VSC sodba Cp 1341/2004

Pritožbama tožeče in tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se tožnici poleg prisojene odškodnine prisodi odškodnina za negmotno škodo še v višini 1,360.000,00 SIT, skupno torej za negmotno škodo 2,620.000,00 SIT z obrestmi od celotne prisojene odškodnine od 1.1.2002 do 27.6.2003 v višini predpisani obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 28.06.2003 dalje do plačila pa v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti ter se ji za gmotno škodo prizna še 146.906,25 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 36.737,50 SIT od 15.01.2001 dalje do plačila, od 57.896,20 od 15.01.2002 do plačila in od 52.272,55 SIT od 15.01.2003 dalje do plačila.
Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 602.323,00 SIT stroškov pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.03.2004 dalje do plačila.
V preostalem še izpodbijanem delu pa se pritožbi zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 43.344,00 SIT stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.1.2006 dalje pa do plačila.
Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka, tožeča stranka pa stroške odgovora na pritožbo.

Tožnica je bila 12.10.1998 poškodovana kot sopotnica v osebnem avtomobilu, ki ga je vozila P. B., zavarovanka tožene stranke. Sodišče je ugotovilo, da je ob trčenju utrpela pretres možganov, zvin vratnega dela hrbtenice, udarjenino s podplutbo v predelu desnega ramena in udarjenino obeh goleni ter rano raztrganino v čelnotemenskem delu levo. Na ugovoru tožene stranke je štelo, da je bila tožnica pred nezgodo privezana z varnostnim pasom, zato ni prispevala k škodi. Tožnici je priznalo odškodnino za negmotno škodo za fizične bolečine in neugodnosti zdravljenja 1,000.000,00 SIT od zahtevanih 1,200.000,00 SIT, za strah 60.000,00 SIT od zahtevanih 200.000,00 SIT in za psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 500.000,00 SIT od zahtevanih 2,500.000,00 SIT. Od te odškodnine je prisodilo zakonske zamudne obresti in sicer od zneska 400.000,00 SIT od 29.3.2001 dalje in je štelo, da je toženka ponudila tožnici v poplačilo celotne negmotne škode 9.3.2000 znesek 400.000,00 SIT, zato je za ta znesek odškodninska obveznost zapadla s tem datumom, od preostalega zneska pa je priznalo zakonske zamudne obresti od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, to je od 3.3.2004 dalje. Toženi stranki je naložilo tudi plačilo materialne škode, izgubo na zaslužku v času staleža od 12.10.1998 do 23.11.1998 v višini 2.363,30 SIT ter v letih 2000, 2001 in 2002 v višini 146.906,30 SIT, torej 50 % od zneska 296.175,90 SIT glede na zaključke, da so posledice v razmerju 50 % nastale zaradi bolezenskega stanja pred nezgodo. Toženi stranki je naložilo povrnitev stroškov postopka v znesku 387.003,00 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.3.2004 dalje do plačila, preostali tožbeni zahtevek z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa je zavrnilo. Od dela odškodnine za negmotno škodo, za znesek 400.000,00 SIT je tožnici priznalo plačilo zakonskih zamudnih obresti od 29.3.2001 dalje, saj je štelo, da je glede na ponudbo tožene stranke, da pred pravdo plačane račune gmotne škode 400.000,00 SIT za ta del takrat tudi zapadla odškodninska obveznost. Od ostale odškodnine za negmotno škodo pa je tožnici prisodilo zakonske zamudne obresti od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje.

Obe pravdni stranki sta se zoper sodbo pravočasno pritožili.

