262. člen ZPIZ

Glede na pravno ureditev obeh socialnih zavarovanj pridejo riziki iz naslova okvare zdravja na Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kot na nosilca tega zavarovanja, šele ob ugotovljeni invalidnosti zavarovanca in priznanju ustreznih pravic iz tega naslova. Vse dotlej pa v skladu z ZZVZZ nosi socialne rizike zavarovanca iz naslova okvare zdravja tožena stranka kot nosilec obveznega zdravstvenega zavarovanja.

Za izplačevanje družinske pokojnine upravičencu, ki ob uveljavitvi pravice ni zavarovan, je odločilen datum vložitve zahteve, ki jo je mogoče podati le pisno ali ustno na zapisnik, saj se v skladu z 2. odst. 172. člena ZPIZ ta dajatev izplačuje od prvega naslednjega meseca nazaj. Eventualno neustrezno ravnanje delavca zavoda zaradi zatrjevanega fizičnega oviranja pri iskanju informacije o uveljavljanju pravice nima nobenega vpliva na datum izplačevanja. Tovrstne okoliščine bi lahko bile kvečjemu relevantne pri uveljavljanju odškodninske odgovornosti.

Pravdno upravičenje (legitimatio ad processum), ki pove, ali ima stranka sploh možnost uveljavljati meritorno odločitev, je procesna predpostavka (zavrženje tožbe), stvarna legitimacija (legitimatio ad causam) pa je vprašanje vsebine in pove ali je nekdo lahko subjekt uveljavljanja pravice (aktivna legitimacija) oziroma obveznosti (pasivna legitimacija), presoja pa se po materialnem in ne procesnem pravu. Vprašanje aktivne ali pasivne legitimacije je predmet tožbenega temelja, zato se v primeru, če se ugotovi, da ta ni podana, tožbeni zahtevek zavrne. To pa pomeni, da s pravdnim upravičenjem ugotavljamo samo dopustnost tožbe, s stvarno legitimacijo pa njeno utemeljenost. V prvem odstavku 262. člena ZPIZ je določeno, da se postopek za uveljavljanje pravic začne samo na zahtevo zavarovanca, postopek za uveljavljanje pravice do družinske pokojnine na zahtevo družinskega člana ali zakonitega zastopnika, postopek za pridobitev pravice iz invalidskega zavarovanja pa se, po določbi drugega odstavka istega člena, lahko začne tudi na predlog zdravnika, ki zavarovanca zdravi ali zdravniške komisije. Iz povedanega sledi, da zakon daje lastnost stranke, predvsem glede začetka postopka uvelj

Revidentka ni mogla imeti istočasno statusa upokojenke in delavke v delovnem razmerju, zato sodišče ni imelo pravne podlage za odločitev, da ji je delovno razmerje trajalo tudi po tem, ko je bila starostno upokojena in je njen tovrstni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

V socialnem sporu presoja sodišče zadevo samo po dejanskem stanju, podanem v času zaključka postopka pri tožencu, konkretno do izdaje drugostopenjske odločbe, zato ne more upoštevati kasnejših navedb zavarovanca, da je pri njem nastopilo poslabšanje zdravstvenega stanja. V nasprotnem primeru bi sodišče brez pravne podlage prevzelo pristojnosti, ki jih ima toženec - zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Ima pa tudi možnost sam ali preko osebnega zdravnika oz. konzilija zdravnikov, v kolikor meni, da gre za trajno poslabšanje zdravstvenega stanja, pri tožencu z vložitvijo nove zahteve sprožiti nov postopek za uveljavitev pravic iz invalidskega zavarovanja.

Upravičencu ne pripada akontacija vojaške pokojnine po Odloku o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin (Ur.l. RS, št. 21/91 in 4/92), če nima več stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji.

Po pravnem mnenju pritožbenega sodišča določba 296. člena za zavarovanca s spremenjeno delovno zmožnostjo pomeni, da se na podlagi zahteve v postopku pri tožencu ugotavlja, ali je zdravstveno stanje še vedno tako, kot je bilo ob določitvi spremenjene delovne zmožnosti in se torej v tem primeru zavarovanca razvrsti v III. kategorijo invalidnosti s pripadajočimi pravicami. Le v primeru, da zavod v postopku ugotovi, da je prišlo do trajnega izboljšanja zdravstvenega stanja do te mere, da invalidnosti ni, ker je zavarovanec popolnoma sposoben v polnem delovnem času za svoje delo, torej delo, ki ga je opravljal pred nastankom spremenjene delovne zmožnosti, se ga ne razvrsti v III. kategorijo invalidnosti, pač pa mu ostanejo pravice na podlagi spremenjene delovne zmožnosti po predpisih, ki so veljali do 31.3.1992. Iz spisa toženca sicer ne izhaja, da bi tožnica pri tožencu vložila zahtevo na podlagi 296. člena zakona. Glede na opisan namen prehodnih in končnih določb, med katere je uvrščena tudi določba 296. člena ter glede na dejstvo, da zakon v 2. odstavku 262. člena izrecno določa, da se postopek za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja začne tudi na predlog lečečega zdr