253. člen ZPIZ

Odstop dela tožbe v zvezi z nadomestilom zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu v pristojno reševanje socialnemu sodišču še ne pomeni, da so s tem izpolnjeni pogoji za meritorno sojenje oz., da stvarno pristojno socialno sodišče ne bi bilo dolžno preizkušati, ali je sploh izpolnjena procesna predpostavka za izpodbojno tožbo, ki jo je mogoče vložiti le zoper dokončni upravni akt pristojnega nosilca zavarovanja. Ker je sodišče pravilno ugotovilo, da tožnica ni postopala po 32. členu ZDSS, je tožbo kot preuranjeno zakonito zavrglo.

Dodatek za rekreacijo je pravica iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki po naravi ni identičen oz. ga ni mogoče enačiti z regresom za letni dopust iz delovnega razmerja, za kar je sicer dopustna direktna tožba. Gre za javno pravno dajatev, ko je tožba dopustna le zoper dokončno odločbo ZPIZ in torej hkrati za zahtevek v smislu 1. tč. 3. odst. 3. člena ZPP, s katerim stranke ne morejo razpolagati, zato niso bili izpolnjeni pogoji za zamudno sodbo iz 1. odst. 318. člena ZPP.

Ker je tožnica vložila vlogo v času veljavnosti ZPIZ/92, je toženec pravilno uporabil določbe tega zakona. Odločbe, izdane v obnovi postopka, uvedeni na podlagi upravičenčeve zahteve, učinkujejo od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, če pa gre na podlagi odločbe, izdane v obnovi postopka, upravičencu višji znesek denarnega prejemka, učinkuje odločba še največ za 6 mesecev nazaj (1. in 2. odst. v zvezi s 3. odst. 271. čl. ZPIZ/92). Zato je toženec v obnovi postopka pravilno določil, da pripada tožnici višji znesek akontacije invalidske pokojnine šele od 1.5.1996 dalje.

Za izplačevanje družinske pokojnine upravičencu, ki ob uveljavitvi pravice ni zavarovan, je odločilen datum vložitve zahteve, ki jo je mogoče podati le pisno ali ustno na zapisnik, saj se v skladu z 2. odst. 172. člena ZPIZ ta dajatev izplačuje od prvega naslednjega meseca nazaj. Eventualno neustrezno ravnanje delavca zavoda zaradi zatrjevanega fizičnega oviranja pri iskanju informacije o uveljavljanju pravice nima nobenega vpliva na datum izplačevanja. Tovrstne okoliščine bi lahko bile kvečjemu relevantne pri uveljavljanju odškodninske odgovornosti.

Pravočastost tožbe je procesna predpostavka za sodni socialni spor. Če ta ni podana, zadeve ni dopustno obravnavati po vsebini, zato je z izpodbijanim sklepom tožba kot prepozno vložena zakonito zavržena in uveljavljano izredno pravno sredstvo v predsodnem postopku ne vpliva na pritožbeno rešitev sodne zadeve.

Pravilnik o postopku za uveljavljanje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur.l. SRS št. 47/86) določa, da v primeru, če se postopek začne na zahtevo zavarovanca ali njegovega zakonitega zastopnika in zahtevi ni priložena dokumentacija iz 2. odst. 58. člena tega pravilnika (t.j. vsa medicinska in druga dokumentacija v skladu z določili samoupravnega sporazuma o medsebojnih pravicah in obveznostih v zvezi z ugotavljanjem invalidnosti zavarovancev), zbere to dokumentacijo strokovni delavec po uradni dolžnosti v sodelovanju z zavarovancem. Po tej določbi dokumentacije ni dolžan predložiti sam zavarovanec, ki je vložil zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, ampak z njegovo pomočjo le-to zbere strokovni delavec po uradni dolžnosti. Zato nepopolne zahteve ni dovoljeno zavreči po 68. čl. ZUP in šteti, da zahteva za uveljavitev pravic sploh ni bila vložena.

V postopkih uveljavljanja pravic iz invalidskega in pokojninskega zavarovanja podajajo mnenja o preostali delovni zmožnosti izvedeniški organi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. V postopku sodnega varstva pravic je zato potrebno upoštevati in vrednotiti tudi na ta način pridobljene dokaze oz. ugotovljena dejstva. Le če sodišče presodi, da je bilo zdravstveno stanje, invalidnost oz. preostala delovna zmožnost v predsodnem postopku pomanjkljivo ugotovljena, lahko pribavi dopolnilno mnenje oz. dodatno obrazložitev izvedeniškega organa iz predsodnega oz. upravnega postopka, ali pa po določbi 252. člena ZPP izvedeniško delo zaupa zapriseženemu sodnemu izvedencu, strokovnemu zavodu, bolnišnici, fakulteti,.. Zato je zmotno stališče tožnika, da sodna odločba a priori ne bi smela temeljiti na izvedenskem mnenju invalidske komisije I. in II. stopnje, prav tako tudi niso sprejemljive pavšalne ocene o pristranskosti teh komisij, ker so to izvedeniški organi tožene stranke.