Tožeča stranka uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 338. čl. ZPP. V pritožbi očita sodišču, da je neutemeljeno zavrnilo del njenega zahtevka. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz čl. 339/I in II tč. 14, ker je izrek sodbe v nasprotju z obrazložitvijo in ker je o odločilnih dejstvih nasprotje med razlogi in izrekom. Sodišče ni ustrezno obrazložilo, zakaj je tožnici prisodilo tako nizko odškodnino, še manj pa kar 50 % sokrivde bolezenskih sprememb. Res so pri njej po nezgodi odkrili določene bolezenske spremembe na hrbtenici, vendar pa vse do dneva prometne nezgode ni imela težav niti z vratnim niti z ostalim delom hrbtenice. To izhaja tudi iz mnenja izvedenca medicinske stroke. Zato so vse težave povezane s to prometno nezgodo in če 12.10.1998 ne bi utrpela prometne nezgode, ne bi bolovala in tudi ne bi bila invalidsko ocenjena ter bi še danes redno delala. Zato je sodišče ne bi smelo za 50 % zmanjšati odškodnine. Sodišče pa bi moralo tudi oceniti spis Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Prisojena odškodnina pa je tudi prenizka in ni v skladu z določbami čl. 200 in 203 ZOR. Napačna pa je tudi odločitev o začetku teka zakonskih zamudnih obresti in bi ji sodišče le-te moralo priznati od odškodnine za negmotno škodo od takrat, kot jih je zahtevala. Sodišče je napačno uporabilo 186. čl. ZOR, takšna odločitev je v nasprotju z načelom pravičnosti, s čl. 277 in 324 ZOR, s čl. 919 in z načelom enakosti pred zakonom. Najmanj pa bi ji sodišče moralo priznati obresti v skladu z načelnim pravnim mnenjem od 1.1.2002. Tudi zahtevano odškodnino za materialno škodo - izgubo na zaslužku bi ji moralo sodišče prve stopnje v celoti priznati in ne le v 50 %. Delno pa izpodbija odločitev o stroških pravdnega postopka, saj bi ji moralo sodišče od priznanih stroškov priznati tudi obresti od takrat, ko je te stroške plačevala. Predlaga, da se njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje tako spremeni, da se ji prizna celotna odškodnina z vsemi obrestmi in da se ji priznajo vsi stroški postopka z zahtevanimi obrestmi.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja prav tako vse tri pritožbene razloge iz 338. čl. ZPP. Odločitev sodišča prve stopnje izpodbija v delu, ko je sodišče delno zavrnilo njene trditve, da tožnica ni bila privezana z varnostnim pasom, zato je vsaj v 30 % deležu soprispevala k nezgodi. V tem delu meni, da je podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Iz uradnega dokumenta - zapisnika o ogledu kraja prometne nezgode izhaja, da tožnica v času nezgode ni bila privezana z varnostnim pasom, zato so zaključki sodišča v tem delu napačni. Odškodnina za fizične bolečine in neugodnosti je bistveno previsoka glede na lahke poškodbe in čas zdravljenja ter ob dejstvu, da se je zdravila tudi zaradi drugih težav in da so v pretežni meri pogojene z boleznijo. Bistveno previsoka je tudi odškodnina za zmanjšanje življenjskih aktivnosti, saj gre pri tožnici za bolezensko stanje, ki je povzročalo vse zdravstvene težave, ta škodni dogodek pa ji ni povzročil takšnih posledic. Primerna odškodnina za vso škodo bi bila 300.000,00 SIT, ob upoštevanju 30 % soprispevka pa 210.000,00 SIT. Neutemeljeno pa je tožnici priznalo odškodnino za izgubo na zaslužku v letih 2000, 2001 in 2002, ker ta ni v vzročni zvezi z škodnim dogodkom. Tožnica pa je razširila zahtevek šele na obravnavi 3.3.2004, tako razširjen zahtevek pa je podan po treh letih in je zastaran. Sodišče pa ji je tudi neutemeljeno priznalo zamudne obresti od posameznih zneskov izgube, takšne odločitve pa tudi ni obrazložilo. Neutemeljeno pa ji je od zneska 400.000,00 SIT prisodilo zamudne obresti od 29.3.2001, saj tožnica ni podpisala poravnave in je bil tudi v tem delu obseg škode znan šele z izdajo sodbe. Predlaga, da se pritožbi ugodi in zavrne nadaljnji zahtevek za 1,196.906,25 SIT z obrestmi, pravdne stroške pa na novo odmeri glede na uspeh v pravdi ali pa, da se ta sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo tožene stranke, v katerem predlaga, da se pritožba tožene stranke zavrne.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Ad1 ) Pritožba tožene stranke glede soprispevka tožnice:

