VSM sklep I Kp 844/2005

Pritožba pomočnice okrožnega državnega tožilca se
z a v r n e kot neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je 10.11.2005 na podlagi prvega

odstavka 437. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in

drugega odstavka 277. člena istega zakona zavrglo

obtožni predlog pomočnice okrožnega državnega tožilca, s

katerim je ta obd. očitala storitev kaznivega dejanja

ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena

Kazenskega zakonika (KZ). Odločitev je bila izdana s

sklepom opr. št..

Zoper sklep se je pomočnica okrožnega državnega tožilca

pritožila, uveljavljajoč bistveno kršitev določb

kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371.

člena ZKP s predlogom, da pritožbeno sodišče napadeni

sklep razveljavi in zadevo vrne v novo odločitev.

Pritožba ni utemeljena.

Ugotovitev o kršitvi 5. točke prvega odstavka 371. člena

ZKP je odvisna od odgovora na vprašanje, kateri dogodek

je oškodovanka 29.12.2004 prijavila oziroma pregon

katerega kaznivega dejanja je tega dne terjala. Kot je

to pritožnica iz zapisnika o sprejemu ustne ovadbe

oziroma predloga za pregon pravilno povzela je

oškodovanka navedenega dne podala predlog za pregon

kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku

145člena KZ, ki bi ga naj obdolženi storil v maju

2004. Četudi časovno bližje se v opisu predloga isto

kaznivo dejanje, ki bi ga naj isti obdolženec storil

13.12.2004 v nobenem smislu ne omenja, medtem ko vsebina

obvestil govori, da so bila ta zbirana v smeri kaznivega

dejanja, ki bi naj bilo storjeno v maju 2004 in ne v

decembru istega leta. Mimogrede, upoštevaje prvi

odstavek 52. člena ZKP se takšno ravnanje izkaže za

odvečno.

Res je sicer, da iz kazenske ovadbe št. z dne izhaja,

da naj bi .... v "maju 2004, nato pa tudi v decembru

2004 večkrat grozil z besedami, da jo bo ubil, da ji bo

naredil luknjo v glavi, svoji bivši ženi, zaradi česar

se ta počuti resno ogroženo in se boji za svoje

življenje, kakor tudi za življenje svojih bližnjih" in

še "da je v decembru postal agresiven in ji ob priliki

kršitve JRM dne 13.12.2004 ponovno grozil, da jo bo

ustrelil", vendar je treba opozoriti, da citirani zapis

v zvezi z decembrskimi dogodki preprosto nima podlage v

vsebini uradnega zaznamka o sprejemu ustne ovadbe

(oziroma predloga za pregon) z dne 29.12.2004, ki je bil

navedeni kazenski ovadbi priložen. To pomeni, da je

procesna predpostavka za pregon kaznivega dejanja, ki bi

naj bilo storjeno v decembru 2004 že ob sestavi navedene

kazenske ovadbe izostala in bržkone od tod "pribava"

dopolnitve kazenske ovadbe s predlogom za pregon z dne

10.3.2005. Toda iz zapisnika o sprejemu predloga izhaja,

da je oškodovanka ta predlog podala za pregon kaznivega

dejanja ogrožanja varnosti, ki ga je prijavila na PP dne

29.12.2005, se pravi za pregon kaznivega dejanja, ki bi

naj bilo storjeno v maju 2004. Trditev, da se je zadnji

predlog smiselno nanašal na kaznivo dejanje, ki bi ga

naj obdolženi storil 13.12.2004 nima opore v njegovi

vsebini in kot takšna ne dovoljuje ugotovitve, da je bil

podan potrebni predlog za pregon tega kaznivega dejanja

ter da je potem takem bila tudi terjana procesna

predpostavka izpolnjena.

Pritožbeno sodišče ne more nasprotovati pritožničinem

stališču, po katerem v prvem odstavku 53. člena ZKP ni

določena vsebina predloga za pregon kaznivega dejanja,

vendar pa še to ne pomeni, da predlagatelju oziroma

tistemu, ki predlog sprejema ni treba ravnati po drugem

odstavku 76. člena ZKP. Če je oškodovanka 29.12.2004

resnično podala predlog za pregon tudi za kaznivo

dejanje, ki je v predlogu ostalo neopisano, potem bi

izostali opis dejanja moral biti podan (nadomeščen) v

predlogu za pregon z dne 10.3.2005. Ker to v

obravnavanem primeru ni bilo storjeno je treba skupaj s

sodiščem prve stopnje ugotoviti, da je bil 29.12.2004 in

10.3.2005 podan samo predlog za pregon kaznivega

dejanja, ki bi ga naj obdolženi storil v maju 2004

oziroma, da predlog za pregon kaznivega dejanja, ki bi

ga naj isti storil v decembru 2004 ni bil podan in zato

tudi o kršitvi 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP

ni mogoče govoriti.

Zgoraj so razlogi, zaradi katerih je pritožbeno sodišče

moralo uporabiti četrti odstavek 402. člena ZKP ter o

pritožbi pomočnice okrožnega državnega tožilca odločiti

tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.