VSL sodba II Cp 5006/2006

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo z dne 14.6.2006 zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku odškodnino v skupnem znesku 4,851.434,00 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in mu povrniti povzročene stroške, prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter naložilo tožniku plačilo stroškov postopka v znesku 373.668 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 15 dnevnega roka za izpolnitev obveznosti dalje, vse v roku 15 dni od prejema odločbe sodišča prve stopnje.

Zoper navedeno sodbo in sklep o stroških se je pritožil tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter toženi stranki naloži plačilo stroškov pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi ali pa z vmesno sodbo odloči o pravnem temelju, glede višine odškodnine pa vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je v tej zadevi primarna objektivna odškodninska odgovornost R. S. za škodo, ki jo je tožnik utrpel zaradi eksplozije ročne bombe, in sicer bodisi kot imetnice nevarne stvari ali pa po principu odgovornosti za drugega. Za škodo od bombe kot nevarne stvari odgovarja njen imetnik, to je R. S., ki je predmetno ročno bombo izročila svojemu vojaku, ta pa jo je izročil R. M. Tožena stranka bi se lahko oprostila objektivne odgovornosti, če bi dokazala ekskulpacijske razloge iz 2. odstavka 153. člena OZ, česar pa ni storila. Tožnik je dokazal, da bi se tožena stranka lahko posledicam izognila, če bi z ustreznimi ukrepi kontrole in pregleda na koncu osamosvojitvene vojne preprečila, da bi vojaki in vojaške starešine odnesli orožje domov, kot je to storil R. M. Le-ta se ne more šteti za tretjega v tem odškodninskem razmerju. Zaposlen je namreč pri toženi stranki, legalno mu je bilo izročeno orožje, tudi bombe (ne glede na to, ali je bilo to storjeno v skladišču, ali preko drugega vojaka rezervista). Tožnik je dokazal, da je do škode prišlo zaradi delovanja nevarne stvari - ročne bombe, da je povzročitelj škode bombo dobil na legalen način od R. S., da je utrpel škodo in da obstaja vzročna zveza med objektivno odškodninsko odgovornostjo R. S. in pretrpljeno škodo. Tudi primerjalna sodna praksa v številnih sodbah nalaga plačilo odškodnine državi celo v primerih, ko oškodovanec utrpi škodo zaradi minskih eksplozivnih sredstev, ki so ostala po opravljenem bojnem streljanju, s pravno domnevo, da je eksplozivno sredstvo, ki je poškodovalo oškodovanca, v lasti tistega, ki ima pravno oblast na določenem področju, torej v lasti države. V drugem primeru pa je bilo pravnomočno odločeno, da je Republika Slovenija oškodovancu odgovorna za škodo, ki mu jo je povzročil policist izven delovnega časa s samokresom, ki je last države, tako da je vanj naklepno izstrelil šest nabojev. Glede na to, da je bil uveden disciplinski postopek v obeh zadevah (tako v opisani kot v zadevi, ki je predmet tega postopka), gre za isto pravno situacijo. Tako je sodba sodišča prve stopnje v nasprotju s pravili o objektivni odškodninski odgovornosti in z utečeno sodno prakso ter z ustavnim načelom enakosti pred zakonom. Nesprejemljiva je tudi razlaga sodišča prve stopnje v zvezi s krivdno odgovornostjo. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da so dejstva v zvezi z osamosvojitveno vojno splošno znana in da je neživljenjsko pričakovati, da bi vojaki ob pregledu s strani nadrejenih imeli pri sebi orožje, če bi ga želeli obdržati. Vsakdo, ki je služil vojaški rok, namreč ve, kako funkcionira slovenska vojska in kaj je vojaška disciplina, nadzor, prejem in predaja orožja. Zato je trditev tožnika (v smislu nedopustnega ravnanja tožene stranke), da bi morala tožena stranka preko svojih organov ob koncu vojne opraviti kontrolo, s čimer bi preprečila odnašanje orožja domov, popolnoma življenjska. Glede na to, da je bila vojna končana in da enote niso bile velike, bi se lahko vojaki postavili v vrsto, pregledala bi se njihova osebna oprema ter bi se jim odvzelo orožje. Omenjena opustitev je bila glavni dejavnik, da je R. M. odnesel bombo domov.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeni očitek, da tožena stranka ekskulpacijskih razlogov iz 2. odstavka 153. člena Obligacijskega zakonika (OZ) ni dokazala, zaradi česar objektivno odgovarja kot imetnica nevarne stvari po 150. členu OZ, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je do škode prišlo zaradi eksplozije ročne bombe, katero je v lokal oškodovanca odvrgel R. M. Nadalje je po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da mu tožena stranka predmetne bombe ni izročila v zvezi s službo, niti si je ni prilastil med opravljanjem službe na M. za o., na kar sicer neutemeljeno meri pritožba z zatrjevanjem, da je R. bombo vzel v skladišču, temveč jo je dobil od nekega rezervista, ki jo je obdržal iz osamosvojitvene vojne, čeprav je tožena stranka javno pozvala na vrnitev orožja. V lokal jo je odvrgel več kot deset let po koncu osamosvojitvene vojne, pred tem pa jo je hranil doma. Glede na takšne ugotovitve je sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča pravilno uporabilo materialno pravo, ko je dejanje R. opredelilo kot dejanje tretjega. Pritožbeni očitek, da R. ni mogoče šteti za tretjega, ker je pri toženi stranki zaposlen, in ker je ročno bombo pridobil na legalen način, pa glede na opisano dejansko stanje ni neutemeljen. Nadalje je sodišče prve stopnje na podlagi opisanih ugotovitev o načinu pridobitve in hranjenju ročne bombe ter na podlagi zaključka, da bi bil osebni pregled vojakov neživljenjski, tudi pravilno zaključilo, da tožena stranka dejanja R. ni mogla pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Takšen zaključek pa je po presoji pritožbenega sodišča mogoč že na podlagi dejstva, da tožena stranka ni vedela in ni mogla pričakovati, da R. ročno bombo ima, saj mu je ni izročila, temveč si jo je ta protipravno pridobil. Da bi z osebnim pregledom tožena stranka lahko preprečila odnašanje bomb domov ter s tem posredno tudi izročitev bombe R. ter sam škodni dogodek, pa toženi stranki ni mogoče očitati iz razlogov, ki bodo podrobno navedeni ob presoji krivdne odgovornosti tožene stranke.