192čl. ZOR, ki je še veljal v času škodnega dogodka, zato se na podlagi določbe 1060. čl. Obligacijskega zakona uporablja za to sporno razmerje, določa, da oškodovanec, ki je tudi sam kriv, da je nastala škoda ali da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, ima pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Tožena stranka je tekom postopka zatrjevala, da je tudi tožnica soprispevala k temu, da je bila škoda večja ker ni bila privezana z varnostnim pasom. Tudi v pritožbi izpodbija dejansko stanje, ki ga je v tem delu ugotovilo sodišče prve stopnje in sodišču očita tudi absolutno bistveno kršitev, vendar pa ni povedala, v čem vidi to kršitev. Sodišče prve stopnje se je pri ugotavljanju dejanskega stanja v tem delu oprlo na tožničino izpovedbo, izpovedbe voznice vozila priče B. P. in obe izpovedbi objektiviziralo še z mnenjem izvedenca medicinske stroke. V razlogih sodbe je svojo odločitev obširno obrazložilo in tudi povedalo, zakaj ni verjelo podatkom v policijskem zapisniku in zaslišanemu policistu, ki je povedal, da se konkretnega dogodka ne spominja. Pritožbeno sodišče v tej ugotovitvi in zaključke sodišča prve stopnje ne dvomi. Navedbe tožene stranke, da je policijski zapisnik uradni dokument in zato potrjuje to, kar je v njemu zapisano, pa niso utemeljene. Zaslišani policist je povedal na kak način izpolnjuje zapisnik, sodišče je verjelo tožnici, da so ji drugi pomagali iz avta in da je bila ob prihodu policistov že zunaj kot tudi, da ni sedela na zadnjem sedežu. Izvedenec pa je podrobno pojasnil možen način nastanka poškodbe, tožena stranka pa ni predlagala zaslišanja izvedenca o tej okoliščini. Zgolj pavšalno ugovarjanje tožene stranke na to, kar je povedal izvedenec oz. nestrokovno izpodbijanje zaključkov pa niso mogli omajati izvedenčevega mnenja. Tudi policijski zapisnik ni takšna javna listina, na podlagi katere bi se lahko zaključilo, da to kar je zapisano, tudi drži. Zato je sodišče prve stopnje v tem delu popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, v razlogih sodbe natančno obrazložilo, zakaj je verjelo enim dokazom, drugim pa ne in pritožba tožene stranke v tem delu ni utemeljena.

Ad 2) Pritožba tožeče stranke:

Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe v celoti povzelo ugotovitve izvedenca medicinske stroke o tem, da je poškodba, ki jo je tožnica utrpela, aktivirala nemo klinično bolezensko stanje, obenem pa tudi vplivala na poslabšanje bolezenskega stanja, predvsem v vratnem delu hrbtenice, kjer je glavno žarišče tožničinih težav. Bolezen je v delu že 50 % vplivala na sedanjo klinično stanje tožnice. Z metodo elektromagnetne resonance je bilo šele v letu 2001 dokazana obsežna degenerativna obolelost vratnega dela hrbtenice s koščenimi izrastki. Ugotovljena je bilo tudi degenerativna prizadetost medvretenčnih ploščic, ki so stisnile živčne strukture v živčnem kanalu vratne hrbtenice in s tem povzročili levostransko delno ohromelost leve zgornje in spodnje okončine ter ekstrapiramidalni sindrom, kar vse je bolezensko stanje. Zvin vratne hrbtenice, ki ga je tožnica utrpela v škodnem dogodku, je bil sprožilni moment nastanka sicer obstoječega, vendar nemega bolezenskega stanja in tudi poslabšanja le-tega. Zaradi tega je ostala tožnici močneje prizadeta splošna življenjska aktivnost zaradi omejene gibljivosti in boleče vratne hrbtenice, prisotnost znakov delne ohromelosti leve zgornje in leve spodnje okončine, oz. oslabljene gibljivosti obeh navedenih okončin. Vse to povzroča slab oprijem leve roke, motenost hoje in onemogoča tekanje. Zaradi tega tožnica ni več sposobna za pridobitno delo in je postala invalid I. kategorije. Njena zmožnost opravljanja dela je zmanjšana tudi pri opravljanju dela doma, saj ni sposobna opravljati težjih opravil, opravil z dvignjeno levo zgornjo okončino in takšnih, ki so povezana z nošenjem in dvigovanjem težjih predmetov. Ne zmore dela, ki je vezano na daljšo hojo ali stalno hojo. Ta poškodba je aktivirala prej nemo že prisotno klinično bolezensko stanje in vplivala na poslabšanje le-tega.

