UPRS sklep U 1546/2006

Tožba se zavrže.

Z izpodbijanim aktom je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice in potrdila sodbo Disciplinskega sodišča prve stopnje št. Dds ... . S sodbo Disciplinskega sodišča prve stopnje je bilo razsojeno, da je tožnica odgovorna, ker je kršila sodniške dolžnosti, ki so predpisane z zakonom in sodnim redom s tem, ko se je kot okrajna sodnica na Okrajnem sodišču v A. v letu 2002 (zadnje mesece omenjenega leta) in v letu 2003 (začetne mesece omenjenega leta): 1. neprimerno, nedostojno in žaljivo obnašala in izražala do njej dodeljene strojepiske, ko jo je zmerjala z nesramnico, predrznico, kričala nanjo ter jo npr. 16. 9. 2002 v 30-ih minutah kar desetkrat klicala po telefonu ter ji očitala, da odklanja dodeljeno delo ter s takšnim obnašanjem kršila ugled sodniškega poklica; 2. onemogočala izvajanje določb 79a. člena Zakona o sodniški službi (ZSS) o službenem nadzoru sodnikovega dela, ker: - predsednici Okrajnega sodišča v A. v odrejenem roku treh dni od vročitve odredbe Su 2300/03 z dne 9. 1. 2003 ni dostavila na vpogled spisov opr. št. P 267/96, P 25/96, P 208/98, P 207/03, P 173/97, N 10/99, N 25/99, N 41/99, N 45/99, N 12/2000, N 20/2000, N 26/2000, N 27/2000, N 33/2000, N 36/2000 in N 23/2001; - v zadevi opr. št. N 45/99 ni izdelala poročila o stanju zadeve in predsednici ni pojasnila, zakaj stranki ne dovoli pregleda spisa, k čemur jo je predsednica sodišča pozvala s pisno vlogo z dne 3. 12. 2002. Iz prvostopenjske odločbe nadalje izhaja, da je s tem storila: - z dejanjem pod točko 1. disciplinsko kršitev po 15. točki 2. odstavka 81. člena ZSS; - z dejanjem pod točko 2. težko disciplinsko kršitev po 21. točki 2. odstavka 81. člena ZSS, ter se ji določi: - za dejanje pod točko 1. po 4. točki 82. člen ZSS disciplinsko sankcijo premestitev na drugo sodišče enakega položaja v drugem kraju za čas 7 (sedmih) mesecev; - za dejanje pod točko 2. po 4. točki 82. člena ZSS disciplinsko sankcijo premestitev na drugo sodišče enakega položaja v drugem kraju za čas 1 (enega) leta in 6 (šestih) mesecev ter se ji nato izreče enotno disciplinsko sankcijo premestitev na drugo sodišče enakega položaja v drugem kraju za čas 2 (dveh) let. V izreku prvostopenjske odločbe je še navedeno, da se po pravnomočnosti disciplinske sankcije po 6. odstavku 83. člena ZSS sodba pošlje predsedniku Okrožnega sodišča v A., Ministrstvu za pravosodje RS in Sodnemu svetu RS, ki je pristojen za izvršitev disciplinske sankcije in da je tožnica po 90. členu ZSS v zvezi s 95. členom Zakona o kazenskem postopku (ZKP) dolžna plačati stroške tega dela postopka in sicer na 150.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Tožnica vlaga tožbo zaradi odprave izpodbijane sodbe v zvezi s sodbo Disciplinskega sodišča prve stopnje na podlagi določila 2. odstavka 157. člena Ustave, ker meni, da ji ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Pravi, da obe sodbi izpodbija zaradi nepravilne uporabe ZSS, kršitev pravil postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi odločitve o disciplinski sankciji. V tožbi pravi, da ni izrekla žaljivih besed, da sta disciplinski sodišči zavrnili njene dokazne predloge za zaslišanje bivše sodnice, varnostnikov, za pridobitev statističnih poročil, za vpogled v kadrovsko evidenco. Pravi, da ji je bila kršena pravica iz 29. člena Ustave, 3. odstavka 16. člena ZKP ter 2. odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin v delu, ki zagotavlja, da ima obdolženi pravico zahtevati zaslišanje obremenilnih prič in biti navzoč pri zaslišanju obremenilne priče. Glede 2. točke izreka sodbe pravi, da se je dogajalo, da ji je takratna predsednica sodišča vzela spis v pregled in ga dalj časa ni vrnila, tako da na spisu ni mogla delati. Sklicuje se na določilo 79.a člena ZSS, po katerem v okviru službenega nadzora ni dovoljeno posegati v neodvisnost sodnika in navaja, da se je ravno to dogajalo v zadevah, v katerih je preprečila poseg v neodvisnost. Organa po njenem mnenju nista ugotavljala oblike krivde. Nepravilen je tudi izrek kazni pri odločanju za kazniva dejanja storjena v steku, zaradi česar je prišlo do zviševanja kazni premestitve na drugo sodišče. Uveljavlja tudi neskladje med določiloma 82. in 83. člena ZSS.

