VSL sodba II Cp 5475/2005

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:
"Tožena stranka je dolžna v 15 dneh plačati tožeči stranki glavnico v znesku 34.000 DEM, preračunano v EUR po tečaju Uredbe Evropske skupnosti, plačljivo v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z zamudnimi obrestmi:
* za čas od 16.11.1995 do 31.12.2001 po obrestni meri kot se v kraju izpolnitve obrestujejo hranilne vloge na vpogled v DEM;
* za čas od 1.1.2002 do plačila po obrestni meri, kot se v kraju izpolnitve obrestujejo hranilne vloge na vpogled v EUR;
vse v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila in zmanjšano za 283.679,50 SIT.
V preostalem se tožbeni zahtevek zavrne.
Tožena stranka je dolžna v 15 dneh plačati tožnici nastale pravdne stroške v znesku 296.793,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila."
V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
2. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Tožnica je s tožbo z dne 15.10.1998 od sodišča zahtevala, naj razsodi, da ji je toženec dolžan plačati 34.000,00 DEM v tolarski protivrednosti, kar mu je bilo izročeno na podlagi pogodbe o vezavi z dne 16.11.1995 z obrestmi od 16.11.1995 dalje do plačila v višini, kot jih priznava S. L. za hranilne vloge v DEM, in 33 obrokov za leasing za vozilo BMW 318 i, kar se je prav tako zavezal plačati po tej pogodbi, v skupnem znesku 4,050.304,10 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega obroka dalje do plačila.

Sodišče prve stopnje je o zadevi odločalo dvakrat. Prvič je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Ugotovilo je, da je bila pogodba z dne 15.10.1998 sklenjena med tožnico in družbo G., da je pri sklepanju pogodbe družbo zastopal toženec, čeprav ni bil zakoniti zastopnik družbe, vendar je ocenilo, da je bil posel naknadno odobren s strani direktorja družbe G. Tako je odločilo, da pasivna legitimacija toženca ni podana. Zoper odločitev sodišča prve stopnje se je pritožila tožnica in višje sodišče je pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarilo je, da je odločitev sodišča preuranjena in da zgolj plačilo prvih treh obrokov leasinga za vozilo B. ne more biti zadostna podlaga za oceno, da je bil pravni posel s strani družbe odobren, zlasti glede na navedbe o vplačniku in kraju plačila. Poudarilo je, da bo moralo sodišče prve stopnje v novem postopku ponovno oceniti, ali je imel toženec pooblastilo za zastopanje družbe. Pri tem je poudarilo, da ima lahko družba poleg zakonitega zastopnika lahko tudi prokurista (določbe od 33. do 38. člena ZGD), da lahko podeli pooblastilo za zastopanje s pravnim poslom in da po ZOR pride v poštev tudi poslovno pooblastilo (97. in 98. člen ZOR). Višje sodišče je opozorilo tudi, da bo moralo sodišče prve stopnje, če bo ugotovilo, da toženec pooblastila za zastopanje ni imel, oziroma da družba pogodbe ni odobrila, oceniti, ali so izpolnjeni pogoji za odškodninski zahtevek na podlagi drugega, tretjega in četrtega odstavka 88. člena ZOR.

Drugič je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku delno ugodilo. Tožencu je naložilo plačilo 34.000,00 DEM preračunano v EUR po tečaju Uredbe Evropske skupnosti, plačljivo v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z zamudnimi obrestmi od 16.11.1995 do 31.12.2001 po obrestni meri, kot se v kraju izpolnitve obrestujejo hranilne vloge na vpogled v DEM, od 1.1.2002 do plačila pa po obrestni meri, kot se v kraju izpolnitve plačujejo hranilne vloge na vpogled v EUR, vse v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju B. S. na dan plačila. Kar je tožnica zahtevala več je zavrnilo.