Iz teh dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki se pritožbeno v tem delu ne izpodbijajo izhaja, da tožnica pred škodnim dogodkom ni imela nikakršnih težav in da je vsa dela lahko opravljala tako v službi kot tudi doma. Vse težave so se pojavile po poškodbi in to v taki obliki, da je bila invalidsko upokojena. Sodišče je na podlagi mnenja izvedenca pri odmeri odškodnine za fizične bolečine in neugodnosti in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti štelo, da je tožnica upravičena le do 50 % odškodnine, ker gre ostalo na račun bolezenskih sprememb. Takšne zaključke tožnica v pritožbi utemeljeno izpodbija.

Ko sodišče ugotavlja obseg zmanjšanja življenjskih aktivnosti poškodovanca, praviloma ne more tega obsega zmanjševati zaradi pričakovanih bodočih sprememb, če te niso gotovo dejstvo in če se poprej niso manifestirale. Izhodišče pri določanju odškodnine mora biti oseba z poprej dano psihofizično kondicijo. Sodišče prve stopnje je z gotovostjo ugotovilo, da je bila poškodba sprožilni element, izvedenec pa v mnenju ni trdil, da bi pri tožnici težave nastale, tožena stranka pa izvedenčevemu mnenju ni oporekala. Sodišče bi lahko okoliščino upoštevalo le, če bi bile težave zaradi degenerativnih sprememb v bodočnosti gotovo dejstvo, ali če bi se poprej že manifestirale. Le v takšnem primeru bi se lahko odškodnina zmanjšala. Če med škodnim dogodkom in nastalo škodo obstaja adekvatna vzročna zveza, torej kljub okoliščini, da je pri oškodovancu obstajala predispozicija za razvoj bolezni pred škodnim dogodkom, se bolezen ne bi razvila, če škodnega dogodka ne bi bilo (teorija o adekvatni vzročnosti). Torej - sodišče bi lahko upoštevalo predispozicijo oškodovanke, če bi obenem ugotovilo, da bi po rednem teku stvari pri oškodovanki brez prometne nezgode kot sprožilnega elementa, nastale te težave. Tega pa sodišče v razlogih sodbe ni ugotovilo, saj se je v celoti oprlo na mnenje izvedenca medicinske stroke. Sodišče je v razlogih sodbe povzelo tisti del mnenja izvedenca, ko izvedenec povzema ugotovitve invalidske komisije in sicer, da je vzrok za nastanek invalidnosti 50 % bolezni, 50 % pa poškodbi pri delu. Takšnega dejanskega stanja pravdni stranki ne izpodbijata, niti nista predlagale v tej okoliščini dodatnega zaslišanja izvedenca. Tako sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi se pri tožnici težave zaradi vratnega dela hrbtenice pojavile tudi, če ne bi bilo prometne nezgode, zato po teoriji o adekvatni vzročnosti, ki se glede na škodni dogodek uporablja, tožničine okvare pred nezgodo pri odmeri odškodnine ni mogoče upoštevati.

Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče ugotovilo težo poškodbe, čas trajanja posameznih fizičnih bolečin in da bo tožnica tudi v bodoče trpela vsakodnevne bolečine v vratnem delu hrbtenice, v levi zgornji okončini in levi spodnji okončini ter, da so te bolečine povezane z nastopom bolezenskega stanja. Sodišče prve stopnje je upoštevalo tudi, da je bila tožnica ob koncu zdravljenja stara 41 let, zato bo bodoče bolečine prenašala še kar nekaj časa. Tako je štelo, da je primerna odškodnina 1,000.000,00 SIT, vendar pa je pri bodočih bolečinah povzelo mnenje izvedenca, da so v deležu 50 % posledica bolezenskih težav in zato določilo odškodnino v višini 700.000,00 SIT.

