VSC sodba Kp 255/99

Ob odločanju o pritožbi obtoženega S.R. se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o enotni kazni po uradni dolžnosti s p r e m e n i tako, da se z upoštevanjem: - kazni 1 (eno) leto zapora, izrečene v pravnomočni sodbi O.s. v z dne 31. 3. 1999, opr. št. K 177/97-89, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v z dne 2. 11. 1999, opr. št. Kp 244/99, - in enotne kazni 2 (dve) leti in 9 (devet) mesecev zapora, izrečene v izpodbijani sodbi, po I. odstavku 48. člena Kazenskega zakonika izreče e n o t n a k a z e n : 3 (tri) leta in 8 (osem) mesecev zapora.
V ostalih delih ostane sodba sodišča prve stopnje nespremenjena v veljavi.

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obtoženec spoznan za krivega kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po I. odstavku 134. člena Kazenskega zakonika na škodo B.Č., za kar je bila izrečena kazen sedem mesecev zapora. Z upoštevanjem kazni dve leti in tri mesece zapora, ki je bila izrečena s sodbo O.s. z dne 7. 1. 1999, opr. št. K 230/98, v zvezi s sodbo V.s. z dne 30. 3. 1999, opr. št. Kp 73/99, in v izpodbijani sodbi izrečene kazni sedem mesecev zapora, je bila izrečena enotna kazen dve leti in devet mesecev zapora. Vanjo je bil vštet pripor od 10. 9. 1998 od 11.10 ure do 15. 4. 1999 in prestana kazen od 15. 4. 1999 dalje. Sicer je bil obtoženec oproščen plačila stroškov kazenskega postopka.

Z isto sodbo je bila zoper istega obtoženca zavrnjena obtožba zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja nasilništva po II. in I. odstavku 299. člena Kazenskega zakonika na škodo B.P., A.J. in M.P. Stroški tega dela kazenskega postopka so obremenili proračun.

Zoper obsodilni del te sodbe se je pravočasno pritožil obtoženec zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal je razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je dejansko stanje obtožencu očitanega kaznivega dejanja na škodo B.Č. neoporečno ugotovljeno.

Sodišče prve stopnje je s pravilno oceno izvedenih dokazov, zlasti izpovedb samega oškodovanca in priče J.T., odpravilo vsak dvom v obtožbo glede storilca tega kaznivega dejanja. V zvezi s pritožbeno navedbo, glede obutve in oblačila v času storitve kaznivega dejanja, opozarja sodišče druge stopnje na pritožnikov zagovor z glavne obravnave z dne 13. 9. 1994, da sta bila v tem dogodku on in U.L.

obuta v kavbojske škornje, kar je ta priča potrdila v svoji izpovedbi na glavni obravnavi z dne 8. 11. 1994. Zato s kasnejšo spremembo zagovora v tej okoliščini, ki jo je ponovil v pritožbi, ni mogoče omajati pravilnega dokaznega zaključka, da se je samo on fizično znesel nad oškodovancem in ga tudi hudo telesno poškodoval. Tega zaključka ne bi omajali v pritožbi predlagani priči, od katerih je ena celo obtoženčev brat. S tem v zvezi poudarja sodišče druge stopnje izpovedbo priče J.T., ki je bil zgolj naključni opazovalec obtoženčevega nasilniškega ravnanja. Ni dvoma, da bi izpovedal tudi o udeležbi U.L. pri poškodovanju oškodovanca, če bi bilo to res. Iz teh razlogov pritožbi ni bilo slediti.

Sodišče druge stopnje je ocenilo še primernost kazni, ki je bila obtožencu izrečena za to kaznivo dejanje. Mnenja je, da ta ustreza vsem ugotovljenim okoliščinam in je zato ni mogoče spremeniti v obtoženčevo korist.

Po spisovnih podatkih prestaja obtoženec kazen dve leti in tri mesece zapora po pravnomočni sodbi O.s. z dne 7. 1. 1999, opr. št. K 230/98, v zvezi s sodbo V.s. z dne 30. 3. 1999, opr. št. Kp 73/99. Po izreku kazni sedem mesecev zapora v tej zadevi je bila z upoštevanjem pravkar navedene enotne kazni v izpodbijani sodbi izrečena nova enotna kazen dve leti in devet mesecev zapora. Enotna kazen dve leti in tri mesece zapora je tako izgubila svojo samostojnost, kazen dve leti in devet mesecev zapora, izrečena v izpodbijani sodbi, je zaradi zavrnitve obtoženčeve pritožbe postala pravnomočna z izdajo te sodbe, to je dne 2. 11. 1999. Sodišče druge stopnje je istega dne, vendar časovno pred to zadevo in v nekoliko spremenjenem senatu odločilo tudi o obtoženčevi pritožbi v zadevi opr. št. K 177/97 O.s., v kateri je bil obtoženi S.R. obsojen zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine v sostorilstvu po 1. točki I. odstavka 212. člena v zvezi s 25. členom Kazenskega zakonika na kazen eno leto zapora. Sodišče druge stopnje je njegovo pritožbo obravnavalo v zadevi opr. št. Kp 244/99 in jo zavrnilo kot neutemeljeno. Tako je kazen eno leto zapora postala pravnomočna istega dne, to je dne 2. 11. 1999. Kaznivo dejanje na škodo B.Č. je bilo storjeno dne 17. 8. 1990, nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine v sostorilstvu pa v časovnem obdobju od 16. 10. 1995 do 20. 12. 1995. Drugo istovrstno kaznivo dejanje, obravnavano v zadevi opr. št. K 230/98 sodišča prve stopnje, je bilo storjeno v letu 1998. Tako so se stekli pogoji za izrek nove enotne kazni zapora, ki jo je sodišče druge stopnje izreklo po uradni dolžnosti tako, kakor je navedeno v izreku te sodbe. Postopanje po uradni dolžnosti je narekovalo dejstvo, da je kazen eno leto zapora postala pravnomočna šele 2. 11. 1999, vendar pred odločitvijo v tej zadevi.

Pri odločanju o pritožbi niso bile ugotovljene kršitve, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti.

Izpodbijana sodba je bila spremenjena v obtoženčevo korist, saj znaša sedaj izrečena enotna kazen 1 mesec manj od seštevka vseh kazni, če bi jih obtoženec prestajal vsako posebej. Zato je odpadel izrek o stroških pritožbenega postopka.