Zoper odločitev sodišča prve stopnje se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je tožeča stranka zahtevala plačilo v valuti, ki ni bila več veljavna v času sojenja in bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrniti, ne pa da ga je samo sodišče spremenilo tako, da se glasi na EUR, pri čemer tudi sedaj ni določen niti določljiv, saj v sodbi ni naveden natančen znesek EUR, ki ga mora plačati tožena stranka. Toženec poudarja tudi, da se sodišče prve stopnje pri svoji oceni, ali je direktor družbe G. odobril pogodbo ali ne, ne bi smelo opreti le na direktorjevo izpoved v kazenskem postopku, saj je bil v tem postopku obdolženec in ni bil dolžan izpovedati zoper sebe. Zato je njegov zagovor v kazenski zadevi mogoče razumeti le v smislu 5. člena Zakona o kazenskem postopku, ne pa kot verodostojen dokaz glede odobritve pogodbe. Toženec poudarja, da se je sodišče prve stopnje ves čas postopka ukvarjalo le z vprašanjem, ali je imel toženec pooblastilo za sklenitev pravnega posla, ni pa ocenilo, ali je imel pooblastilo od direktorja po vrsti dela, ki ga je zanj opravljal. Toženec poudarja, da je sama tožnica povedala, da ji je bil toženec predstavljen kot vodja prodaje. Toženec poudarja tudi, da bi tožnica morala dokazati, da je pisno od družbe G. zahtevala odobritev posla, tega pa ni dokazala, zato je po mnenju toženca odločitev sodišča prve stopnje napačna. Toženec tudi meni, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati dejstev, ki jih je tožnica v nasprotju s 362. členom ZPP navajala po razveljavitveni odločbi višjega sodišča. Toženec zato meni, da ni odškodninsko odgovoren za nastalo škodo in ob tem opozarja tudi, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo zakaj od ugotovljene škode ni odštelo vrednosti treh plačanih obrokov za leasing, ki jih po oceni sodišča prve stopnje plačal toženec. Predlaga, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlaga, naj višje sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in tožencu naloži plačilo njenih pritožbenih stroškov. Poudarja, da sodišče s tem, ko je preciziralo način preračunanja DEM v EUR ni preseglo okvirov tožbenega zahtevka, prav tako pa je po njenem mnenju tožbeni zahtevek določljiv. Tožnica meni, da se je sodišče smelo opreti na izpoved direktorja družbe G. v kazenskem postopku, saj je bil nedosegljiv in ga ni bilo mogoče privesti na sodišče. Tožnica tudi meni, da toženec kot vodja prodaje ni imel pooblastil za sklepanje pogodb o vezavi. Poudarja tudi, da bi bila pisna zahteva za odobritev posla v danih razmerah nesmiselna, saj družba G. ni več poslovala, direktor pa je pobegnil v tujino. Tožnica poudarja, da je tudi neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče pri višini škode ni upoštevalo že plačanih treh obrokov leasinga, saj se po njeni oceni obroki leasinga nanašajo na zavrnjeni del tožbenega zahtevka in nimajo nikakršne zveze s prisojenim zneskom. Poudarja, da se je toženec tožnici zavezal plačati še preostale zneske leasinga, pa tega ni storil.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožbeni zahtevek tožnice lahko temelji na dveh pravnih podlagah: zahtevek je lahko odškodninski po četrtem odstavku 88. člena ZOR. Če neupravičeno zastopani pogodbe ni odobril lahko stranka, s katero je bila pogodba sklenjena, zahteva povrnitev škode od tistega, ki jo je kot pooblaščenec brez pooblastila sklenil, če ob sklenitvi pogodbe ni vedela in tudi ni morala vedeti, da ta ni imel pooblastila.

Tožbeni zahtevek tožnice je lahko tudi obogatitveni in lahko temelji tudi na četrtem odstavku 210. člena ZOR po katerem mora pridobitelj vrniti vrednost, ki jo je prejel glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Tudi tu je pravno pomembno, ali je bila pogodba med tožnico in družbo G. sklenjena ali ne, torej, ali je toženec imel pooblastilo ali ne. Ob ugotovitvi, da toženec ni imel pooblastila za zastopanje družbe G. pa bi morala tožnica v tem primeru dokazati tudi, da je denar prejel toženec in ne družba G., torej, da je bil obogaten toženec.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek obravnavalo po odškodninski podlagi in ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva:

da sta pogodbo o vezavi 24.000,00 DEM dne 16.11.1995 podpisala tožnica in toženec v imenu družbe G.;

da je na podlagi te pogodbe tožnica tožencu izročila 34.000,00 DEM kot posojilo za dobo treh let, družba G. pa bi morala plačevati vsak mesec obroke za leasing za vozilo , tako da bi po treh letih postala lastnica avtomobila, prav tako bi ji morala družba GDS po treh letih vrniti posojeni znesek;

da toženec ni bil niti zakoniti zastopnik družbe G., niti ni bil s strani družbe pooblaščen za zastopanje s pravnim poslom;

da je direktor družbe G. v kazenskem postopku zanikal sprejem denarja na podlagi sporne pogodbe;

da je položnice za leasing vozila plačal toženec in ne družba G.;

da je na podlagi zadnjih dveh okoliščin mogoče oceniti, da direktor družbe pogodbe ni odobril;

da tožnica ni mogla vzpostaviti stika z direktorjem družbe G., da ga je videla le na pričanju v kazenski zadevi , kjer je rekel, da z zadevo ni imel nič;