Sodišče prve stopnje je v tem delu popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, vendar ob upoštevanju dejstva, ki ni bilo sporno, da tožnica pred nezgodo ni imela nikakršnih težav in ob tem, da tožena stranka tekom postopka ni dokazala, da bi prej neme težave tudi brez poškodbe izbruhnile, sodišče ni pravilno uporabilo materialnega prava, določbe 192. čl. ZOR. Sodišče je štelo za dokazane trditve tožnice, da pred nezgodo ni imela nikakršnih težav, iz mnenja izvedenca ne izhaja, da bi se te težave kdaj pojavile, tožena stranka pa tudi tega ni zatrjevala, niti glede te okoliščine predlagala dodatnega zaslišanja izvedenca medicinske stroke. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje, je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, teorijo o adekvatni vzročnosti, določbo 154. čl. ZOR in določbo I. odst. 192. čl. in 205. čl. ZOR. Med škodnim dogodkom in nastalo posledico mora obstajati vzročna zveza. Ker je bilo povsem določno ugotovljeno, da je bila toženkina poškodba, zadobljena v prometni nezgodi, sprožilni element za tožničine sedanje težave in ker izvedenec ni navedel, da bi pri tožnici prišlo do težav zaradi degenerativnih sprememb, sodišče tako pri bodočih bolečinah, kot tudi, kot bo navedeno še kasneje, ko ugotavlja obseg zmanjšanih življenjskih aktivnosti, ne more tega obsega zmanjševati zaradi takšnih degenerativnih sprememb, če te niso gotovo dejstvo (kar ni dokazano) in če se prej niso manifestirale. Zato ne gre za prispevek tožnice k obsegu škode, ki bi narekoval sorazmerno zmanjšanje odškodnine (I. odst. 192. čl. in 205. čl. ZOR). Zato je sodišče v tem delu nepravilno uporabilo materialno pravo in tožnici neutemeljeno znižalo odškodnino zaradi bodočih fizičnih bolečin. Odškodnina v višini 1,000.000,00 SIT, ki jo je določilo sodišče prve stopnje brez znižanja je primerna odškodnina glede na čas in trajanje bolečinskega obdobja, ob upoštevanju neugodnosti in ob upoštevanju vseh bodočih bolečin, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje. Višja odškodnina ne bi bila v sorazmerju s priznano sodno prakso, glede na starost oškodovanke in glede na bodoče bolečine, pa tudi nižja odškodnina ne bi bila primerna. Glede na to je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v tem delu spremenilo tako, da je tožnici priznalo odškodnino v višini 1,000.000,00 SIT in torej po sodišču prve stopnje prisojeno odškodnino zvišalo za 300.000,00 SIT.

Sodišče prve stopnje pa je tudi nekoliko prenizko odmerilo odškodnino za strah, s tem pa nepravilno uporabilo določbe čl. 200 ZOR. Sodišče je ugotovilo, da tožnica primarnega strahu ni utrpela, ker je bila kratek čas po trčenju v nezavesti, vendar pa je glede na poškodbe in glede na vse težave, ki so se pojavljale pri njej ugotovilo, da je trpela zaskrbljenost v času zdravljenja 10 do 14 dni, lažjo zaskrbljenost pa še do končanega primarnega zdravljenja, to je do 23.11.1998. Glede na takšno obliko sekundarnega strahu je po mnenju pritožbenega sodišča primerna odškodnina 120.000,00 SIT. Višja odškodnina, takšna ki jo je zahtevala tožeča stranka pa ne bi bila v skladu z določbo čl. 200 ZOR in z dejanskim stanjem, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Pritožbena navajanja tožeče stranke, da je tožnica vsekakor trpela primarni strah, niso utemeljena, saj je sodišče štelo za dokazano, da je bila tožnica v času nezgode kratek čas v nezavesti in da se dogodka ni spominjala, iz tega razloga pa tudi pravilno zaključilo, da primarnega strahu ni utrpela.

