VSL sodba I Cp 1908/2004

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek

tožeče stranke, da se razveljavi sklep Lovske družine B.., s katerim

je bila zavrnjena prošnja tožnika za sprejem v njeno članstvo, tožena

stranka pa ga je dolžna sprejeti v skladu z zakonom in predpisi,

izdanimi na njegovi podlagi.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, ki navaja, da je s tožbo

zahtevala, naj jo tožena stranka sprejme v članstvo v skladu z

zakonom in podzakonskimi predpisi, kar pa že samo po sebi izključuje

možnost dvojnega članstva. Nesprejemljivo je stališče izpodbijane

sodbe, da bi z ugoditvijo tožbenemu zahtevku že avtomatično nastopilo

stanje dvojnega članstva. Po takšni interpretaciji prestopi članov iz

ene v drugo lovsko družino strogo formalno sploh ne bi bili mogoči.

To pa zagotovo ni bil zakonodajalčev namen. Ker pravica prehajajanja

iz ene lovske družine v drugo ni zakonsko prepovedana, je potrebno

upoštevati z Ustavo določeno pravico do svobodnega združevanja. Zato

bi moralo sodišče tožbenemu zahtevku ugoditi, s čimer bi bila

omogočena tožniku kontinuiteta članstva, saj bi status člana LD

B.. pridobil v trenutku izbrisa iz LD S... in plačilom članarine.

Zaradi tako oblikovanega tožbenega zahtevka bi tudi v morebitnem

izvršilnem postopku tožnik mogel doseči prisilno izvršitev odločbe,

če bi predlogu izvršbe priložil tudi potrdilo o izbrisu in plačal

članarino. Če je kontinuiteta članstva prekinjena, to pomeni, da

bivši član LD izgubi pravico tudi do posesti in nošenja orožja, ker

je ta vezana izključno na članstvo v lovski družini. Takšno stanje bi

lahko trajalo vse do odločitve nove lovske družine, nakar bi morala

takšna oseba v upravnem postopku znova pridobiti pravico do posesti

in nošenja orožja, pred tem pa opraviti tudi psihološke teste,

pridobiti novo zdravniško spričevalo ipd. To pa vsekakor ni bil

zakonodajalčev namen.

Pritožba ni utemeljena.

V času odločanja letne skupščine tožene stranke glede sprejema

tožnika v članstvo LD B.. (29.2.2004) je to področje urejal Zakon o

varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč (Ur. l.

SRS, 25/76, 29/86, Ur. l. RS, št. 29/95 in 98/99, ZVGDL). Ta je glede

članstva v lovskih družinah v 1. odstavku 98. člena določal, da vsak

občan lahko postane ob enakih pogojih član Lovske družine po

predpisih o članstvu v društvih in po splošnih aktih lovske družine,

v 4. odstavku citiranega člena pa je vseboval tudi kogentno določilo,

da ne sme biti nihče hkrati član dveh lovskih družin. Med pravdnima

strankama ni sporno, da je toženec že član Lovske družine S.., pri

čemer sam navaja, da bi želel le prestopiti v drugo lovsko družino,

zato s tožbenim zahtevkom predlaga sprejem v LD B.. pod pogoji, kot

jih določajo zakoni in podzakonski predpisi. Vendar pa je naloga

sodišča pri obravnavanju sporov glede sprejema ali izključitve iz

članstva v pravnih osebah zasebnega prava (LD je namreč organizirana

kot društvo) predvsem, da presodi, ali je bila prošnja za sprejem v

članstvo utemeljena in ali je bilo toženkino ravnanje s tem, ko je to

prošnjo zavrnila, protipravno. Sodišče prve stopnje je pravilno

ugotovilo, da je LD članstvo tožnika zavrnilo utemeljeno z

obrazložitvijo, da je ta že član druge lovske družine, pri tem pa

upoštevala kogentno določilo 4. odstavka 58. člena takrat veljavnega

ZVGLD. Res sicer 5. člen Zakona o društvih (Ur. l. RS, št. 60/95 s

spremembami in doponitvami) v 1. odstavku določa, da lahko vsak

postane član in deluje v društvu pod enakimi pogoji, vendar pa je

članstvo mogoče tudi omejiti kot določa Ustava RS v 42. členu z

zakonskimi omejitvami. Takšna omejitev je bila očitno vpeljana tudi

za sprejem v članstvo v lovsko družino kot organizacijo občanov, ki

se prostovoljno združujejo zaradi varstva, gojitve in lova divjadi,

upravljanja lovišč ter zaradi drugih z lovstvom povezanih

rekreativnih dejavnosti, pri čemer pa jim je poverjeno tudi

upravljanje z divjadjo, kar je posebnega družbenega pomena. Pravdni

stranki v postopku na prvi stopnji nista predložili notranjih aktov

tožene stranke, da bi sodišče lahko presojalo, ali bi bila ta dolžna

sprejeti tožnika pogojno. Sam postopek sprejema v članstvo namreč

urejajo interni predpisi lovskih družin. Tožnik pa tudi ni izkazal,

da bi bili drugi lovci pod enakimi pogoji (torej pogojno) sprejeti v

Lovsko družino B... V zvezi s tem je zaslišani starešina tožene

stranke izpovedal, da se takega primera prehajanja lovca iz ene

lovske družine v toženo stranko ne spominja, bil pa je prehod pred

šestimi ali sedmimi leti, ko se je toženi stranki pridružil lovec iz

V.., vendar pa je ta pred tem prinesel izpisnico iz prejšnje lovske

družine in mnenje te lovske družine o njegovem prejšnjem delu v

lovski družini. Šele nato je bil vpisan v članstvo. Sicer pa se tudi

tožnik v pritožbi ne sklicuje, da bi bila odklonitev sprejema v

članstvo v nasprotju z zakonom ali notranjimi akti Lovske družine

B.. oziroma, da bi bil kdo drug v to lovsko družino sprejet v času,

ko bi bil še član druge lovske družine, temveč le, da mu ni omogočena

kontinuiteta članstva, zaradi česar je oviran tudi pri uresničevanju

pravice do svobodnega združevanja. Kot pa je pritožbeno sodišče že

obrazložilo, se tožnik lahko priključi članstvu v Lovski družini le

pod pogoji, kot jih določa zakon in splošni akti LD, pri čemer pa je

po takrat veljavni zakonodaji lahko izbral le eno lovsko družino.

Zaradi takšne zakonske omejitve svobode do združevanja tudi odločitev

lovske družine o zavrnitvi prošnje za vstop v članstvo ni bila

protipravna, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Sicer pa je dne 20.5.2004 pričel veljati Zakon o divjadi in lovstvu

(ZDLOV-1, Ur. l. RS, št. 16/2004), v katerem ni več vsebovane

omejitve članstva v smislu določila 4. odstavka 58. člena ZVGDL (so

pa dodane druge omejitve glede lovne površine na člana lovske

družine, 65. člen ZDLOV1), tako da bo tožnik lahko ponovno zaprosil

za članstvo v toženi stranki.

Ker je sodišče druge stopnje ugotovilo, da niso bili podani

zatrjevani pritožbeni razlogi, niti razlogi na katere mora sodišče ob

preizkusu paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in

izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur.

l. RS, št. 36/04, ZPP).