953. člen ZOR

Revizija se dopusti glede pravilne uporabe 7. in 212. člena Zakona o pravdnem postopku.

Pogodbeni stranki sta s pogodbo o nezgodnem zavarovanju časovno omejili rok, v katerem upravičenec še lahko uveljavlja izgubo splošne delovne sposobnosti zaradi nezgode. Ker splošni pogoji kot skrajno časovno točko za presojo invalidnosti določajo rok treh let po nezgodi, zavarovanec pa je oba izpaha v letu 2003 utrpel po tem roku, tožbeni zahtevek ni utemeljen.

Obstoj vzročne zveze med neposedovanjem vozniškega dovoljenja in nezgodo ni pogoj za izključitev obveznosti zavarovatelja za plačilo zavarovalnine, če je takšen pogodbeni dogovor med strankama, vsebovan v splošnih pogojih nezgodnega zavarovanja.

Če splošni pogoji določajo, da so iz zavarovanja izključene vse obveznosti zavarovalnice za nezgode, ki nastanejo zaradi delovanja alkohola, mamil ali drugih na zavarovanca, pri čemer se šteje, da je nezgoda nastala zaradi delovanja alkohola, mamil ali drugih narkotikov na zavarovanca, če je kot voznik motornega vozila ob nezgodi imel v krvi več kot 10,8 mil. mola (0,5‰) ali več kot 21,6 mil. mola (1‰) alkohola ob drugih nezgodah, potem pa je nad to stopnjo alkoholiziranosti določena neizpodbojna pogodbena domneva o vzročni zvezi delovanja alkohola na zavarovanca. Pogodbeno besedilo namreč ne vsebuje ekskulpacijskih razlov za izpodbojnost te domneve, kar pomeni, da je nad tako določeno stopnjo alkohola v zavarovančevi krvi zavarovalno jamstvo zavarovalnice avtomatično izključeno.

Ne gre za nejasna določila zavarovalnih pogojev, če je mogoče njihov pomen enopomensko opredeliti po primarnem obveznem razlagalnem pravilu iz prvega odstavka 99. člena ZOR (82. člen OZ).

Tožnik mora kot zavarovanec dokazati, da je prišlo do nastopa zavarovalnega primera - nezgode, pojem nezgode pa je opredeljen v 5. čl. Pogojev. Nezgoda v smislu 5. čl. Pogojev je nenaden, od zavarovančeve volje neodvisen dogodek, ki deluje od zunaj in naglo na zavarovančevo telo in ima za posledico okvaro zdravja oz. invalidnost. Obveznost zavarovalnice v smislu 7. tč. 1. odst. 9. čl. Pogojev je izključena, če do poškodbe pride v pretepu ali fizičnem obračunavanju. Izključitvene razloge iz 7. tč. 1. odst. 9. čl. Pogojev mora dokazati toženka, ki se nanje sklicuje,

Izvedenec je ugotovil, da pokojni sin tožnika ni umrl kot sopotnik na kraju prometne nezgode, ampak je bil neposredni vzrok smrti izkrvavitev. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da do smrti pokojnega sina tožnika ni prišlo zaradi delovanja alkohola, ampak zaradi izkrvavitve, kot posledice poškodb, ki jih je zadobil v prometni nesreči, zato ne gre za primer iz 8. tč. 1. odst. 9. čl. splošnih pogojev.

Brez pomena je revizijsko sklicevanje na določbe drugega odstavka 1. člena Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje oseb (NE-94), ki sicer res določajo, da se s temi pogoji urejajo razmerja med zavarovalnico in skleniteljem zavarovanja tudi za primer smrti zaradi nezgode. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da "toženka jamči z dodatnim nezgodnim zavarovanjem le za invalidnost in dnevno odškodnino", kar z drugimi besedami pomeni, da zavarovanec v okviru nezgodnega zavarovanja ni imel zavarovanja za primer smrti zaradi nezgode. Tako podvajanje zavarovanj bi bilo tudi nelogično. Zato prvi odstavek 20. člena Splošnih pogojev za življenjsko zavarovanje (ŽZ 93/ATS) določa, kaj je predmet dodatnega nezgodnega zavarovanja: popolna ali delna trajna invalidnost zaradi nezgode in prehodna nesposobnost za delo (ne pa tudi /kar je povsem logično/ smrt).

