VSL sklep IV Cp 5001/2006

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
Dolžnik je dolžan v 8 dneh upnikom povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 26.840,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku paricijskega roka.

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo ugovoru dolžnika in sklep o izvršbi z dne 1.9.2004 razveljavilo v delu, v katerem je sodišče dovolilo izvršbo zaradi izterjave preživninske terjatve v znesku 240.000,00 SIT z ustreznimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in v tem obsegu predlog zavrglo (1. točka izreka). V preostalem delu je dolžnikov ugovor zavrnilo kot neutemeljen (2. točka izreka), zavrnilo pa je tudi dolžnikov predlog za oprostitev plačila stroškov postopka v višini 34.224,00 SIT (3. točka izreka). Dolžniku je naložilo, da upnikom povrne nadaljnje izvršilne stroške v višini 16.951,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo naslednji dan po preteku paricijskega roka (4. točka izreka).

Zoper zavrnilni del sklepa se je pravočasno pritožil dolžnik. Sodišče je svojo odločitev zelo skopo obrazložilo, češ da je dolžniku naložena preživninska obveznost, ki bi jo lahko izpolnil naturalno le v soglasju z materjo, ki so ji bili otroci z začasno odredbo začasno dodeljeni. Ni mogoče odločiti o izvršbi, če v resnici formalni preživninski upravičenec nima pravnega interesa. V tem postopku so dejansko upniki mladoletni otroci, za katere pa mati ni skrbela. Zanje je v celoti skrbel domnevni dolžnik - njihov oče. Ves čas so otroci živeli pri očetu, mati pa zanje ves čas prejema otroške dodatke v višini 106.000,00 SIT mesečno, dodatek za veliko družino v višini 80.000,00 SIT letno in socialno pomoč, ki je bila odmerjena ob predpostavki, da gre za brezposelno mater štirih otrok in je bilo namenjeno materi s štirimi otroki. V tem primeru gre za de facto prenehanje preživninske obveznosti domnevnega dolžnika, saj otroci sami niso želeli k materi, preživljal pa jih je oče. Začasna odločba je bila izvršljiva, ne pa pravnomočna, saj je dolžnik pravočasno v okviru pravdnega postopka vložil ugovor, o katerem pa sodišče ni odločilo vse do 21.6.2006, ko je to začasno odredbo razveljavilo. Pritožbi prilaga sodbo O. s. v . opr. št. P ..../2002 z dne 21.6.2006, ki je sporno začasno odredbo razveljavilo in meritorno odločilo o razvezi zakonske zveze, dodelitvi otrok in preživljanju. Ker je sodišče na ugovor dolžnika razveljavilo sklep o izvršbi in predlog za izvršbo v tem delu zavrglo, je nujno, da zavrže tudi predlog za zavarovanje, saj zanj ni ne osnove in ne potrebe. Izrek o stroških je napačen, saj je upnik propadel z večino zahtevka. Zato bi sodišče moralo razveljaviti tudi stroškovni izrek. Sodišče bi moralo obvezati na plačilo stroškov upnike, ki z bistvenim delom zahtevka v nobenem primeru niso uspeli, v najslabšem primeru pa bi moralo priti do pobotanja stroškov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi.

Upnica je na vročeno pritožbo odgovorila in predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Kadar je sklep o začasni odredbi izdan v pravdnem ali kakšnem drugem postopku, ima učinek sklepa o izvršbi (268. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ). Zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je izvršba z njo že dovoljena in v tem delu zato ugodilo dolžnikovemu ugovoru ter predlog delno zavrglo. Preostali del predloga tako predstavlja predlog za določitev o izvršilnih sredstvih in o zavarovanju in le o tem je (po delni ugoditvi dolžnikovemu ugovoru) sodišče prve stopnje tudi odločilo.

Pravno sredstvo dolžnika zoper sklep o izvršbi, s katerim je predlogu ugodeno (in zato tudi zoper sklep o začasni odredbi - 239. člen ZIZ), je ugovor (1. odstavek 9. člena ZIZ). Dolžnik je ugovarjal zoper začasno odredbo v pravdnem postopku, kjer je bila odredba izdana, in tudi v tem postopku izvršbe. V pravdnem postopku lahko dolžnik ugovarja utemeljenosti izdane začasne odredbe in o tem vprašanju odloča pravdno sodišče (54. člen v zvezi z 239. členom ZIZ). V tem postopku pa lahko dolžnik (po delnem uspehu z ugovorom) izpodbija le sklep o določitvi izvršilnih sredstvih in sklep o zavarovanju. Pritožbeno sodišče zato odgovarja na pritožbene navedbe le kolikor se tičejo tega dela sklepa, saj je odločanje o pogojih za izdajo začasne odredbe in njene utemeljenosti v pristojnosti pravdnega sodišča oziroma bo predmet obravnavanja v postopkih s pravnimi sredstvi v pravdnem postopku. Glede na tako omejen preizkus izpodbijanega sklepa pritožbeno sodišče ne odgovarja na tisti del pritožbenih navedb, ki merijo na neutemeljenost izdaje začasne odredbe in višino prejemkov matere upnikov, ki bi lahko vplivala na pravilnost višine določene preživnine.

