UPRS sodba U 578/2005

Tožba se zavrne.

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrgla predlog tožnice za obnovo denacionalizacijskega postopka, ki je bil končan s pravnomočno odločbo tožene stranke, št. ... z dne 2. 7. 2002. S citirano pravnomočno odločbo je tožena stranka odpravila dopolnilno odločbo o denacionalizaciji št. ... z dne 14. 10. 1999, ki jo je izdala Upravna enota A ter zavrnila zahtevo za denacionalizacijo v obliki obveznic SOD za podržavljene nepremičnine v višini 372.026 DEM in 12.337 USA dolarjev. Predlog za obnovo postopka tožnica predlaga na podlagi obnovitvenega razloga iz 4. točke prvega odstavka 260. člena ZUP. Tožnica je namreč pri Okrajnem sodišču v B začela nepravdni postopek z enakimi zahtevami glede odškodnine za zaplenjeno premoženje, kot so bile postavljene v upravnem postopku po ZDen. Iz sklepa Okrajnega sodišča v B, št. N .../2002 z dne 14. 7. 2003, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v C, št. I Cp .../2005 z dne 28. 6. 2005, pa je razvidno, da sta obe sodišči ugotovili, da ta zadeva ni predmet obravnave pred sodiščem v nepravdnem postopku, ker premoženje ni bilo zaplenjeno s kazensko sodbo, temveč z odločbo okrajne zaplembene komisije. Po mnenju tožnice sta torej navedeni sodišči predhodno vprašanje, da se zadeva mora reševati po ZDen, rešili bistveno drugače, s tem pa je po njenem podan obnovitveni razlog po 4. točki prvega odstavka 260. člena ZUP. Tožena stranka pa je glede tega vprašanja zaključila, da v tem primeru ne gre za predhodno vprašanje v smislu navedene določbe ZUP. Iz odločb sodišč izhaja le, da zadeva ni predmet obravnave v nepravdnem postopku, ker premoženje ni bilo zaplenjeno s kazensko sodbo. Po določbi prvega odstavka 267. člena ZUP mora organ, ko prejme predlog za obnovo postopka, preizkusiti, ali je predlog dovoljen, popoln ali pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina na katero se predlog opira, verjetno izkazana. V obravnavanem primeru pa niso podani pogoji za uvedbo obnove postopka, saj okoliščine, na katere se predlog opira, niso verjetno izkazane, ker ne gre za predhodno vprašanje v smislu 4. točke prvega odstavka 260. člena ZUP. Iz navedenega razloga je zato tožena stranka predlog za obnovo postopka zavrgla.

Tožnica v tožbi navaja, da ne drži trditev tožene stranke, da v tej zadevi ne gre za predhodno vprašanje. Okrajno sodišče v B in Višje sodišče v C sta ugotovili, da zadeva ni predmet obravnave pred sodiščem v nepravdnem postopku, ker premoženje ni bilo zaplenjeno s kazensko sodbo. Iz navedenega sledi, da je upravni organ predhodno vprašanje napačno opredelil, ker je vztrajal pri stališču, da se zadeve ne more reševati po določbah ZDen. Tako je upravni organ z avtoriteto državnega organa tožečo stranko prepričal, da je opustila reševanje te zadeve po ZDen in začela postopek pred sodiščem, na katerega je bila v upravnem postopku ves čas napeljevana oziroma napotena. Tožena stranka se tudi nepravilno opira na ničnost zaplembene odločbe. Tožnica namreč ves čas denacionalizacijskega postopka ne uveljavlja ničesar, kar je pridobila nazaj na podlagi ničnosti zaplembene odločbe, temveč uveljavlja le vrnitev tistega premoženja, ki ni bilo vrnjeno. Tožeči stranki je tako upravni organ s tem, ko ji je odrekel pravico obravnave njene zahteve po ZDen, kršil njeno ustavno pravico do enakopravnega obravnavanja z drugimi državljani. S tem, ko je upravni organ odločil, da zadeve ni mogoče rešiti po ZDen, je brez dvoma odločil o predhodnem vprašanju in sicer v nasprotju z zakonom. Ker se torej odločba upravnega organa opira na predhodno vprašanje, to je opredelitev, da zadeva ne spada v reševanje po ZDen, pozneje pa je bilo od pristojnega organa - sodišča to vprašanje bistveno drugače rešeno, in sicer da se zadeva mora rešiti le v postopku po ZDen, je bila zato njena zahteva za obnovo postopka utemeljena. Tožnica predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in odloči, da se dovoli obnova postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa ni priglasil udeležbe v tem postopku.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, 52/02, ZUP) se lahko postopek, končan z dokončno odločbo, obnovi, če so zato podani v tem členu taksativno določeni obnovitveni razlogi. Tožnica je predlagala obnovo postopka po 4. točki prvega odstavka 260. člena ZUP. Po navedeni odločbi se lahko postopek obnovi, če se odločba organa, ki je vodil postopek, opira na kakšno predhodno vprašanje, ki pa ga je pristojni organ pozneje v bistvenih točkah rešil drugače.