Državno pravobranilstvo v odgovoru na tožbo pravi, da tožba ni dovoljena in se pri tem sklicuje na določili 126. člena Ustave in 1. člen Zakona o sodiščih ter na določilo 398. člena ZKP. Po določilu 398. člena ZKP je zoper sodbo sodišča druge stopnje, katero v tem primeru izpodbija tožeča stranka, dovoljena pritožba le na Vrhovno sodišče in še to le izjemoma. Upravni spor ni dovoljen, ker je izpodbijani akt sodba z zakonom ustanovljenega sodišča. Predlaga zavrženje tožbe na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS). Sklicuje se na odločbo Upravnega sodišča RS v zadevi U 75/2002 z dne 18. 6. 2002.

Tožba se zavrže.

Premestitev tožnice na drugo sodišče enakega položaja v drugem kraju za čas 2 let ne pomeni posega v nobeno civilno pravico tožnice v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (MKVČP, Uradni list RS, št. 7/94 - MP), ker disciplinska sankcija v konkretnem primeru ni vezana na uresničevanje nobene pravice iz MKVČP. Premestitev tožnice na drugo sodišče enakega položaja v drugem kraju za čas 2 let tudi ne pomeni posega v kakšno ustavno pravico tožnice. Tožnica v konkretnem primeru uveljavlja sodno varstvo zakonske pravice iz določila 5. odstavka 4. člena ZSS (Uradni list RS, št. 41/2006), ob upoštevanju tudi določila 4. odstavka 4. člena ZSS. Iz določila 5. odstavka 4. člena, ob upoštevanju določila 4. odstavka 4. člena ZSS, namreč izhaja, da tožnica v konkretnem sporu uveljavlja sodno varstvo pravice, da je premestitev (brez upoštevanja sodnikove plače in položaja) v primeru, da je premestitev izrečena brez sodnikove privolitve, dopustna samo v primerih in pod pogoji, ki jih določa ta zakon. Pri vprašanju, ali ima tožnica sodno varstvo zoper izpodbijani akt drugostopenjskega disciplinskega sodišča z dne 19. 5. 2006, je sodišče moralo poleg določila 157. člena Ustave RS (Uradni list RS, št. Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/2003, 69/2004) uporabiti določila Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000, 92/2005 - odločba US, odločba Ustavnega sodišča v zadevi U-I-68/04 z dne 6. 4. 2006) in ne ZUS-1 (Uradni list RS, št. 105/2006), ker to izhaja iz določil 104. in 105. člena ZUS-1. Sodišče je tožbo tožnice zato zavrglo na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS, kajti izpodbijani akt ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Z izpodbijanim aktom je bila potrjena izrečena disciplinska sankcija. Pravna ureditev v zvezi z izrekanjem, izvršitvijo in odločanjem o disciplinski sankciji zoper sodnika pa je postavljena tako, da se pravnomočen sklep o disciplinski sankciji pošlje med drugim tudi Sodnemu svetu, ki je pristojen za izvršitev disciplinske sankcije iz 4. odstavka 83. člena ZSS (6. odstavek 83. člena ZSS). Vendar pa v pravno-formalnem smislu Sodni svet v postopkih v zvezi z disciplinskimi sankcijami zoper sodnika ni pristojen samo za izvršitev disciplinske sankcije, ampak mora o premestitvi sodnika izdati odločbo (25. člen ZSS) in zakonodajalec je tudi predvidel, da ima sodnik zoper odločbo o premestitvi pritožbo v roku 8 dni od prejema odločbe o premestitvi, o pritožbi pa odloča Sodni svet z dvotretjinsko večino (2. odstavek 25. člena ZSS). Ker je potrebno pravna sredstva, ki jih ima sodnik v zvezi z zatrjevanimi posegi v njegove zakonske pravice razlagati tako, da je zagotovljeno učinkovito sodno varstvo pravic (23. člen Ustave), kar pa izključuje možnost nepotrebnega kopičenja pravnih sredstev, izpodbijani akt ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, ker tak akt še ne posega v zakonsko varovane pravne koristi oziroma pravico tožnice (v smislu 1. člena ZUS in 157. člen Ustave). Takšno pravno naravo in učinek na pravno zavarovano korist oziroma zakonsko pravico ima lahko pod določenimi pogoji šele drugostopenjska odločba Sodnega sveta (2. odstavek 25. člena ZSS).

