VDSS VDS sodba Psp 66/2002

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek na razveljavitev odločb tožene stranke opr. št. P-5024539 z dne 11.12.1997 in 4.5.1998 ter posledično izplačilo družinske pokojnine po pokojnem očetu tudi za čas od 21.11.1995 do 30.6.1996. Presodilo je, da je izpodbijana odločba v delu, ki se nanaša na izplačevanje sporne dajatve od dneva vložitve zahteve in največ za šest mesecev nazaj, torej od 1.7.1996 dalje pravilna in zakonita.

Citirano sodbo izpodbija tožnik po pooblaščanem odvetniku zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilno uporabljenega materialnega prava. Vztraja na stališču, da mu družinska pokojnina pripada od rojstva 21.11.1995 dalje in ne šele od dneva vložitve zahtevka 30.12.1996 za največ za šest mesecev nazaj. Smiselno enako kot v postopku pred prvostopenjskim sodiščem poudarja, da naj bi bila vložitev zahteve po zakoniti zastopnici spomladi leta 1996 fizično preprečena, ker naj bi jo varnostnik že ob vstopu v prostore zavrnil z obrazložitvijo, da je za pravico do družinske pokojnine potrebno najprej urediti dokumente v zvezi z očetovstvom otroka. Takšno ravnanje pa je po mnenju pritožnika je pomenilo kršitev načela pomoči neuki stranki, oz. naj bi postopanje varnostnika tožene stranke imelo vse znake kršitve pravic iz socialnega zavarovanja.

Tožena stranka v pisnem odgovoru prereka navedbe pritožnika in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

V predmetni zadevi gre za spor zaradi datuma izplačevanja družinske pokojnine. Tožena stranka je namreč mladoletnemu tožniku, roj. 21.11.1995 priznala pravico do družinske pokojnine po pokojnem očetu, umrlem 25.9.1995, vendar hkrati izrekla, da se dajatev izplačuje od 1.7.1996 dalje. Takšna odločitev pa je povsem v skladu z 2. odst. 172. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92, s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-92), ki izrecno določa, da se osebi, ki ob uveljavitvi pravice ni zavarovana, pokojnina izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za šest mesecev nazaj. Nobenega dvoma namreč ni, da je zakonita zastopnica tožnika pisno zahtevo za priznanje družinske pokojnine pri pristojni območni enoti tožene stranke vložila 30.12.1996, zato se lahko denarna dajatev izplačuje šele od 1.7.1996 dalje, ne pa že od njegovega rojstva, ker za to ni nobene pravne podlage. Sodišče prve stopnje je zato zahtevek na izplačevanje družinske pokojnine tudi za čas od 21.11.1995 do 30.6.1996 stroškovno utemeljeno zavrnilo.

Pritožnikove navedbe, da naj bi bila v začetku leta 1996 zakonita zastopnica fizično ovirana pri vložiti zahteve, sploh niso bistvene. Pravno relevantne bi bile kvečjemu za odškodninski zahtevek, ki pa ni predmet tega sodnega postopka. Pomenijo namreč zatrjevanje krivdnega ravnanja varnostnika tožene stranke, kar za odločanje o izplačevanju pokojninske dajatve po petem delu ZPIZ-92 o pridobitvi, uživanju in izgubi pravic iz zavarovanja ne more biti odločilno. Pri odločanju o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja se namreč glede na 1. odst. 253. člena cit. ZPIZ-92 uporablja Zakon o splošnem upravnem postopku. Postopek za uveljavljanje pravic se po 1. odst. 262. člena ZPIZ-92 začne na zahtevo zavarovanca in je glede na 3. odst. istega člena uveden, ko zavod prejme zahtevo. Zahtevo za uvedbo postopka pa je mogoče podati le s pisno vlogo ali ustno na zapisnik. Ker je bila v obravnavanem primeru pisna zahteva nedvomno vložena 30.12.1996, je to edino bistveno za odreditev izplačevanja od prvega dne naslednjega meseca in največ za šest mesecev nazaj. Do kršitve načela pomoči neuki stranki oz. kršitve pravic iz socialnega zavarovanja na način in iz razlogov, navedenih v pritožbi, tako sploh ni moglo priti.

Zaradi obrazloženega je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in hkrati na podlagi 1. odst. 36. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS, št. 19/94; v nadaljevanju ZDSS) odločiti, da trpi tožnik sam svoje stroške pritožbe.