Predhodno vprašanje ureja ZUP v določbah od 147. do 152. člena. Po določbi 147. člena navedenega zakona gre za predhodno vprašanje, če je vprašanje samostojna pravna celota in spada v pristojnost sodišča ali kakšnega drugega organa ter je to vprašanje sestavni del dejanskega stanja v konkretni upravni stvari. Takšno vprašanje je v razmerju do glavne stvari predhodno vprašanje, ker ga je potrebno rešiti pred meritorno odločitvijo v upravni stvari. Predhodno vprašanje se lahko nanaša na vprašanje, ali obstoji kakšno pravno razmerje oziroma pravica ali obveznost in ima naslednje značilnosti: je samostojna pravna celota in je zaradi tega lahko predmet drugega postopka; je del dejanskega stanja, od katerega je odvisna meritorna odločitev; rešitev vprašanja spada v pristojnost sodišča ali kakšnega drugega organa.

Vprašanje obstoja pravnega temelja podržavljenja premoženja v postopku denacionalizacije (na podlagi 3. člena ZDen), kar je bilo sporno v pravnomočno končanem postopku, pa ne predstavlja predhodnega vprašanja v zgoraj navedenem smislu. Obstoj pravne podlage podržavljenja namreč pomeni dejansko vprašanje, ne pa pravno vprašanje. S tem, ko je upravni organ v obravnavani zadevi ugotovil, da je bil akt o podržavljenju kasneje izrečen za ničnega, kar posledično zaradi pravnih posledic ugotovitve ničnosti pomeni, da ne obstaja pravna podlaga za denacionalizacijo, ni reševal predhodnega vprašanja, torej se tudi odločitev upravnega organa, ko je zavrnil tožničino zahtevo za denacionalizacijo, ni opirala na predhodno vprašanje. Sodišče zato soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da v obravnavanem primeru ni šlo za predhodno vprašanje v smislu 4. točke prvega odstavka 260. člena ZUP. Ker torej zatrjevani obnovitveni razlog ni verjetno izkazan, je tožena stranka tudi pravilno v skladu z določbo 267. člena ZUP predlog tožeče stranke za obnovo postopka zavrgla.

Ob tem pa sodišče še dodaja, da si tožnica napačno razlaga pravnomočno odločbo tožene stranke z dne 2. 7. 2002, v zvezi s katero je predlagala obnovo postopka, ter s katero je bil zavrnjen njen zahtevek za denacionalizacijo. Navedeni zahtevek je bil namreč zavrnjen iz razloga, ker ni bil podan temelj podržavljenja, ki pa je eden izmed pogojev za uveljavljanje zahtevkov po ZDen. Upravni organ torej ni zavrnil zahtevka, ker naj ne bi bil za to stvarno pristojen, tako kot to napačno razlaga tožnica, temveč je o zahtevku odločil meritorno, in sicer tako, da ga je zavrnil, ker niso bili izkazani pogoji za denacionalizacijo.

Po vsem navedenem je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00).