VSM sklep in sodba I Cp 2588/05

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu glede plačila odškodninske rente in glede stroškov postopka (točka 3, 4 in 5)razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, v izpodbijanem zavrnilnem delu glede odškodnine za negmotno škodo pa se spremeni tako, da sta toženi stranki nerazdelno dolžna tožnici plačati namesto dosojenih 8,416.000,00 SIT sedaj 17,774.801,00 (sedemnajst milijonov sedemsto štiriinsedemdeset tisoč osemsto en 00/100) SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.05.2005 do plačila v 15 dneh, pod izvršbo.
V presežku se pritožba tožnice zavrne in se v nespremenjenem obsegu glede zavrnilnega dela za negmotno škodo (točka 2) potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženima strankama naložilo, da morata tožnici iz naslova nematerialne škode - duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti plačati 8,416.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.05.2005 do plačila, višji tožbeni zahtevek iz tega naslova (do vtoževanih 18,750.000,00 SIT) je zavrnilo, v celoti pa je zavrnilo zahtevek tožnice po plačilu odškodninske rente. Toženima strankama je tudi naložilo plačilo stroškov postopka tožnice v znesku 2,205.171,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.05.2005 do plačila.

Zoper zavrnilni del sodbe vlaga pravočasno pritožbo tožnica. Uveljavlja pritožbene razloge zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb pravdnega postopka s predlogom spremembe, podrejeno pa razveljavitve izpodbijane sodbe in vrnitve zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Toženi stranki na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba je delno utemeljena.

V tej pravdni zadevi je s sodbo pritožbenega sodišča že delno pravnomočno odločeno in sicer o zahtevku tožnice za plačilo nematerialne škode iz naslova telesnih bolečin, strahu in skaženosti ob upoštevanju 20 % sokrivde tožnice za nezgodo. Tožnici je bila tako dosojena odškodnina v višini 10,800.000,00 SIT. Tožbeni zahtevek za negmotno škodo v višini 18,750.000,00 SIT pri čemer je že upoštevana 20 % sokrivda tožnice (brez sokrivde je po mnenju tožnice primerna in pravična odškodnina za to vrsto škode 23,437.000,00 SIT) se nanaša na odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Sodišče prve stopnje je v ponovnem sojenju tožnici iz naslova nematerialne škode zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti prisodilo brez upoštevanja 20 % sokrivde odškodnino v višini 15,000.000,00 SIT. Izvedlo je obširen dokazni postopek za ugotovitev višine valoriziranega preostanka razpoložljivega zneska zavarovalne vsote in prišlo do zaključka, da ta znaša 15,645.284,35 SIT, kakor je to izračunal izvedenec finančne stroke na dan 31.10.2003 to je leto in pol pred izdajo sodbe.

Pritožbeno sodišče glede valorizacije izplačane odškodnine in zavarovalne vsote opozarja na novejše stališče v sodni praksi, da mora zavarovalna vsota pokriti vso škodo, ki jo je mogoče pričakovati ob enem škodnem dogodku razen povsem izjemnih katastrofalnih škod, ki presegajo razumno visoko zavarovalno vsoto. Sodišče prve stopnje pri sojenju tega stališča ni upoštevalo, že izplačana odškodnina revalorizirana na dan 31.10.2003 znaša 17,135.704,00 SIT, s to sodbo prisojena odškodnina 17,774.801,00 SIT, skupaj torej 34,910.505,00 SIT, kar pomeni v času izdaje prvostopne sodbe 200 povprečnih neto plač, kar po stališču pritožbenega sodišča še ne predstavlja nenormalne odškodnine iz enega škodnega dogodka.

Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki temeljijo na mnenju sodnega izvedenca medicinske stroke, ki so ga pravdne stranke povzele:

- da je tožnica utrpela hudo udarnino možganov in je bila v času nesreče stara 8 let,

-da ima občasno glavobole, vrtoglavice in omotice,

-da je prišlo do deformacije hrbtenice, zaradi česar je prikrajšana tudi desna noga,

-da ni sposobna za nobeno zahtevno fizično in tudi ne umsko delo,

-da bo sposobna le za delo, ki predstavlja delovno terapijo,

-da ne bo sposobna za samostojno življenje in delo, za varno udeležbo v prometu, za uporabo javnih prometnih sredstev, za varno uporabo delovnih sredstev,za vključevanje v delovni proces in doseganje delovne storilnosti,

-da znaša zmanjšanje njene življenjske aktivnosti po oceni izvedenca 79 %.

Pritožbeno sodišče meni, da je primerna in pravična odškodnina za to obliko škode vtoževana odškodnina v višini 23,437.000,00 SIT, ob upoštevanju 20 % sokrivde tožnice 18,750.000,00 SIT in po odštetju izplačane akontacije 975.199,00 SIT 17,774.801,00 SIT, kar je v skladu z odškodninskopravnimi normami iz določil člena 200 in 203 Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR in tudi z odškodninami, ki so se za takšne in podobne škode izoblikovale v sodni praksi.