Kot ugotavlja sam dolžnik v pritožbi, je sklep o začasni odredbi izvršljiv, ni pa še pravnomočen. Čeprav je sodna odločba izvršljiva, če je postala pravnomočna in če je pretekel rok za prostovoljno izpolnitev dolžnikove obveznosti (1. odstavek 19. člena ZIZ), pa navedeno pravilo pri začasnih odredbah ne pride v poštev. Pritožba in ugovor v postopku izvršbe namreč ne zadržita postopka, razen če ni v zakonu drugače določeno (5. odstavek 9. člena ZIZ). Glede izvršljivosti začasnih odredb torej velja 4. odstavek 19. člena ZIZ, po katerem sodišče izvršbo dovoli tudi na podlagi sodne odločbe, ki še ni pravnomočna, saj zakon (že navedeni 5. odstavek 9. člena ZIZ) določa, da pritožba ne zadrži njene izvršitve. Sodišče prve stopnje je zato pravilno na podlagi nepravnomočne začasne odredbe nadaljevalo postopek izvršbe z izdajo sklepa o določitvi sredstev izvršbe in z zavarovanjem. Tudi sedaj že izdana odločba o ugovoru zoper začasno odredbo v pravdnem postopku ne more vplivati na drugačno odločitev, saj ta odločba še ni pravnomočna, saj je upnica, kot navaja v odgovoru na pritožbo, zoper njo vložila pritožbo. Dokler izdana začasna odredba ni pravnomočno odpravljena, spremenjena ali razveljavljena, ni pogojev za ustavitev izvršbe (1. odstavek 76. člena ZIZ).

Zmotno je stališče dolžnika, da je že zaradi zavrženja tistega dela predloga upnikov, s katerim so (kot že obrazloženo ponovno) predlagali, da se dovoli izvršba, nujno treba zavreči tudi predlog za zavarovanje zahtevka, saj zanj ni osnove. V primerih, ko se zahteva zavarovanje s predhodno odredbo za še nezapadle zneske zakonite preživnine, se namreč domneva, da je podana nevarnost, če je bilo treba zoper dolžnika že zahtevati izvršbo za izterjavo zapadlega zneska ali če je bila taka izvršba predlagana (2. odstavek 259. člena ZIZ), kar pa je v obravnavanem primeru z izdajo začasne odredbe bila. Ker so bili torej izpolnjeni pogoji za zavarovanje, je predlog dolžnika za zavrženje tudi tega dela predloga upnikov neutemeljen.

Dolžnik v pritožbi uvodoma navaja, da se pritožuje zoper celotni zavrnilni del sklepa, torej tudi zoper tisti del, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo njegov predlog za oprostitev plačila stroškov postopka. V nadaljevanju svoje pritožbe tega posebej ne obrazloži. Preizkus tega dela izpodbijanega sklepa je zato pritožbeno sodišče opravilo le v mejah razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Teh ni ugotovilo.

Po presoji pritožbenega sodišča tudi ni mogoče šteti, da upniki z bistvenim delom svojega predloga niso uspeli, temveč le z manjšim, zato je odločitev o povrnitvi njihovih stroškov pravilna. Do pobotanja stroškov pa ni moglo priti, saj jih dolžnik v svojem ugovoru ni priglasil.

Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da pritožba dolžnika ni utemeljena, saj niso podani razlogi, ki jih navaja, in tudi ne tisti, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 1. odstavka 165. člena ZPP in odločbi Ustavnega sodišča U-I-55/04-10 in Up-90/04-15 z dne 9.4.2006 (Uradni list RS, št. 43/2006), s katero je bil razveljavljen 366. člen ZPP v delu, v katerem določa, da se v postopku s pritožbo zoper sklep ne uporabljajo določbe odgovoru na pritožbo. Ker se tako tudi v postopku s pritožbo zoper sklep uporabljajo določbe o odgovoru na pritožbo, so upniki upravičeni do povračila stroškov, ki so jih imeli z njim. Njihove pritožbene stroške tako predstavljajo stroški sestave odgovora na pritožbo (200 točk po odvetniški tarifi ali 22.000,00 SIT), 2% materialnih stroškov (440,00 SIT) in 20% DDV (4.400,00 SIT), ne pa tudi priglašeni stroški prejema sklepa in poročila stranki, saj je to že zajeto s priznano storitvijo zastopanja stranke.