razume in uporablja tako dobro, kot materin jezik. V primerih, ko ni podan nobeden od razlogov za preganjanje iz ZAzil, pride sicer lahko v poštev določilo 3. odstavka 1. člena ZAzil, ki ureja humanitarni azil. Vendar pa v konkretnem primeru konflikt, v katerega je prišel tožnik v izvorni državi z neznanimi osebami in vse ostale okoliščine primera, vključno z osebnim stanjem tožnika, sodišču ne vzbujajo pomisleka, da bi tožena stranka morala natančneje presojati pogoje za morebitno dodelitev azila iz humanitarnih razlogov, kar pa tožnik tudi ni uveljavljal. Če prosilec za azil v postopku navaja argumente, ki očitno ne spadajo v okvir pogojev za priznanje azila po določilu 2. odstavka 1. člena ZAzil, to ne pomeni, da gre za zavajanje ali zlorabo postopka, ampak je treba v takem primeru uporabiti določilo 2. alineje 2. odstavka 35. člena ZAzil. Teoretično stališče znanega avtorja na področju prava beguncev ni zakonita metoda razlaganja bodisi ZAz

Sodišče na podlagi podatkov in listin predloženih upravnih spisov ne more z gotovostjo ugotoviti, kdaj je bila in če je sploh bila opravljena vročitev izpodbijanega sklepa tožniku v njemu razumljivem jeziku skladno z določbo 1. odstavka 12. člena ZAzil ob upoštevanju okoliščine, da tožnik v predmetnem upravnem postopku ni užival pomoči svetovalca za begunce iz 3. odstavka 9. člena ZAzil, saj se v predloženih upravnih spisih ne nahaja nikakršno ustrezno tovrstno tožnikovo pooblastilo. Zato je sodišče v obravnavanem primeru štelo, da je tožnikova tožba z dne 1. 3. 2004, ki jo je za tožnika vložil njegov pooblaščenec hkrati s pooblastilom za zastopanje v tem upravnem sporu z dne 1. 3. 2004, vložena pravočasno. Sodišče pa je tožbi ugodilo, ker je izrek izpodbijanega sklepa v nasprotju z njegovo obrazložitvijo, saj iz izreka izhaja, da se tožnikova vloga zavrže, medtem ko iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da se tožnikova vloga zavrne, navedeno pa je v nasprotju z določbama 1. odstavka 213. člena in 1. odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, iz katerih izhaja zahteva zakonodajalca, da je izrek upravnega akta skladen z njegovo obrazložitvijo. Sodišče pripomi

Pridobitev statusa begunca temelji predvsem na oceni dogodkov, ki so prosilca za azil prisilili, da je zapustil matično državo, njegova subjektivna ogroženost pa se ugotavlja na podlagi izjav, ki jih poda v prošnji za azil in na zaslišanju v povezavi z objektivnimi okoliščinami v njegovi matični državi. Tudi po oceni sodišča pri tožniku ne obstaja utemeljen strah pred preganjanjem zaradi narodne ali verske pripadnosti niti zaradi pripadnosti posebni družbeni skupini ali zaradi političnega prepričanja, prav tako tudi ne zaradi rase, ker naj bi bila tožniku v postopku kršena pravica do tolmačenja v jeziku, ki ga tožnik razume, posledično pa nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Kot je razvidno iz upravnih spisov je bil v predmetnem postopku tožniku ves čas zagotovljen tolmač za arabski jezik, skladno s tožnikovo navedbo v njegovi prošnji za azil na predpisanem obrazcu dne 13. 9. 2002, da je materni jezik tožnika arabski, drugi jezik pa francoščina, tožnik pa je bil v vabilu na zaslišanje z dne 30. 6. 2003 seznanjen med drugim z določbo 12. člena ZAzil, da se mora prosilcu za azil , ki ne razume uradnega jezika, omogočiti, da postopek spr