Ob vsem navedenem pa pritožbeno sodišče še dodaja, da je objektivna odgovornost tožene stranke kot imetnice nevarne stvari izključena tudi na podlagi 151. člena OZ. Ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je ročno bombo R. M. izročil rezervist, ki jo je obdržal iz osamosvojitvene vojne, ter da je tožena stranka vse pripadnike T. o. večkrat javno pozvala, naj vrnejo vse orožje in sredstva, ki izhajajo iz samih vojnih dogodkov, po oceni pritožbenega sodišča ustrezata tudi zakonskim znakom 151. člena OZ, ki določa, da če je bila imetniku na protipraven način odvzeta nevarna stvar, tedaj za škodo, ki iz nje izvira, ne odgovarja on, temveč tisti, ki mu je nevarno stvar vzel, razen če ni imetnik za to odgovoren.

Nadalje je neutemeljeno tudi pritožbeno zatrjevanje, da odgovarja tožena stranka za škodo na podlagi 1. odstavka 147. člena OZ kot R. delodajalec po principu odgovornosti za delavca. S strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje, ki je navedeno že v zvezi s presojo objektivne odgovornosti tožene stranke kot imetnice nevarne stvari, takšnega zaključka ne omogoča. V kolikor pokuša pritožba z navedbo, da je bil v obravnavanem primeru uveden disciplinski postopek, vendarle izpodbiti zaključek sodišča prve stopnje, da dejanje ni bilo opravljeno v zvezi s službo, se pritožbeno sodišče pridružuje pojasnilu sodišča prve stopnje, da je bil disciplinski postopek uveden zgolj zaradi tega, ker je obravnavano dejanje R. storil v času, ko je bil zaposlen pri S. v., zaradi česar je kršil ugled S. v. kot državnega organa. V zvezi s pritožbenim sklicevanjem na primer, v katerem je bilo pravnomočno odločeno, da je R. S. objektivno odgovorna za škodo, ki jo je oškodovancu povzročil policist s službenim samokresom zunaj delovnega časa, pritožbeno sodišče pritožbi zgolj pojasnjuje, da je policist s samokresom razpolagal po volji države, saj mu ga je le-ta izročila v zvezi z njegovim delom, medtem ko je bilo v obravnavanem primeru ugotovljeno, da je R. M. ročno bombo dobil po koncu vojne za S. od nekega rezervista. Ker tako med R. zaposlitvijo pri toženi stranki in njegovim posedovanjem ročne bombe ni nikakršne povezave, gre za vsebinsko povsem različna primera in se pritožba neutemeljeno sklicuje na identičnost pravne situacije. Zato so tudi nadaljnja pritožbena izvajanja o kršitvi utečene sodne prakse in načela enakosti pred zakonom neutemeljena.

Končno pa ni utemeljeno niti pritožbeno sklicevanje na krivdno odgovornost tožene stranke. Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da pomanjkljivo vodenje evidenc orožja, upoštevajoč splošno znano dejstvo, v kakšnih razmerah so rezervisti prejeli orožje v zvezi z osamosvojitveno vojno in glede na to, da je tožena stranka še več let po koncu vojne pozivala k vrnitvi orožja, ne more pomeniti protipravnega ravnanja tožene stranke. Omenjene razmere v nasprotju s pritožbenim stališčem nedvomno predstavljajo splošno znano dejstvo, zato njihovo dokazovanje ni bilo potrebno. Nadalje se pritožba prav tako neutemeljeno sklicuje na opustitev osebnega pregleda vojakov po koncu osamosvojitvene vojne. Po presoji pritožbenega sodišča osebnega pregleda vojakov, na način, da bi se ti po koncu vojne postavili v vrsto, nakar bi se pregledala njihova osebna oprema, tožena stranka ni bila niti upravičena, še manj pa dolžna opraviti. Osebni pregled namreč predstavlja tako hud poseg, da bi ga lahko tožena stranka odredila le kot posamičen ukrep v primeru, če bi upravičeno domnevala, da določena oseba orožja ni vrnila oziroma da ga je zadržala, nikakor pa ga ni bilo mogoče odrediti kot splošen ukrep. Glede na navedeno opustitev osebnega pregleda vojakov po koncu osamosvojitvene vojne tudi po presoji pritožbenega sodišča ne predstavlja protipravnega ravnanja tožene stranke, temveč velja celo nasprotno, bilo bi nedopustno, če bi ga tožena stranka odredila na splošno, za vse vojake. Tako je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da tožnik protipravnega ravnanja tožene stranke ni izkazal, odškodninski zahtevek na podlagi krivdne odgovornosti tožene stranke pravilno zavrnilo.

Ker glede na navedeno niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere mora pritožbeno sodišče paziti na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo še o stroških pritožbenega postopka. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, mora sam kriti svoje pritožbene stroške.