VSL sklep II Cp 1415/2005

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne
sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena

stranka dolžna plačati tožeči stranki 905.340,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 1.2.1996 in ji povrniti 330.153,00 SIT pravdnih

stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.10.2004 do plačila.

Proti sodbi se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena

stranka, ki predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in

izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne,

podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču

prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je obrazložitev sodbe v

očitnem nasprotju z izvedenimi dokazi, izrek sodbe pa nasprotuje

razlogom sodbe, v kateri tudi niso navedeni razlogi o odločilnih

dejstvih. Sodišče prve stopnje je sledilo izključno dokaznim

predlogom in navedbam tožeče stranke. Poudarja, da so bile vse

poškodbe na toženkini desni strani. Zaključek sodišča prve stopnje,

da je vozilo R4 po nezgodi gledalo v smer vožnje, od koder je

pripeljalo, je napačen. Izvedenski mnenji A. B. in M.Š. se

razlikujeta v ugotovitvah, ali je prišlo v času trka obeh vozil do

sournega zasuka ali pa se je vozilo obračalo v obratni smeri urinega

kazalca. Obe mnenji pa vsebujeta enak sklep, da je najverjetneje

vozil M. F.. A. B. je v svojem mnenju predpostavil, da se je vozilo

zavrtelo za 360 stopinj. Analiziral je tudi varianto, da je R4 vozil

Frigelj: v tem primeru bi toženka lahko izpadla le v slučaju obrata

za 180 stopinj, in sicer samo na področje križišča. Poškodbe, ki jih

je utrpela toženka, takemu poteku ustrezajo, prav tako udarnine v

prsni koš M. F.. Toženi stranki ni jasno, kako je mogoče, da so ob

protiurni rotaciji vozila R 4 ostala nepoškodovana cela zadnja leva

vrata R4. V nasprotju z izvedencem Š. je izvedenec B. obrazložil,

kako je prišlo do poškodbe zadnjega levega blatnika na vozilu Honda.

Pritožba je utemeljena.

Pri rešitvi spornega pravnega razmerja se je sodišče prve stopnje

pravilno oprlo na Zakon o obveznem zavarovanju v prometu (Uradni list

RS, št. 70/94, ZOZP) in pogodbo o zavarovanju proti tretjim osebam

(polica št. 00949398), sklenjeno med tožečo stranko - zavarovalnico

in toženo stranko - lastnico vozila. Lastnik vozila mora skleniti

pogodbo o zavarovanju avtomobilske odgovornosti za škodo, ki jo z

uporabo vozila povzroči tretjim osebam zaradi smrti, telesne

poškodbe, prizadetega zdravja, uničenja in poškodovanja stvari, razen

proti odgovornosti za škodo na stvareh, ki jih je prevzel v prevoz

(15. člen ZOZP). Oškodovanec ima pravico zahtevati povrnitev škode,

ki jo krije zavarovanje avtomobilske odgovornosti, neposredno od

zavarovalnice (20. člen ZOZP). V primerih, določenih z zavarovalno

pogodbo ali zavarovalnimi pogoji, ima zavarovalnica, ki je poravnala

škodo oškodovancu ali plačala zavarovalnino, pravico uveljavljati

povračilo izplačanih zneskov, skupaj z obrestmi in stroški, od

sklenitelja zavarovanja in od odgovorne osebe (2. odstavek 7. člena

ZOZP). Sestavni del pogodbe o zavarovanju proti tretjim osebam, ki

sta jo sklenili pravdni stranki, so Pogoji za zavarovanje

avtomobilske odgovornosti AO-95, v katerih so navedeni tudi primeri,

kdaj zavarovanec izgubi svoje pravice iz zavarovanja (3. člen

Pogojev). Med drugim zavarovanec izgubi svoje pravice iz zavarovanja,

če je v času prometne nezgode, kot voznik zavarovanega vozila pod

vplivom alkohola, mamil ali drugih narkotikov (3. točka 1. odstavka

3člena Pogojev). Kdaj se šteje, da je voznik zavarovanega vozila

pod vplivom alkohola, mamil ali drugih narkotikov, je določeno v

nadaljevanju 3. točke 1. odstavka 3. člena Pogojev. Zavarovanec pa ne

izgubi svojih pravic, če dokaže, da ni kriv za obstoj okoliščin iz 1.

odstavka 3. člena Pogojev; da nastanek škode ni v vzročni zvezi z

njegovo alkoholiziranostjo, uživanjem mamil oziroma drugih

narkotikov.

Citirana določila Pogojev predstavlja jasen kriterij, kateri je tisti

subjekt, ki nosi dokazno breme za dokazovanje posameznih dejstev.

Medtem ko je zavarovalnica tista, ki mora dokazovati zgolj tako

imenovano dokazno bazo, konkretno okoliščine iz točke a - d 3. točke

1odstavka 3. člena Pogojev, mora zavarovanec, ker gre za izpodbojno

domnevo, dokazati, da obstajajo okoliščine, navedene v točkah a in b

1točke 2. odstavka 3. člena Pogojev. Glede vprašanja, kdo se šteje

za voznika zavarovanega vozila, Pogoji ne vsebujejo nobene domneve.

To pomeni, da dokazovanje tega dejstva bremeni tisto stranko, ki je

zanjo ugodno, to pa je tožeča stranka. Ker je sodišče prve stopnje

napačno štelo, da mora tožena stranka dokazati, da v času škodnega

dogodka ni vozila osebnega vozila, katerega voznik je povzročil

prometno nesrečo, je zmotno uporabilo materialno pravo. Zaradi

napačnega materialnopravnega izhodišča pa je nepopolno ugotovilo

dejansko stanje. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo,

izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje

v novo sojenje (355. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje v skladu z

načelom proste presoje dokazov, upoštevajoč pravilo o dokaznem

bremenu, ki tožeči stranki nalaga, da dokaže, kdo je vozil sporno

vozilo, ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Tožbenemu zahtevku bo lahko ugodilo le, če bo s stopnjo prepričanja

ugotovilo, da je bila voznica toženka, v primeru spoznavne krize pa

se bo moralo opreti na 215. člen ZPP.