VSM sklep I Cp 305/07

Pritožbama se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

Z uvodoma navedenim sklepom o dedovanju je sodišče prve stopnje za dediča po dne 25.02.2006 umrli na podlagi zakona razglasilo zapustničinega sina, zapustničinega sina n zapustničino hči ter odločilo, da dedujejo vsak do 1/3 zapuščine. Nadalje je odločilo, da v zapuščino po pokojni spada solastniški delež do 1/2 nepremičnine, parc. št. in , vl. št. k.o., celotna nepremičnina parc. št. in, vl. št. 40 k.o. in celotna nepremičnina parc. št. vl. št. k.o. ter denarna sredstva pri banki s stanjem na dan 12.08.2005 v znesku SIT. Vrednost zapuščine je določilo na SIT in upoštevaje pogrebne stroške v znesku SIT, znaša čista vrednost zapuščine SIT. Na tako vrednost zapuščine pa je odmerilo takso v višini 38.000,00 SIT.

Proti navedenemu sklepu osebno vlaga pritožbo zakonita dedinja. V laični pritožbi opisuje življenjsko pot in v pritožbi navaja, da je bila v zapuščinskih postopkih po očetu in materi izigrana. Smiselno predlaga ugodno rešitev pritožbe.

Zakoniti dedič pa v pritožbi navaja, da se pri izdaji sklepa ni upošteval dogovorjen 60-dnevni rok, v katerem bi lahko dediči glede razdelitve dediščine dosegli sporazum. Zraven tega pa še navaja, da je za nepremičnine, vpisane pod vl. št. in vl. št. k.o., Upravna enota dne 04.12.2006 izdala odločbo, s katero je odločila, da navedene nepremičnine spadajo v zaščiteno kmetijo. Pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa.

Pregled zadeve pokaže naslednje:

Prvostopno sodišče je izdalo izpodbijani sklep o dedovanju dne 11.12.2006, v fazi zapuščinskega postopka pa je tudi očitno pri Upravni enoti Pesnica tekel glede nepremičnin (kmetijskih zemljišč), ki spadajo v zapuščino po pokojni, tekel upravni postopek za preveritev izpolnjevanja pogojev zaščitene kmetije. V tem postopku je bila dne 04.12.2006 izdana odločba, da kmetija v k.o. vl. št. v k.o. - vl. št. in, v lasti in pokojne, izpolnjuje pogoje zaščitene kmetije. Navedena odločba pa ni pravnomočna, ker je (tako izhaja iz podatkov zapuščinskega spisa) proti odločbi vloženo pravno sredstvo.

Za dedovanje zaščitenih kmetij velja poseben režim dedovanja, ki ga določa Zakon o dedovanju kmetijskih gospodarstev - ZDKG. Navedeni zakon glede na Zakon o dedovanju - ZD predstavlja lex specialis, kar pomeni, da se splošni predpis, to je ZD, uporablja samo za tista vprašanja, ki v ZDKG niso posebej urejena (6. člen ZDKG). Za dedovanje zaščitenih kmetij po ZDKG tako velja poseben režim, ki se razlikuje od splošnih pravil ZD, zlasti zaradi izpeljave načela nedeljivosti kmetij. To prihaja najbolj do izraza v določbi, da deduje zaščiteno kmetijo praviloma samo en dedič in načela, da se dediču zaščitene kmetije omogoči prevzem kmetije pod pogoji, ki ga preveč ne obremenjujejo. Odločanje o statusu zaščitene kmetije je v pristojnosti upravnega organa (upravne enote), kot to določa 4. člen ZDKG. V primeru, ko zapuščinsko sodišče naleti na vprašanje statusa kmetije, ki je predmet dedovanja, mora že po uradni dolžnosti opraviti poizvedbe o tem dejstvu pri pristojni upravni enoti. V primeru, da je o statusu kmetije že pravnomočno odločeno, je zapuščinsko sodišče vezano na takšno odločbo. V kolikor pa upravni organ o statusu kmetije še ni odločil oziroma odločba upravnega organa še ni pravnomočna (tako stanje je v obravnavanem primeru), pa mora zapuščinsko sodišče postopek v skladu s 163. členom ZD v zvezi s 13. členom Zakona o pravdnem postopku - ZPP prekiniti do pravnomočne odločitve pristojnega organa o statusu kmetije.

V danem primeru pa prvostopno sodišče ni postopalo v skladu z zgoraj navedenimi določbami, temveč je vso zapuščino pokojne med dediče razdelilo na podlagi določb ZD, in sicer 11. člena ZD, ki določa, da pokojnikovo zapuščino dedujejo pred vsemi njegovi otroci in njegov zakonec, ki dedujejo po enakih delih. Tako postopanje prvostopnega sodišča pa v danem primeru, ko glede zapuščine po pokojni (nepremičnin - kmetijska zemljišča) teče upravni postopek glede določitve zaščitene kmetije, ni pravilno, ker bi do dokončne rešitve pred upravnim organom zapuščinsko sodišče moralo postopek prekiniti, zapuščinski postopek pa nadaljevati, ko bo v upravnem postopku dokončno odločeno o statusu kmetije. Od navedenega predhodnega vprašanja, ki pa ga ne more reševati zapuščinsko sodišče samo, je namreč odvisno, ali se bodo pri dedovanju uporabila pravila ZD ali ZDKG.

V posledici nepravilnega procesnega postopanja prvostopnega sodišča, katerega posledica je lahko nepravilna uporaba materialnega prava, je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka izpodbijanega sklepa. Pri tem pa je razveljavilo celoten sklep o dedovanju, ker je praviloma z enim sklepom o dedovanju potrebno odločiti o vsem premoženju zapustnice.

Odločitev pritožbenega sodišča temelji na 163. členu ZD v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker ti niso bili priglašeni.