Tudi v delu, ko je sodišče odmerjalo odškodnino za psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo, določbe čl. 192 in 205 ZOR. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, pri tem pa se je oprlo na mnenje izvedenca medicinske stroke in na tožničino izpovedbo. Zaključilo je, da je zvin vratne hrbtenice, ki ga je tožnica utrpela v obravnavanem dogodku bil sprožilni moment nastanka sicer obstoječega, vendar nemega bolezenskega stanja in tudi poslabšanja le-tega in da je zaradi tega ostala tožnici močnejša prizadeta splošna življenjska aktivnosti zaradi omejene, gibljive in boleče vratne hrbtenice, prisotnost znakov delno ohromelosti leve zgornje in leve spodnje okončine, oz. oslabljene gibljivosti obeh navedenih okončin, kar vse pa povzroča slab oprijem leve roke, motenost hoje in onemogoča tekanje. Sodišče je nadalje ugotovilo, da tožnica ni več sposobna za pridobitno delo in je postala invalid I. kategorije ter da je njena zmožnost opravljanja dela zmanjšana tudi pri opravljanju dela doma. Tožnica je tudi ne zmore dela, ki je vezano na daljšo hojo ali stalno stojo. Sodišče je v celoti povzelo mnenje izvedenca in tudi verjelo tožnici, na kakšnih področjih dela in življenja je po poškodbi omejena kot tudi, da pred to poškodbo ni imela prav nikakršnih težav. Vendar pa je napačno upoštevalo 50 % prispevek zaradi degenerativnih sprememb, s tem pa napačno uporabilo teorijo o adekvatni vzročnosti, kot je bilo navedeno že zgoraj. Ker je sodišče namreč ugotovilo, da se tožničine težave ne bi pojavile, če ne bi prišlo do prometne nezgode, je podana pravna relevantna vzročna zveza. Ob pravilni uporabi materialnega prava, določbo čl. 154 do 209 ZOR bi bilo v konkretnem primeru potrebno ugotoviti ali gre za vzrok, ki po rednem teku stvari pripelje do take posledice. Za opredelitev rednega teka stvari je treba izhajati iz ugotovljenih dejstev, oz. tožničinega konkretnega psihofizičnega stanja. Treba je odgovoriti ali redni tek dogodkov ob danem vzroku pripelje do dane posledice. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi se tožničine težave pojavile, če ne bi prišlo do prometne nesreče, zato bi ob pravilni uporabi materialnega prava moralo tožnici priznati celotno odškodnino in le-te ne zmanjševati. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da iz dokaznega gradiva izhaja, da je bila tožnica do škodnega dogodka zdrava, ter da z hrbtenico ni imela težav. Le zaradi utrpele prometne nesreče so se aktivirale degeneracijske spremembe v hrbtenici, ki se manifestirajo tako, kot je ugotovilo sodišče. To pa pomeni, da so vse posledice, ki jih je ugotovil izvedenec kot zmanjšanje življenjske aktivnosti posledica te poškodbe. Ker sodišče ni ugotovilo in tožena stranka tega tudi ni ugovarjala, da bi se pri tožnici posledice pojavile kdajkoli kasneje, tudi ni moglo težav, ki jih tožnica ni imela, upoštevati pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju in ob pravilni uporabi materialnega prava je tako sodišče prve stopnje prenizko presodilo odškodnino za psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Glede na posledice poškodbe, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, bi bila v tem delu primerna odškodnina ob upoštevanju vseh subjektivnih in objektivnih okoliščin 1,500.000,00 SIT in za toliko je bilo potrebno odškodnino zvišati. Sodišče prve stopnje je v tem delu popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, nepravilno pa uporabilo materialno pravo, to je I. odst. 192. čl. in čl. 205 ZOR, zato je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje v tem delu spremeniti kot izhaja iz izreka sodbe.

Ad 3) O pritožbi tožnice glede teka zakonskih zamudnih obresti od odmerjene odškodnine:

V tem delu je tožničina pritožba delno utemeljena. Tožeča stranka nima prav v zatrjevanju, da bi ji moralo sodišče od odškodnine za negmotno škodo odmeriti zakonske zamudne obresti po 919. čl. ZOR, to je od dneva vložitve tožbe, to je 29.3.2001 dalje. Uporaba 919.čl. ZOR namreč v konkretnem primeru ne pride v poštev, saj je predmet spora odškodninska terjatev (in ne pogodbena) zavarovanca tožene stranke, ki se presoja po določbah ZOR, ki urejajo odškodninsko odgovornost. Upoštevati je treba ustaljeno stališče sodne prakse, da se denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo prisoja ob analogni uporabi določila II. odstavka 189.čl. ZOR , torej se višina odmerja po razmerah ob izdaji sodne odločbe, ko se nečista denarna terjatev spremeni v čisto- ko torej sodišče ob presoji vseh okoliščin odmeri pravično denarno odškodnino. Takrat postane višina odškodnine znana in od takrat dalje tečejo zamudne obresti. Sodišče to določbo uporabi vedno, kadar zahteva oškodovanec odškodnino od odgovorne osebe. Uporabiti pa jo mora tudi v primeru, ko oškodovanec zahteva odškodnino iz istega škodnega dogodka od zavarovalnice. Obveznost zavarovalnice temelji na pogodbi, vendar pa je njena vsebina enaka temu, za kar je odgovoren zavarovanec. Slednji pa ne nosi dolžnost plačila po 919.čl. ZOR , temveč po pravilih, ki urejajo odškodninsko odgovornost. Zato prisojanje zamudnih obresti pred 1.01.2002 , kot to uveljavlja pritožba, za posamezne konkretne primere kljub sprejetju OZ in predpisov o obrestni meri zamudnih obresti ni mogoče, ker bi to porušilo ustaljeno sodno prakso , enakost oškodovancev pred zakonom (14 čl. Ustave) in enako varstvo pravic pred sodiščem (22 čl. Ustave). Sodišče prve stopnje pa je glede teka zamudnih obresti po 1.01.2002 odločilo v nasprotju z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 26.6.2002, s katerim se tudi pritožbeno sodišče strinja. S tem mnenjem je bilo sprejeto stališče, ki se nanaša na tek zamudnih obresti za čas po 1.1.2002, ko sta stopila v veljavo Obligacijski zakonik in Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o predpisani obrestni meri in temeljni obrestni meri (Ur. l. RS, št. 109/2001). Odločeno je bilo, da zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo (200 do 203. čl. ZOR) pripadajo oškodovancu od uveljavitve Obligacijskega zakonika dalje (od 1.1.2002), če zamuda ni nastala pozneje in sicer v času veljavnosti cit. Zakona o predpisani obrestni meri in temeljni obrestni meri do dneva sodbe sodišča prve stopnje pa do 27.06. 2003, ko še ni veljal ZPOMZO-1, ki je ukinil temeljno obrestno mero, v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od prvega dneva po dnevu sodbe prve stopnje dalje oz. od 28.06.2003 , ko je začel veljati ZPOMZO-1, pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. V tem delu je pritožba tožeče stranke utemeljena. V ostalem delu pa je moralo pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrniti. Obširne pritožbene navedbe in sklicevanje na Ustavo Republike Slovenije, na poslovanje zavarovalnic in na diskriminacijo oškodovancev pa niso utemeljene. Še vedno velja načelo, da se odškodninski zahtevki za negmotno škodo, prisojeni po Zakonu o obligacijskih razmerjih štejejo za zapadli z dnem določitve odškodnine in 919. čl. za te primere ne velja.

Ad 4) O pritožbi tožene stranke glede teka zakonskih zamudnih obresti od zneska 400.000,00 SIT od 29.3.2001 dalje do plačila:

V tem delu je pritožba tožene stranke utemeljena, saj sodišče ni imelo razlogov, da bi od zneska, ki ga je tekom pravde ponudila tožena stranka štelo, da je odškodninska terjatev zapadla s tem dnem in od takrat dalje tudi določilo zakonske zamudne obresti. Tožena stranka pravilno opozarja na to, da bi sodišče lahko določilo obresti od takrat dalje le v primeru, če bi bila izdana delna sodba ali sklenjena sodna poravnava, ne pa tudi v primeru poravnalne ponudbe. Zato je sodišče prve stopnje v tem delu nepravilno uporabilo materialno pravo, saj tudi od tega zneska tečejo obresti od takrat dalje, kot od celotne odškodnine za negmotno škodo kot je že bilo zgoraj navedeno.