Sodišče je pri tej odločitvi upoštevalo stališče Ustavnega sodišča iz zadeve Up-399/04 z dne 7. 4. 2005, ki je do določene mere primerljivo z obravnavanim upravnim sporom. V tem sporu je namreč Upravno sodišče (sklep U 75/2002 z dne 18. 6. 2002) na prvi stopnji sojenja zavrglo tožbo tožnice zoper disciplinsko sodišče druge stopnje za državne tožilce z razlago, da so sodbe disciplinskega sodišča druge stopnje za državne tožilce pravnomočne sodne odločbe, zoper katere ni sodnega varstva v rednem postopku, glede na to, da je tožena stranka specializirano sodišče v smislu 1. člena in 2. odstavka 98. člena Zakona o sodiščih. V pritožbenem postopku je Vrhovno sodišče (I Up 1130/2002 z dne 24. 3. 2004) zavzelo stališče, da disciplinsko sodišče za tožilce ni specializirano sodišče, a je pritožbo tožnice zavrnilo z razlago, da disciplinsko sodišče za državne tožilce ni državni organ in tudi ne organ z nalogami za izvrševanje javnih pooblastil in ker tožnica zaradi disciplinske sankcije zmanjšanja plače v višini 20% za čas enega leta ni zatrjevala kršitve ustavnih pravic, je Vrhovno sodišče štelo, da izpodbijani akt v navedeni zadevi ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Ustavno sodišče je z odločbo v zadevi Up-399/04 sodbo Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 1130/2002 z dne 24. 3. 2004 razveljavilo, ker je štelo, da je Vrhovno sodišče zmotno razlagalo, da disciplinski sodišči nista državna organa, s čimer je bila tožnici kršena pravica do sodnega varstva iz 1. odstavka 23. člena Ustave. Ker pa v zadevi Up-399/04 in tudi v upravnem sporu v omenjeni zadevi ni bilo predmet obravnave pravno vprašanje, ali izreku disciplinske sankcije tožilcu sledi kakršno koli formalno odločanje drugega organa in morebitna druga pravna sredstva zoper disciplinsko sankcijo, sodišče glede na citirane določbe 1. in 2. odstavka 25. člena ZSS in 6. odstavka 83. člena ZSS, ki na specifičen način urejajo nadaljnje pristojnosti Sodnega sveta po izreku disciplinske sankcije sodniku, ni imelo pravne podlage, da bi tudi v obravnavanem upravnem sporu štelo, da ima tožnica pravico do sodnega varstva zoper odločitev drugostopenjskega disciplinskega sodišča za sodnike. Na tej podlagi je sodišče s sklepom tožbo zavrglo skladno z določilom 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS (v zvezi z določilom 2. odstavka 105. člena ZUS-1. Zavrženje tožbe zajema tudi stroškovni zahtevek tožeče stranke (Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 36/2004, 1. odstavek 154. in 1. odstavek 155. člena ZPP v zvezi z določilom 16. člena ZUS, 104. in 105. člena ZUS-1 ter odločitev Ustavnega sodišča v zadevi U-I-68/04 z dne 6. 4. 2006 ) glede na to, da tožnica s tožbo ni uspela.