VDSS VDS sodba Pdp 763/97

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožnik trpi sam svoje pritožbene stroške.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 4.5.1995 in 25.7.1995 o razporeditvi tožnika na ustrezno lažje delovno mesto gradbenega delavca in zahtevek za plačilo razlike nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev na ustrezno lažje delo. Pri tem je ugotavljalo, da je delovno mesto gradbenega delavca v smislu tožnikove invalidske odločbe z dne 3.10.1994 za tožnika, kot invalida III. kategorije ustrezno delovno mesto, do sporne razporeditve pa je toženka tožniku pravilno obračunavala in izplačevala nadomestilo plače za čas čakanja na ustrezno razporeditev v višini 80 % plače po obračunski osnovi tožnikovega prejšnjega delovnega mesta strojnika težke gradbene mehanizacije.

Zoper gornjo sodbo se pritožuje tožnik iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem vztraja, da delovno mesto gradbenega delavca z vidika zahtevnosti oz. zahtevane strokovne izobrazbe zanj ni ustrezno, prav tako pa opozarja, da je prvostopno sodišče presodilo izplačilo nadomestila za čas čakanja na ustrezno razporeditev le od 3.10.1994 dalje, namesto od 16.8.1994, ko je bila ugotovljena njegova invalidnost.

Pritožba ni utemeljena.

Drugo ustrezno delo v smislu določb 116. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - Ur. l. RS, št. 12/92) je lahko vsako organizirano pridobitno delo, ki ga je delavec invalid v okviru zmanjšane delovne zmožnosti in glede na siceršnjo usposobljenost zmožen opravljati vsaj v polovičnem delovnem času (glej tudi 27. člen ZPIZ). Ustreznost drugega dela se za delavca invalida ugotavlja v prvi vrsti z vidika njegove preostale delazmožnosti. Res naj bi bilo takšno delo po zahtevnosti čim bližje stopnji delavčeve strokovne izobrazbe, vendar s tega vidika razporeditev delavca invalida na drugo ustrezno delo ni pogojena v absolutnem smislu. Ker so v tem primeru invalidski organi izrecno ugotavljali, da je delovno mesto gradbenega delavca ustrezno drugo delo za tožnika, glede na njegovo invalidnost III. kategorije, dokončno in pravnomočno ugotovljeno z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 3.10.1994, sta bila sporna razporeditvena sklepa zakonita, četudi bi se delovno mesto gradbenega delavca uvrščalo v nižji tarifni razred od tožnikovega rednega delovnega mesta strojnika težke gradbene mehanizacije oz. četudi bi se zanj zahtevala nižja stopnja izobrazbe od tožnikove. Ravno zaradi takšnih odstopanj pri razporeditvi na drugo ustrezno delo je v sistemu invalidskega zavarovanja za takšne primere predvideno plačilo nadomestila plače zaradi manjše plače na (nižje vrednotenem in manj zahtevnem) drugem ustreznem delu (133. člen ZPIZ).

Res je bil ugotovljen nastanek tožnikove invalidnosti s 16.8.1994, vendar je bila odločba o tem izdana šele 3.10.1994. Pred izdajo invalidske odločbe pravne posledice tožnikove invalidnosti v razmerju do njegove plače niso mogle nastati. Do izdaje invalidske odločbe je tako lahko bil tožnik odsoten z dela le zaradi priznanja bolniškega staleža po predpisih o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, po katerih se mu je izplačevalo tudi ustrezno nadomestilo plače. Šele od izdaje oz. dokončnosti invalidske odločbe pa je bil doma zaradi čakanja na razporeditev na drugo ustrezno delo.

Zato je prvostopno sodišče pravilno presojalo nadomestilo plače zaradi čakanja na ustrezno razporeditev šele od izdaje tožnikove invalidske odločbe dalje. Da pa bi pred tem tožnik prejemal neustrezno nadomestilo v posledici odsotnosti z dela zaradi bolezni, v postopku pred sodiščem ni zatrjeval.

Glede na povedano in glede na to, da pritožbeno sodišče v postopku na prvi stopnji ni zasledilo drugih napak, na katere ob obravnavi pritožbe pazi po uradni dolžnosti in zaradi katerih bi bila izpodbijana sodba nezakonita, je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in kot pravilno in zakonito potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ob takem izidu pritožbenega postopka tožnik sam trpi svoje pritožbene stroške.