VDSS VDS sklep Psp 48/99

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (tč. II izreka) razveljavi ter zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče je razsodilo: "I. Tožbenemu zahtevku tožnika, da se ugotovi, da je bil začasno zmožen za delo s skrajšanim delovnim časom po 4 ure dnevno tudi od 11.4.1997 dalje, se ugodi.

Tožnik Š.A. je bil tudi po 11.4.1997 začasno zmožen za delo s skrajšanim delovnim časom po 4 ure dnevno.

II. Tožbeni zahtevek tožnika, da se ugotovi odškodninska odgovornost tožene stranke ter da se ugotovi, da mu je tožena stranka dolžna plačati odškodnino za nastalo škodo, se zavrne".

Zoper zavrnilni del sodbe (tč. II izreka) se pritožuje tožnik, smiselno zaradi napačne uporabe materialnega prava in posledično nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Pritožba je utemeljena.

Zavrnilni del sodbe je prvostopenjsko sodišče obrazložilo v zadnjem odstavku na str. 4 ter na str. 5 sodbe. Pri tem je sicer pravilno izhajalo iz določbe 2. odst. 94. čl. Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur.l. RS, št. 9/92-29/98). Ta določa, da odgovarja toženec zavarovani osebi za povzročeno škodo v skladu z določbami Zakona o obligacijskih razmerjih. Pravilno je tudi zaključilo, da je potrebno glede na temeljno načelo odškodninskega prava, presoditi, ali izvira škoda iz nedopustnega ravnanaja.

Nadalje pa je zaključilo, da toženec z izdajo izpodbijane odločbe ni ravnal protipravno oz. nedopustno, saj je vanjo povzel mnenje zdravniške komisije (mnenji: ZK I z dne 7.4.1997 ter ZK II z dne 17.2.1997 - dokončna odločba z dne 23.5.1997) in torej izpodbijano odločbo izdal v skladu z 81. čl. zakona. Kot nadalje obrazlaga sodišče, zato, ker ni ugotovilo nedopustnega ravnanja toženca pri izdaji izpodbijane odločbe, kar je eden od kumulativno določenih pogojev za ugotavljanje odškodninske odgovornosti, ni ugotavljalo, ali je tožniku škoda res nastala, vzročne zveze med morebiti nastalo škodo ter ravnanjem toženca ter ali obstoji odgovornost toženca za morebiti nastalo škodo tožniku.

Takšno pravno naziranje prvostopenjskega sodišča glede presoje nedopustnega ravnanja toženca pa je zmotno. Ob takšnem naziranju torej toženec ne bi odgovarjal za škodo, čim bi pred izdajo dokončne odločbe bili izdani mnenji ZK I in ZK II iz 81. čl. zakona ter ti mnenji povzeti v dokončno odločbo.

Za opisano naziranje prvostopenjskega sodišča v določbah Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ, št. 29/78- 57/89), ki se na podlagi zakona uporablja v R Sloveniji in na katerega napotuje določba 2. odst. 94. čl. ZZVZZ, ni podlage. Po določbi 1. odst. 81. čl. ZZVZZ so zdravniške komisije organi toženca, saj jih kot izvedenske organe imenuje upravni odbor toženčeve skupščine. Po določbi 1. odst. 172. čl. ZOR-a, v zvezi z določbo 1. odst. 171. čl.

ter v zvezi z določbami 70. čl. zakona, odgovarja pravna oseba za škodo, ki jo njen organ povzroči tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij. ZOR v 18. čl. določa ravnanje pri izpolnjevanju obveznosti in uveljavljanju pravic ter v 2. odst.

določa, da mora udeleženec v obligacijskem razmerju pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih (skrbnost dobrega strokovnjaka).

Sodišče bo moralo v novem sojenju glede na določbo 2. odst. 498. čl.

Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99) uporabiti ta zakon ter predhodno glede tega dela tožbe postopati po določbah tega zakona, saj npr. tožnik niti tožbenega zahtevka doslej še ni postavil po višini. Če bo nato ugotovilo, da so podani pogoji za vsebinsko presojo zadeve, bo moralo toženčevo ravnanje v času do izdaje dokončne odločbe presoditi z vidika že navedenih določb ZOR-a. Če bo prišlo do zaključka, da je ravnal v nasprotju z njimi, torej, da so njegovi organi ravnali v nasprotju s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, bo ugotavljalo tudi ostale predpostavke odškodninske obveznosti.