VSM sodba I Cp 1711/2005

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

V obravnavani zadevi je pritožbeno sodišče enkrat že odločalo. Sodišče prve stopnje je tudi v novem postopku z uvodoma navedeno sodbo tožbeni zahtevek zavrnilo. Obrazložilo je, da tožnikova vožnja kolesa z motorjem brez predpisanega veljavnega dovoljenja predstavlja na podlagi 2. točke II. odstavka 9. člena Posebnih pogojev za nezgodno zavarovanje učencev in študentov ZAN-148/96 razlog za izključitev obveznosti tožene stranke kot zavarovatelja, kljub temu da vzročna zveza med neposedovanjem vozniškega dovoljenja in nezgodo ni podana, saj obstoj le-te v skladu s Posebnimi pogoji ni potreben. Hkrati pa to določilo ne predstavlja pogoja, ki bi bil nepravičen ali pretirano strog (143. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR).

Zoper tako sodbo se iz razloga zmotne uporabe materialnega prava ponovno pritožuje tožeča stranka. Pritožbo utemeljuje z dejstvom, da je prometno nezgodo povzročila tretja oseba, med prometno nezgodo in ravnanjem tožnika pa ni neposredne vzročne zveze ter dejstvo, da bi tožnik ob enakem dejanskem stanu imel vozniški izpit, ne bi preprečilo nezgode, kar vse ugotavlja tudi prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi. Ker izključitveni razlog (vožnja brez vozniškega dovoljenja) ni bil v vzročni zvezi z nezgodno posledico, bi tožena stranka bila dolžna izplačati dogovorjeno zavarovalnino. Nasprotna odločitev nasprotuje tudi obstoječi sodni praksi (sklep Vrhovnega sodišča opr. št.). Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Za razmerje med tožečo stranko kot zavarovancem (dijakom zavarovalca) in toženo stranko kot zavarovateljem se kot splošni pogoji pogodbe v smislu VIII. poglavja ZOR uporabljajo Posebni pogoji za nezgodno zavarovanje učencev in študentov ZAN-148/96, na katere napotuje tudi polica nezgodnega zavarovanja št., sklenjena med šolo, katere dijak je bil tožnik, kot zavarovalcem in toženo stranko kot zavarovateljem. Za rešitev v obravnavani zadevi spornega pravnega vprašanja, torej ali je obstoj vzročne zveze med neposedovanjem vozniškega dovoljenja in nezgodo pogoj za izključitev obveznosti zavarovalnice za plačilo odškodnine, je potrebno ugotoviti, kakšen je o tem pogodbeni dogovor med strankama, glede na to, da v zakonu tak izključitveni razlog ni posebej urejen, v skladu z 953.čl. ZOR pa se lahko s pogodbo o nezgodnem zavarovanju iz zavarovanja izključene tudi nevarnosti, ki v ZOR niso izrecno določene. Tak pogodbeni dogovor je vsebovan v Posebnih pogojih in sicer je v 2. točki II. odstavka 9. člena Posebnih pogojev med drugim določeno, da je pri zavarovancih, starejših od 14 let izključena obveznost zavarovatelja za nezgode, ki nastanejo pri upravljanju motornih vozil brez predpisanega veljavnega dovoljenja za upravljanje z vrsto in tipom motornega vozila. Ker gre za določilo, ki je med strankama sporno, je potrebno njegov pomen ugotoviti z razlago v skladu z 99. čl. ZOR.

Analiza samega besedila sporne določbe pokaže, da je izključitveni razlog podan že na podlagi dejstva, da je do nezgode prišlo pri upravljanju motornega vozila, torej pri tem oziroma takrat, ko je zavarovanec vozil motorno vozilo. Če bi bil namen določbe drugačen, bi moral biti v tekstu uporabljen drug izraz, npr. ˝zaradi˝, ki bi nakazoval na to, da mora biti med neposedovanjem vozniškega dovoljenja in nezgodo podana vzročna zveza. K takemu zaključku vodi tudi primerjava sporne določbe z ostalimi določbami 9. člena, ki ureja izključitev obveznosti zavarovatelja. Pri izključitvenih razlogih, kjer zavarovatelj želi, da je njegova obveznost izključena le, ko med izključitvenim razlogom in nezgodo obstaja vzročna zveza, striktno uporablja besedo ˝zaradi˝ (npr. zaradi potresa, zaradi vojnih operacij, zaradi poskusa ali izvršitve samomora...), v primeru delovanja alkohola ali narkotičnih sredstev pa se celo izrecno zahteva ˝dokazana vzročna zveza delovanja alkohola ali narkotičnih sredstev na zavarovanca ob nezgodi˝. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da je potrebno sporno določbo razlagati tako, da obstoj vzročne zveze v primeru vožnje brez vozniškega dovoljenja ni pogoj za izključitev obveznosti tožene stranke - zavarovatelja za plačilo zavarovalnine.

