VSC sodba in sklep Cp 578/2006

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. odst. tč. 1 izreka delno razveljavi in sicer glede zneska 54.344,00 SIT (1/2 RTV naročnine) in glede zneska 212.899,92 SIT (1/2 stroškov ogrevanja) in se v tem obsegu zadeva vrne v novo sojenje.
V celoti se razveljavi tč. 2 glede stroškov.
V ostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v nerazveljavljenih delih.
O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.

Sodišče je z izpodbijano sodbo ugodilo za znesek 267.243,92 SIT s pripadki, zavrnilo pa je zahtevek za 1,457.778,10 SIT s pripadki.

Proti takšni sodbi se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in zahteva ugoditev celotnemu zahtevku. Sodba je nerazumljiva in neobrazložena. Toženka je tožnika dobesedno nagnala, saj se je sodišče lahko prepričalo, da je močnejše postave, tožnik pa je invalid in 10 let starejši. Tožnik je kot starejša oseba nedvomno rabil žensko za gospodinjstvo, ni pa se odselil zaradi nove ženske. V resnici je toženka našla drugega moškega. Sodišče je neutemeljeno razpolovilo uporabnino, češ da bi moral tožnik zahtevati del od mladoletnega sina. RTV naročnino in stroške za ogrevanje sodišče ne bi smelo razpoloviti, saj tožnik ne more zahtevati 1/2 od mladoletnega sina. Toženka je zamenjala ključavnico. Sodišče je napačno odštelo 15 % od ogrevanja za primer, da v stanovanju nihče ne živi. Predlaga spremembo ali razveljavitev.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče je pravilno zavrnilo zahtevek za uporabnino skupnega stanovanja v znesku 1,115.393,00 SIT. Za zahtevek je sodišče pravilno uporabilo čl. 219 Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in je pravilno ugotovilo, da tožnik ni dokazal koristi, ki bi jo naj imela toženka od uporabe skupnega stanovanja. Pravilna je ocena, da se je tožnik prostovoljno izselil iz skupnega stanovanja in da mu toženka nikoli ni branila souporabo tega stanovanja. Ni bila dokazana trditev, da je toženka zamenjala ključavnico, saj je toženka to zanikala, nasprotnih dokazov pa ni bilo.

Pravilna je torej ugotovitev, da bi tožnik lahko še naprej uporabljal stanovanje, če bi hotel, vendar se je zaradi razpada življenjske skupnosti odselil v vikend.

Za ugoditev zahtevku za uporabnino stanovanja pa tudi sicer ni materialnopravne osnove, saj tožnik niti ni zatrjeval in dokazoval, da toženka po njegovi izselitvi uporablja tudi tisti del stanovanja, ki pripada tožniku. Če pa ni dokazana uporaba, tudi ni koristi. Tožnik je le trdil, da sta v stanovanju ostala toženka in skupni sin, ni pa dokazoval uporabe toženke na celotnem stanovanju. Pa tudi sicer ne bi bil dokazan celoten zahtevek za uporabo, kajti tožnik je bil kot oče dolžan zagotoviti bivanje za mladoletnega sina skupaj s toženko.

Utemeljena je pritožba glede 1/2 stroškov ogrevanja v znesku 212.899,92 SIT in glede 1/2 RTV naročnine v znesku 54.344,00 SIT.

Stališče sodišča, da bi moral tožnik 1/2 stroškov terjati od sina, bi bila pravilna, če bi bil sin polnoleten. Stranki pa sta soglasni, da sta imela v spornem obdobju mladoletnega sina. To pomeni, da je treba uporabiti določbe čl. 103 in 123 Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) o preživljanju otrok.

Tožnik je kot oče res dolžan zagotavljati del stroškov za ogrevanje in RTV naročnino, ki se nanašajo na mladoletnega sina, toda enako dolžnost ima tudi toženka kot mati. Za pravilno uporabo materialnega prava pa je neugotovljeno, v kakšnem razmerju morata starša skrbeti za mladoletnega otroka. Ker ni ugotovljena obveznost toženke do sina, tudi še ni bilo mogoče presoditi, kolikšen del stroškov lahko zahteva tožnik, ker jih je plačal za skupnega sina namesto toženke (čl. 133 ZZZDR).

Ni tudi ugotovljeno, kateri stroški so bili upoštevani pri preživnini za skupnega sina, torej ali tudi stroški ogrevanja in RTV naročnine. Šele po oceni že dosedanjih trditev, da v stanovanju stanuje mladoletni sin, bo možno odločiti o utemeljenosti verzijskega zahtevka tožnika glede ? stroškov ogrevanja in RTV naročnine, ki naj bi odpadli na sina.

Sodišče pa je pri ogrevanju po mnenju pritožbenega sodišča pravilno upoštevalo 15 % režijske stroške za ogrevanje, ki jih je treba plačati tudi v primeru, če se stanovanje sploh ne uporablja in bi torej te stroške moral v vsakem primeru trpeti tožnik.

Glede na delno razveljavitev sodbe je bilo treba razveljaviti tudi stroškovni izrek.