Ad 5 ) Odškodnina za gmotno škodo:

Pritožba tožene stranke v delu, ko sodišču očita, da je neutemeljeno prisodilo odškodnino za materialno škodo za izgubo na plači za leto 2000, 2001 in 2002, ker ta izguba ni v vzročni zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom, ni utemeljena. Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče ugotovilo, da je bila tožnica za delo nezmožna zaradi posledic poškodbe v času od 12.10.1998 do 23.11.1998, ta nezmožnost za delo pa se nanaša na izključno zdravljenje poškodbe, ki jo je utrpela v prometni nezgodi. Nadalje je sodišče ugotovilo, da pa je zaradi kasnejših težav, ki so bile posledice bolezenskega stanja začasno nezmožna za delo tudi v letih 2000, 2001 in 2002, vse do invalidske upokojitve in je zato od te izgube na zaslužku tožnici priznalo le 50 %, ker je štelo, da je 50 % vzroka iskati v bolezni. Sodišče je ugotovilo, da je tožničino prikrajšanje za delo skupno znašalo 296.175,90 SIT, pri tem pa se oprlo na podatke delodajalca, kar se pritožbeno ne izpodbija. Nadalje je ugotovilo, da je za čas od 12.10.1998 do 23.11.1998 znašalo to prikrajšanje 2.363,30 SIT neto in je ta znesek tožnici priznalo v celoti z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.12.1998 dalje, pri tem pa navedlo, da je bilo to prikrajšanje znano najmanj 15.12.1998. Sodišče prve stopnje je pri tem pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožnici od tega prikrajšanja priznalo zakonske zamudne obresti od 15.12.1998, pri tem pa pravilno uporabilo določbi čl. 189 in 277 ZOR. Pritožba tožene stranke v tem delu ni utemeljena. Glede preostalega dela prikrajšanja za kasnejša leta pa je sodišče prve stopnje sicer popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, nepravilno pa je uporabilo tiste določbe ZOR, ki govorijo o soprispevku oškodovanca, saj vse na zgoraj navedeno in ob uporabi teorije o adekvatni vzročnosti sodišče oškodovanki ne bi smelo odškodnine zmanjšati za 50 %, pač pa bi ji tudi moralo za materialno škodo priznati celotno škodo. Tako je bilo treba tudi v tem delu pritožbi tožeče stranke ugoditi in tožnici priznati za materialno škodo celotni znesek prikrajšanja in je bilo treba tožnici prisoditi še znesek 146.906,25 SIT z ustreznimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zapadlosti posameznih zneskov prikrajšanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Ni pa utemeljena pavšalna pritožba tožene stranke, da je ta del zahtevka zastaral. Tožena stranka tega ugovora na prvi stopnji ni podala in predstavlja pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče ne more upoštevati ( ZPP čl. 337).

Ker je bilo potrebno spremeniti odločitev o glavni stvari, je bilo potrebno spremeniti tudi izrek o stroških postopka, saj je bil uspeh tožeče stranke večji kot pri odločanju na prvi stopnji. Tožeča stranka je po spremenjeni odločitvi uspela z zahtevkom z 62%, zato ji mora tožena stranka povrniti takšen del stroškov. Sodišče prve stopnje je utemeljeno priznalo tožeči stranki celotne stroške izvedenca medicinske stroke, saj so bili ti potrebni ne glede na izid v pravdi. Tako vsi stroški znesejo glede na večji uspeh 459.951,00 SIT in še stroški izvedenca v višini 147.972,00 SIT. Sodišče je toženkine stroške odmerilo na 20.000,00 SIT in ker je toženka uspela z 38% ji mora ta del povrniti tožeča stranka ( znesek 7.6000,00 SIT). Pritožba tožeče stranke pa v delu, ko sodišču očita, da bi ji moralo od izvedenine priznati obresti od takrat, ko jo je plačala izvedencu, ni utemeljena, saj obresti od takrat ni zahtevala in sodišče ni moglo odločati mimo zahtevka.

Tožeča stranka je uspela s pritožbo z 48 %, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti del stroškov pritožbenega postopka. Ti stroški znesejo 43.344,00 SIT . Tožeča stranka pa je od teh stroškov upravičena tudi do obresti od dneva odločanja pritožbenega postopka. Tožena stranka pa je uspela le z manjšim delom, s katerim posebni stroški niso nastali, zato sama nosi stroške pritožbenega postopka.Tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo, saj ti stroški niso bilo potrebni.