V obravnavanem primeru tudi ne pride v poštev določba 100. čl. ZOR, ki določa, da je potrebno v primeru, ko je pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini, nejasna določila razlagati v korist druge stranke. Navedena določba se namreč nanaša le na nejasna določila, to je tista, katerih pomen je med strankama sporen in katerih pomena ni mogoče (enopomensko) opredeliti niti po primarnem obveznem razlagalnem pravilu (II. odstavek 99. čl. ZOR), niti z uporabo drugih metod razlage. V obravnavanem primeru pa je, kot je obrazloženo zgoraj, pomen sporne določbe mogoče nedvomno ugotoviti.

Pritožbeno sodišče se pridružuje stališču prvostopnega sodišča, da v 2. točki II. odstavka 9. člena vsebovan pogoj ne predstavlja določila, ki bi bilo nepravično ali pretirano strogo ter tako ni pogojev, da bi sodišče njegovo uporabo v skladu z II. odstavkom 143. čl. ZOR zavrnilo; tako stališče pa je sprejeto tudi v novejši sodni praksi. V skladu s cestnoprometnimi predpisi se v promet z motornim vozilom lahko vključijo le tisti, ki so uspešno opravili preizkus poznavanja cestnoprometnih predpisov in veščin upravljanja določenega tipa oz. vrste motornega vozila in za vožnjo takega vozila pridobili tudi vozniško dovoljenje, vožnja brez vozniškega dovoljenja pa je prepovedana. Tako ni mogoče kot nepravičnega ali pretirano strogega šteti določila, da se zavarovatelj izogne obveznosti za plačilo zavarovalnine v primerih, ko zavarovanec cestnoprometne predpise zavestno krši ter ni pogojev, da bi sodišče uporabo določila, iz katerega izhaja, da mora v primeru take zavestne odločitve zavarovanec tudi v primeru, ko za nezgodo ni odgovoren, sam nositi posledice nezgode, ki mu pri vožnji brez vozniškega dovoljenja nastanejo, v skladu z II. odstavkom 143. čl. ZOR zavrnilo.

Seveda pa ima zavarovatelj vso pravico, da v skladu z načelom avtonomije volje v splošnih pogojih zavarovanja določi tudi drugače in privoli, da tudi v primerih, ko vzročna zveza med neposedovanjem vozniškega dovoljenja in nezgodo ni podana, njegova obveznost plačila zavarovalnine kljub protipravnemu ravnanju zavarovanca ni izključena. S slednjim v zvezi pritožbeno sodišče odgovarja tudi na navedbe pritožbe o stališču sodne prakse. Obravnavani primer se namreč od primera, na katerega se sklicuje pritožba (sklep Vrhovnega sodišča, opr.št.) razlikuje prav v tem, da je bila v slednjem vzročna zveza med ravnanjem zavarovanca (vožnja pod vplivom alkohola) in nezgodo kot pogoj za izključitev obveznosti zavarovalnice izrecno določena že v samih zavarovalnih pogojih, medtem ko v obravnavanem primeru zavarovalni pogoji tega pogoja ne predpisujejo. Ker tako zavarovatelja kot zavarovanca veže to, kar je bilo s pogodbo dogovorjeno, torej to, kar je določeno v splošnih pogojih, je potrebno v vsakem posameznem primeru najprej ugotoviti, kakšna so določila pogodbe ki stranki zavezuje. Šele ko ugotovimo, da so ta določila smiselno enaka, je stališče sodne prakse, ki ga sodišče zavzame v enem primeru, relevantno tudi za drug primer. V konkretnem primeru pa ta pogoj ni izpolnjen.

Glede na obrazloženo in ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu ni ugotovilo nobenih po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev pravdnega postopka (II. odstavek 350. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP) ali zmotne uporabe materialnega prava, je bilo izpodbijano sodbo potrebno potrditi (353. čl. ZPP).

Ker je tožeča stranka v pravdi v celoti propadla, sama krije svoje pritožbene stroške (154. čl. v povezavi s I. odstavkom 165. čl. ZPP).