VDSS VDS sklep Psp 222/2001

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se v izpodbijani 2. tč. izreka razveljavi, ter v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo tožeče stranke zaradi plačila 339.357,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki naj bi jih toženec za čas od 1.9.1993 do 31.8.1994 prejel iz naslova družinske pokojnine, čeprav do tega ni bil upravičen, ker je ugotovilo, da ni bilo izdane ali vročene ustrezne odločbe o izgubi pravice (I. tč. izreka). Hkrati je sklenilo, da trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (II. tč. izreka). Zoper stroškovni izrek citiranega sklepa je toženec po pooblaščencu vložil pravočasno pritožbo, s predlogom na spremembo v smeri odločitve, da mu je tožeča stranka dolžna povrniti stroške postopka, ki jih je povzročila z zavrženo tožbo. Sklicuje se na 3. odst. 36. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ki ga sodišče prve stopnje ni uporabilo, pa bi ga po mnenju toženca moralo. Meni, da so stroški postopka nastali po krivdi tožeče stranke, ki ni ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, saj je vložila tožbo, ne da bi predhodno izdala ustrezni pravni akt o izgubi pravice tako, da bi bilo mogoče celo smatrati, da je tožbo vložila iz objestnosti. Priglaša stroške pritožbe. Pritožba je utemeljena. Kadar sodišče v socialnih sporih odloča o stroških postopka, izhaja iz 36. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94; v nadaljevanju ZDSS), ki to vprašanje v odnosu na ureditev v Zakonu o pravdnem postopku, ureja drugače. V socialnih sporih gre praviloma za kontrolo posamičnih upravnih aktov iz socialnega zavarovanja oz. socialne varnosti, ko je zavarovanec napram nosilcu in izvajalcu zavarovanja, šibkejša stranka, zato glede stroškov ne velja načelo uspeha v sporu. V 1. odst. cit. 36. člena ZDSS je namreč določeno, da trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, po 3. odst. istega člena pa mora stranka nasprotni stranki povrniti stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi, ali ki so nastali po naključju, ki se je njej primerilo. V vsakokratnem socialnem sporu je zato potrebno tudi presoditi, ali nemara niso izpolnjene okoliščine oz. pogoji iz 3. odst. 36. člena ZDSS. Ker je izpodbijana stroškovna odločba ob zavrženi tožbi o glavni stvari, obrazložena le s 1. odst. 36. člena ZDSS, dejansko stanje glede okoliščin oz. razlogov iz 3. odst. istega člena sploh ni bilo razčiščeno. Sklep sodišča prve stopnje ima posledično takšne pomanjkljivosti, da ga ni mogoče preizkusiti. Ob smiselni uporabi 14. tč. 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99; v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 1. odst. 354. in 366. člena istega zakona, je bilo potrebno pritožbi tožene stranke ugoditi, izpodbijano stroškovno odločbo razveljaviti in zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje ugotovljeno pomanjkljivost odpravilo. Razčistilo in ocenilo bo, ali je v konkretnem primeru eventuelno izpolnjen dejanski stan iz 3. odst. 36. člena ZDSS, ali so torej stroški v zvezi s sporom o glavni stvari res nastali po krivdi tožeče stranke, kot zatrjuje toženec. Pri ponovnem odločanju o priglašenih stroških toženca bo torej preizkusilo razloge za morebitno uporabo 3. odst. 36. člena cit. ZDSS in šele nato o njih ponovno odločilo. Tedaj bo odločilo tudi o stroških pritožbe, ki so v skladu s 3. odst. 165. člena ZPP pridržani za končno odločbo.