Pritožbeno sodišče je v delni razveljavitvi prvostopne sodbe v prvem sojenju sodišču prve stopnje tudi naložilo, da ugotovi, ali tožnica prejema invalidnino in v kolikor jo prejema to po prosti presoji odšteje od prisojene odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ugotovilo, da tožnici ni bila priznana pravica do invalidnine za telesno okvaro, ker je ta nastala pred vključitvijo v zavarovanje, kar izhaja iz dopisa z dne 12.10.2000 na list. št. 177 (drugi odstavek na strani 7 sodbe sodišča prve stopnje). V nadaljevanju pa sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožnica prejema nadomestilo za čas čakanja na ustrezno delo in vsa ta nakazila nadomestil upošteva pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tak zaključek sodišča prve stopnje pa je materialnopravno zmoten, saj nadomestilo za čas čakanja na delo ne pomeni denarne odmene za invalidnost ali zmanjšanje življenjske aktivnosti, temveč gre za pravico, ki jo je tožnica pridobila z delom, ko je bila krajši čas zaposlena a je zaposlitev izgubila. Takšno nadomestilo pa ne pomeni nadomestila za zmanjšanje življenjske aktivnosti zato ga pri odmeri odškodnine iz tega naslova ni mogoče upoštevati, bo pa to potrebno pri morebitni odločitvi o odškodninski renti, ki pomeni gmotno škodo. Dejstvo, da invalidnina in nadomestilo za čas čakanja na delo ne pomenita enega in istega je razvidno tudi iz odrezka, kjer sta kot postavki za izplačilo že v obrazcu natisnjeni obe omenjeni postavki in je tudi iz odrezka razvidno, da tožnica invalidnine ne prejema.

Sodišče prve stopnje je pri odločanju o odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zmotno uporabilo materialno pravo, zato je pritožbeno sodišče v tem delu sodbo sodišča prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava spremenilo (4. točka 358. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Pritožba ima v celoti prav, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo zahtevek tožnice po odškodninski renti. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je bilo dejansko stanje glede zahtevka za odškodninsko rento nepopolno ugotovljeno, zato je bilo potrebno izpodbijano sodbo v tem obsegu razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (člen 355 ZPP).

Na podlagi določila prvega odstavka 188. člena ZOR ima v primeru telesne poškodbe odškodnina praviloma obliko denarne rente.

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je podlaga za prisojo odškodninske rente dejansko izkazana izguba zaslužka. Glede na nesporno dejstvo, da je bila tožnica ob nesreči stara šele 8 let pa je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da samo zato nima pravice do denarne rente. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožnica pridobila srednješolsko izobrazbo in je jasno, da jo je pridobila po in ne pred nesrečo, saj je bila takrat stara 8 let. Ugotovitve sodišča, da se je tožnica z veliko težavo po oceni zadostno usposobila za strojepisje, torej ne pomeni, da bi se tožnica v kolikor nesreče ne bi bilo, prav tako s težavo usposobila za strojepisje, saj je šolo končala po nesreči in je nesreča nedvomno vplivala tudi na njen šolski uspeh. Razlogovanje sodišče, da tožnica administrativnih del ne bo mogla opravljati zaradi bolezni, ki jo je imela že pred nesrečo, pa ne izhaja iz nobenega izvedenega dokaza saj je že z odločbo z dne tožnici priznana invalidnost II. kategorije, ki je 80 % posledica nesreče in le 20 % posledica njene prejšnje bolezni.

V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje ugotovilo vse za odločitev o denarni renti pomembne okoliščine, pri tem pa bo upoštevalo, da je tožnica kljub posledicam nesreče uspešno končala srednjo šolo iz česar bi bilo mogoče celo zaključiti, da bi jo v kolikor nesreče ne bi bilo zaključila še dosti bolj uspešno in bi bila zato tudi bolj uspešna pri iskanju zaposlitve. Odškodninska renta ji gre od trenutka, ko bi se po končanem šolanju lahko zaposlila in sicer najverjetneje v višini povprečne plače v Republike Slovenije zmanjšane za vse prejemke, ki jih je dobivala in jih še dobiva iz naslova nadomestila za čakanje na ustrezno delo in ostalih morebitnih prejemkov, ki izhajajo iz njenega preteklega dela. Po ugotovitvi vseh zgoraj nakazanih dejstev bo sodišče prve stopnje pri odmeri rente moralo upoštevati tudi tožničino 20 % sokrivdo za prometno nesrečo.

Po ugotovitvi vseh okoliščin pomembnih za določitev trajanja in višine rente bo sodišče prve stopnje o zadevi ponovno odločalo.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu četrtega odstavka 165. člena ZPP.

Določbe ZOR so bile uporabljene v skladu z določilom 1060. člena Obligacijskega zakonika - OZ.