da je bil s tem izpolnjen pogoj za uveljavljanje odškodninskega zahtevka po tretjem odstavku 88. člena ZOR, ker je mogoče šteti, da direktor družbe G. v danem roku ni odobril pogodbe;

da je bil toženec tožnici predstavljen kot oseba, ki se dogovarja za avtomobila v podjetju G., da je toženec opravljal posle kot vodja prodaje vozil in zato tožnica ni vedela, niti ni morala vedeti, da toženec ni imel pooblastila za sklenitev pogodbe;

da je toženec odgovoren za škodo, ki je tožnici s sklenitvijo pogodbe nastala;

da ta škoda znaša 34.000,00 DEM.

Tožnica je zatrjevala, da toženec pooblastila ni imel in sodišče je ugotovilo po vpogledu v sodni register, da toženec ni bil zakoniti zastopnik družbe niti prokurist. Dokazno breme glede obstoja poslovnega ali pogodbenega pooblastila ali glede odobritve pogodbe s strani družbe pa je bilo na tožencu. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da toženec obstoja posebnega pooblastila za sklenitev posla ni dokazal.

Za obstoj poslovnega pooblastila je pomembno, da med gospodarskim subjektom in osebo obstaja pogodbeno razmerje, na podlagi katerega je oseba zavezana izvrševati takšna dejanska opravila, s katerimi je sklepanje poslov povezano po naravi stvari ali pa je običajno (primerjaj N. Plavšak in ostali, Obligacijski zakonik s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2003, str. 479). Toženec je tisti, ki bi moral dokazati obstoj pogodbenega razmerja in da je bila sklenitev sporne pogodbe običajna za delovno mesto, ki ga je zasedal po pogodbi. Toženec dejstev v zvezi s tem ni nikoli navedel, na prvem naroku v novi glavni obravnavi je sicer zatrdil, da je imel poslovno pooblastilo, pravno pomembnih dejstev pa tudi takrat ni navedel. Toženec je od odgovora na tožbo dalje zatrjeval, da je direktor družbe G. pravni posel odobril, v zvezi s tem, pa je navedel tudi pravno pomembna dejstva. Zato sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, ker obstoja poslovnega pooblastila ni ocenjevalo, saj je v skladu s 7. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 36/04, v nadaljevanju ZPP) vezano na dejstva, ki jih navajajo stranke.

Kot rečeno je toženec v odgovoru na tožbo zatrjeval, da je direktor družbe G. pogodbo odobril s konkludentnimi ravnanji - s tem, da je prejel znesek 34.000,00 DEM, da je uslužbenec družbe G. urejal vse potrebno v zvezi z leasingom vozila. Res je, da poslovno voljo o odobritvi pogodbe lahko neupravičeno zastopani izrazi tudi s konkludentnim ravnanjem, na primer tako, da sprejme izpolnitev druge pogodbene stranke ali da izpolni obveznost iz sklenjene pogodbe. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je tri obroke za leasing vozila vplačal toženec in ne družba G.. Sodišče prve stopnje tudi ni sledilo trditvam toženca, da je znesek 34.000,00 DEM prejela družba G., saj toženec tega dejstva z ničemer ni dokazal. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da je direktor družbe G. v kazenskem postopku, ki se je vodil zoper njega, zanikal prejem denarja na podlagi sporne pogodbe in tudi ni priznal premoženjskopravnega zahtevka tožnice. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje kot dokaz ne bi smelo upoštevati izpovedi direktorja družbe G. v kazenskem postopku, ki se je vodil zoper njega. Zapisnik o zaslišanju direktorja družbe G. kot obdolženca v kazenskem postopku je dopusten dokaz v pravdnem postopku, treba pa ga je oceniti upoštevajoč 8. člen ZPP, po skrbni in vestni presoji posameznega dokaza in vseh dokazov skupaj. Sodišče prve stopnje je po oceni višjega sodišča na podlagi celovite dokazne ocene vseh izvedenih dokazov v postopku pravilno ugotovilo, da pogodba s strani direktorja družbe G. ni bila odobrena.