Sodba sodišča prve stopnje, s katero je bil zavrnjen tožbeni zahtevek tožnika na ugotovitev II. kategorije invalidnosti in priznanja invalidskih pravic iz tega naslova, ne da bi sodišče odločilo v okviru svojih pooblastil iz 30., 34. in 35. člena ZDSS o zakonitosti in pravilnosti dokončne odločbe tožene stranke, je zato pomanjkljiva. Na ta način je bilo z njo odločeno o zahtevku, ki ne spada v sodno pristojnost (16. člen ZPP/77), saj je predmet sodne presoje v tem socialnem sporu lahko le odločanje o zakonitosti dokončnih aktov tožene stranke. Ker je izrek prvostopne sodbe zato nerazumljiv, se sodba ne da preizkusiti, kar pomeni bistveno kršitev določb postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP/77.

Toženec - ZPIZ je utemeljeno zavrgel predlog tožnika za obnovo postopka, ki ga je vložil v letu 1996 zoper odločbo, ki je postala pravnomočna v letu 1984. Dejstvo, da je bil tožnik do leta 1996 na zdravljenju v psihiatrični bolnici in ni mogel vložiti predloga za obnovo postopka, ni razlog za podaljšanje 5-letnega roka po 4. odst. 252. čl. ZUP, saj ne gre za razloge iz 2., 3. in 5. tč. 249. čl. ZUP (če je bila odločba izdana na podlagi ponarejene listine ali krive izpovedbe priče ali izvedenca, ali kot posledica kakšnega dejanja, ki je kaznivo po kazenskem zakonu, če temelji odločba na sodbi, izdani v kazenskem postopku in v postopku o gospodarskem prestopku, pa je sodba pravnomočno razveljavljena, oz. če se odločba organa, ki je vodil postopek, opira na kakšno predhodno vprašanje, pa je pristojni organ pozneje to vprašanje v bistvenih tožbah drugače rešil).

V primeru, ko delodajalec za delavko-invalidko nima drugega ustreznega dela, na katero bi razporedil delavko v skladu z odločbo ZPIZ o ugotovitvi invalidnosti in zagotovitvi drugega ustreznega dela, ji mora v sodelovanju z zavodom za zaposlovanje zagotoviti ustrezno delo v drugi organizaciji oz. pri delodajalcu (1. odst. 140. čl. ZPIZ), ne more pa zaradi tega z začasno odredbo zahtevati zadržanje izvršitve odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

Upravičencu ne pripada akontacija vojaške pokojnine po Odloku o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin (Ur.l. RS, št. 21/91 in 4/92), če nima več stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji.

Ob ugotovitvi, da se tožnica v omenjenih vlogah ni izrecno sklicevala na nobeno določbo Zakona o splošnem upravnem postopku kot načina za odpravo, po njenih navedbah nepravilne odmere starostne pokojnine, pač pa je svoji vlogi z dne 19.11.1991 kot dokaz za pravilen izračun pokojninske osnove priložila pojasnilo ministrstva za delo glede valorizacije nadomestila osebnega dohodka med boleznijo, revizijsko sodišče nima pomislekov v pravilnost odločanja tožene stranke v obnovitvenem postopku. Zmotno je stališče revizije, da bi bila tožena stranka dolžna obravnavati njeno vlogo kot pobudo za uvedbo postopka po 265. členu ZUP oziroma 3. alinei prvega odstavka 270. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Za razveljavitev ali spremembo pravnomočne odločbe po tem določilu mora biti izpolnjen med drugim pogoj, da so bila pred tem že izčrpana vsa druga izredna pravna sredstva. Ker je bilo tožnici za dosego razveljavitve, odprave ali spremembo napadene odločbe do tedaj na voljo kot izredno pravno sredstvo še obnova postopka, niso bile izpolnjene procesne predpostavke za uporabo določb po 265. členu ZUP, na katero se je tožnica pričela sklicevati šele v sodnem post

Pritožbeno sodišče soglaša z oceno prvostopnega sodišča, da ni podan obnovitveni razlog po določbi 1. točke 249. člena ZUP ter da tožnik obnove postopka ni predlagal v roku 1 meseca kot določa 1.odstavek 252. člena ZUP. Zato utemeljeno ni ugodilo njegovemu zahtevku, da se mu v obnovi postopka prizna čas zaposlitve pri X.Y. od 5.11.1930 do 10.4.1941 v zavarovalno dobo na podlagi prič.

Prvostopno sodišče je utemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev odločbe toženca št. P-544.058 z dne 9.5.1994 in dovolitev obnove postopka, saj niso podani pogoji za obnovo postopka po 2., 3. oz. 5. točki 249. člena ZUP in ker je zamudil 5 letni rok po 252. členu ZUP.