Svojci imetnika vozila, ki je vinjen in nepripet prisedel v vozilo, ki ga je upravljal vinjen voznik, niso izgubili kritnih pravic iz zavarovanja AO-plus, niti se pri odločanju o višini odškodnine ne upošteva imetnikovo krivdno ravnanje.

Revizijska izvajanja v zvezi z ZTVCP, ki v 116. do 121. členu predvideva objektivni kriterij za ugotavljanje količine alkohola v organizmu in strokovni pregled, v konkretnem primeru niso merodajna, ker ne gre za kazenske sankcije zaradi kršitve pravil javnega cestnega prometa (kaznivo dejanje ali prekršek), temveč za pogodbo, ki določa pravice in obveznosti obeh pogodbenih strank. Splošni pogoji zavarovanja določajo, da mora zavarovanec v primeru suma, da je vozil pod vplivom alkohola, sam poskrbeti za objektivno ugotovitev. Da v primeru suma alkoholiziranosti dokazno breme preide na zavarovanca, je izrecno določeno v točki 3.b prvega odstavka 3. člena, v kateri je navedena njegova obveznost, da poskrbi, da se s skrbno analizo natančno ugotovi stopnja njegove alkoholiziranosti; in v 1.b točki drugega odstavka 3. člena Pogojev AO-90, po kateri mora zavarovanec dokazati, da nastanek škode ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo.

Do nezgode je prišlo zaradi nasutega peska na cestišču v razmeroma ostrem ovinku, kjer ni bilo nobenega opozorila o delu na cesti ali nasutem pesku, torej tožniku ni mogoče očitati, da vožnje ni prilagodil cestišču in stanju na njem, če takega stanja sploh ni mogel pričakovati, ali dejstvu, da ni imel predpisanega dovoljenja za upravljanje kolesa z motorjem.

Kot sta ugotovili sodišči druge in prve stopnje, tožena podjetnika nista vrnila tožeči stranki posojila, ki ga je po "polici za zavarovanje kredita" tožeča stranka zavarovala pri toženi. S tem je nastopil zavarovalni primer in tožena bi morala tožeči stranki izplačati neodplačani del posojila, saj se je zavezala, da bo "v primeru nevračila kredita s strani kreditojemalca ... po pozivu zavarovanca nepreklicno poravnala zavarovani znesek". Na to obveznost ne vpliva dejstvo, da si je tožeča stranka zagotovila še dodatno zavarovanje svoje terjatve iz naslova posojila s tem, da ji je posojilojemalec izročil ob sklenitvi pogodbe dva bianco akceptna naloga s pooblastilom za odgovarjajočo izpolnitev. Dogovorjeno zavarovanje kredita je namreč samostojen pravni posel.

Po določilu 953. člena zakona o obligacijskih razmerjih (naprej ZOR), so lahko s pogodbo o zavarovanju za primer smrti ali o nezgodnem zavarovanju izključene iz zavarovanja tudi določene nevarnosti. V danem primeru je bila pogodbeno dogovorjena izguba zavarovalnih pravic voznika in njegovih svojcev na podlagi 1. odstavka 3. točke 3. člena pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti (AO-90) v povezavi s 5. členom pogojev za zavarovanje imetnika in voznika za škodo (AO plus - 90), zaradi dokazane vzročne zveze delovanja alkohola na zavarovanca ob nezgodi. Glede na spredaj navedeno ugotovitev o stopnji voznikove alkoholiziranosti se je namreč štelo, ker se ni dokazalo nasprotno, da je predmetna nezgoda nastala zaradi dokazane vzročnosti delovanja alkohola na zavarovanca, saj je imel kot voznik motornega vozila ob nezgodi v krvi več kot 0,5 promilov alkohola. Ker je tako izključena obveznost zavarovalnice plačati zavarovalnino tožnicam, tožbeni zahtevek tožnic zoper toženo zavarovalnico ni bil utemeljen.