Toženec tudi nima prav, ko v pritožbi navaja, da bi morala tožnica, če želi proti zastopniku uveljavljati odškodninski zahtevek, od direktorja družbe G. pisno zahtevati odobritev pogodbe. Tak pogoj iz 88. člena ZOR ne izhaja. Zahteva neupravičeno zastopanemu, naj se izreče, ali pogodbo odobrava ali ne, je pravica sopogodbenika, namenjena njegovemu varstvu. On lahko (ne pa mora) zahteva od neupravičeno zastopanega, naj se izreče in to zato, da sopogodbenik ve, da ni več zavezan z izjavo volje o sklenitvi pogodbe. Pravilen je torej sklep sodišča prve stopnje, da za uveljavljanje odškodninskega zahtevka proti zastopniku zadošča ugotovitev, da neupravičeno zastopani pogodbe ni odobril. Tako so tudi pravno nepomembna dejstva, ki jih je tožnica navajala po razveljavitveni odločbi višjega sodišča in je brez pomena pritožbeni očitek, da jih sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati. Ob ugotovitvi, da tožnica ni vedela in tudi ni mogla vedeti, da zastopnik ni imel pooblastila, je pravilna odločitev, da je toženec kot zastopnik odškodninsko odgovoren po četrtem odstavku 88. člena ZOR.

Plačevanje obrokov leasinga za vozilo je bilo dogovorjeno namesto plačila pogodbenih obresti za posojen denar in je predstavljalo dobiček, ki bi ga tožnica dosegla, če bi bila pogodba veljavno sklenjena. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da zaradi sklenitve pogodbe brez pooblastila drugi stranki ne more nastati škoda v obliki izgubljenega dobička, ki bi ga dosegla če bi bila pogodba veljavno sklenjena in je zato ta del tožbenega zahtevka pravilno zavrnilo (primerjaj N. Plavšak, Komentar 72. člena OZ, Gospodarski vestnik 2003, str. 451). Zato pa je utemeljen pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje pri višini škode upoštevati, da je toženec plačal tri obroke na račun leasinga vozila. Po 190. členu ZOR sodišče, ki upošteva tudi okoliščine, nastale po povzročitvi škode, prisodi oškodovancu odškodnino v znesku, ki bi bil potreben, da postane njegov gmotni položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja ali opustitve. To pomeni, da tožnica iz naslova odškodnine ne sme dobiti več, kot je znašala njena škoda, in je treba upoštevati tudi zneske, ki jih je prejela iz naslova škodnega dogodka, ne samo v obliki odškodnine. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec tožnici plačal prve tri obroke za leasing vozila in toženec ima prav, ko opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje to upoštevati pri prisoji odškodnine. Zato je višje sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in ob pravilni uporabi 190. člena ZOR izpodbijano sodbo na podlagi četrte točke 358. člena ZPP spremenilo tako, da je prisojeni znesek odškodnine zmanjšalo za 283.679,50 SIT kolikor znaša vsota plačanih obrokov za leasing vozila s strani toženca.

Izrek sodne odločbe z valutno klavzulo je izvršljiv, če je v njem naveden poleg zneska tuje valute, ki se bo preračunala v domači denar tudi tečaj, po katerem se bo preračun izvršil. Ni treba, da je denarni zahtevek izražen v absolutnem denarnem znesku, ki ga je toženec dolžan plačati. Denarna terjatev je določljiva, če izrek vsebuje vse podatke, s katerimi bo ob izpolnitvi mogoče izračunati denarni znesek, ki ga mora toženec plačati, da izpolni svojo obveznost. Na podlagi Uredbe o uvedbi evra št. 974/98 so z 31.12.2001 prenehale veljati nacionalne valute članic denarne unije. Če tožeča stranka zahtevka ni prilagodila spremembi in se zahtevek še vedno glasi na devize, ki so bile s 1.1.2002 ukinjene, to še ne pomeni, da je tožbeni zahtevek neutemeljen. Takšen tožbeni zahtevek je tudi določljiv in sodišče prve stopnje je v okviru pravilne uporabe materialnega prava pravilno dodalo, da je treba DEM preračunati v EUR po Uredbi Evropske Skupnosti o uvedbi evra. V tem delu je zato pritožba toženca neutemeljena. Tako je višje sodišče v preostalem delu pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Drugi odstavek 165. člena ZPP določa, da v primeru, ko sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka. Ob upoštevanju, da je tožnici treba priznati 50 % uspeh že na račun podlage odškodninske odgovornosti, zmanjšanje prisojene odškodnine za znesek 283.679,50 SIT ni moglo vplivati na oceno sodišča prve stopnje o uspehu v pravdi in s tem na drugačno odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov. Zato višje sodišče v odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov na prvi stopnji ni posegalo.

Po oceni višjega sodišča je tožnica glede na to, da je odločitev sodišča prve stopnje v obsodilnem delu izpodbijala v celoti, s pritožbo uspela le v neznatnem delu in ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP). Stroški odgovora na pritožbo tožnice pa po oceni višjega sodišča niso bili potrebni, zato jih mora na podlagi prvega odstavka 155. člena kriti sama tožnica.