VSL sodba I Cp 5058/2005

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo razsodilo, da

mora toženec tožnici plačati 115.940,00 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 16.2.2004 do plačila in ji povrniti 17.600,00 SIT

pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.8.2005 do

plačila.

Proti sodbi se je pritožila tožena stranka, ki uveljavlja pritožbena

razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe

materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi,

izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v

novo sojenje. Po njegovem mnenju so bile kršene določbe 6., 7., 8.,

10., 11., 13. in 14. točke 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem

postopku (v nadaljevanju ZPP). Izpodbijana sodba nima razlogov,

zaradi opustitve vročitve pa toženec vse do prejema sodbe v postopku

ni mogel sodelovati. Na podlagi Splošnih zavarovalnih pogojev, ki so

sestavni del zavarovalne pogodbe, bi morala tožeča stranka vtoževani

znesek najprej izterjati od svojega zavarovanca, ki je v Splošnih

zavarovalnih pogojih naveden na prvem mestu. Neprevidnost druge

udeleženke prometne nezgode, to je gospe Š., je prispevala, da je

prišlo do trčenja. V letu 2004 je toženec zelo redko prihajal v N.,

saj je bilo njegovo gibanje zaradi poškodb, ki jih je utrpel v

prometni nesreči 22.1.2004, omejeno.

Pritožba ni utemeljena.

V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje zaradi toženčeve

pasivnosti (ni odgovoril na tožbo) izdalo zamudno sodbo, ki temelji

na procesnem gradivu, ki ga je predložila ena sama, to je tožeča

stranka. Šteje se, da je tožena stranka, ki se o trditvah tožeče

stranke ni izjavila, take trditve priznala.

Za izdajo zamudne sodbe so bile izpolnjene vse posebne predpostavke

iz 318. člena ZPP. Vročitev tožbe toženi stranki je bila pravilno

opravljena. V 2. odst. 141. člena ZPP je določeno, da če naslovnik

pisanja ne dvigne v 15 dneh, se šteje, da je bila vročitev opravljena

na dan, ko je bilo na vratih oziroma v hišnem ali izpostavljenem

predalčniku puščeno obvestilo, na kar je treba naslovnika v obvestilu

opozoriti. Iz povratnice v spisu, pripete k list. št. 3 izhaja, da je

bilo tako obvestilo toženi stranki puščeno 10.6.2005. Ker sodnega

pisma ni prevzela v roku 15 dni, se šteje, da je bila vročitev

opravljena 10.6.2005. Institut fikcije vročitve temelji na realni

domnevi, da se bo naslovnik pravočasno seznanil z vročeno pošiljko.

Tožena stranka v pritožbi ne zatrjuje ničesar takega, kar bi

napotovalo na zaključek, da zaradi odsotnosti ali bolezni odgovora na

tožbo ni mogla pravočasno prevzeti. Iz njenih lastnih navedb izhaja,

da je na naslov v tožbi občasno prihajala. Kar pa zadeva zdravstvene

težave in z njimi povezane omejitve pri gibanju, je treba poudariti,

da se je škodni dogodek, iz katerega naj bi izvirale, pripetil že

23.1.2004. Zdravstvena dokumentacija, ki jo je toženec priložil

pritožbi (priloga B1), ne utemeljuje sklepanja, da zaradi

zdravstvenih težav v času od 11.6.2005 do 25.6.2006 ni mogel prevzeti

sodnega pisma.

Iz dejstev, ki jih je tožeča stranka navedla v tožbi, ob pravilni

uporabi materialnega prava, izhaja pravna posledica, ki jo zatrjuje v

tožbenem zahtevku (3. točka 1. odst. 318. člena ZPP). Pri rešitvi

spornega pravnega razmerja se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo

na pogodbo o zavarovanju, sklenjeno med tožečo stranko in Draganom

K. (št. police 40192117), katere sestavni del so Splošni pogoji za

zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-03 (priloga A 26, v

nadaljevanju Splošni pogoji). Če je s premijskim sistemom za

razširitev zavarovalnega kritja ali za povečano nevarnost določena

dodatna premija in če ta ni plačana, ima zavarovalnica pravico

izterjati del odškodnine z zamudnimi obrestmi in stroški v razmerju

med plačano premijo in premijo, ki bi zaradi razširitve zavarovalnega

kritja ali povečane nevarnosti morala biti plačana (1. točka 2. odst.

2člena Splošnih pogojev). Tako pravico ima tožeča stranka tudi

takrat, kadar sta zavarovanec oziroma sozavarovana oseba prepustila

vozilo v upravljanje osebi z lastnostmi, ki pomenijo povečano

nevarnost in se zanjo zahteva plačilo dodatne premije (2. točka 2.

odst. 2. člena Splošnih pogojev). Za povečano nevarnost se skladno s

premijskim sistemom za zavarovanje avtomobilske odgovornosti med

drugim šteje posest in uporaba vozila, ki ga vozi voznik z manj kot

tremi leti vozniških izkušenj. Ker nesporno ni bila plačana dodatna

premija za razširitev zavarovalnega kritja za voznika z manj kot

tremi leti vozniških izkušenj, tožeča stranka utemeljeno zahteva od

tožene stranke, da ji plača sorazmerni del (20 %) izplačane

odškodnine. Ne Splošni pogoji ne ureditev 4. odst. Zakona o obveznih

zavarovanjih v prometu (Ur. l. RS, št. 70/94 - 13/05) ne predvideva

nobenega "vrstnega reda" pri izterjavi povračila izplačanih zneskov,

zato tožena stranka nima prav, ko meni, da gre v konkretnem primeru

primarno za obveznost zavarovanca, ne pa odgovorne osebe, ki je

upravljala vozilo.

Posledica ureditve instituta zamudne sodbe, v okviru katere se

pasivnost toženca ocenjuje kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb,

je, da se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in

nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odst. 338. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče zato pritožbenih navedb, ki merijo na nepopolno

oziroma zmotno ugotovitev dejanskega stanja (deljena odgovornost

toženca in udeleženke prometne nezgode K. Š.) ni moglo upoštevati.

Ker torej niso podani ne uveljavljani ne po uradni dolžnosti

upoštevni pritožbeni razlogi, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo

kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen

ZPP).