VSM sodba Kp 266/99

Pritožbi zagovornikov obd. I. P. in obd. D. P. se zavrneta kot neutemeljeni in potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Obdolženca se oprostita plačila stroškov pritožbenega postopka.

Z izpodbijanim delom uvodoma navedene sodbe je sodišče prve stopnje obd. I. P. in obd. D. P. spoznalo za kriva storitve vsakega po enega kaznivega dejanja hude telesne poškodbe iz prvega odstavka 53.člena Kazenskega zakonika - KZ (pravilno: Kazenskega zakona Republike Slovenije - KZ-77) in jima po prvem in drugem odstavku 52.člena KZ-77 (prav: Kazenskega zakona SFRJ - KZJ) izreklo pogojno obsodbo, s katero je obd. I. P. določilo kazen sedem mesecev zapora, obd. D. P.

pa očitno z uporabo omilitvenih določb 2.točke 42.člena v zvezi s 4.točko prvega odstavka 43.člena KZJ pet mesecev zapora ter hkrati izreklo, da ti kazni ne bosta izvršeni, če v preizkusni dobi enega leta ne bosta storila novega kaznivega dejanja. Po določbi drugega odstavka 105.člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je V. in O. H. z njunima premoženjskopravnima zahtevkoma v višini 1,2 milijona in 1,5 milijona tolarjev napotilo na pravdo.

Proti tej sodbi sta se pritožila oba zagovornika obeh obdolžencev, in sicer: - zagovornik obd. I. P. iz vseh pritožbenih razlogov s končnim predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in - zagovornik obd. D. P. zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, podrejeno pa, da kazen, ki je bila določena v pogojni obsodbi, primerno zniža.

Pregled zadeve je pokazal, da pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi zagovornika obd. I. P. : Pritožba ne opredeljuje, v kateri smeri naj bi sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka (po kateri točki oziroma odstavku 371.čelna ZKP) in kršilo zakon (po kateri točki 372.člena ZKP). Pritožbeno sodišče pri preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo takih kršitev zakona iz 383.člena ZKP, ki bi jih moralo upoštevati po uradni dolžnosti.

Po oceni pritožbenega sodišča pa tudi ni podan uveljavljani pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ker je sodišče prve stopnje izvedene dokaze pravilno ocenilo in na tej osnovi zanesljivo ugotovilo, da je obd. I. P. storil v izreku napadene sodbe podrobneje opisano kaznivo dejanje. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi napadene sodbe navedlo tehtne, prepričljive in povsem sprejemljive razloge o tem, zakaj je tega obdolženca spoznalo za krivega in pritožbeno sodišče takšno dokazno oceno v celoti sprejema, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa še dodaja: Bistvo pritožbenih izvajanj je v trditvi, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je prav obd. I. P. poškodoval V. H. , prav tako pa je napačno ocenilo izpovedbo priče M. T. , in ker je spoznalo obdolženca za krivega, da je oškodovancu prizadejal tudi pretres možganov, čeprav oškodovanec takšne poškodbe ni utrpel.

Pritrditi je moč le slednji pritožbeni trditvi, in sicer da oškodovani V. H. ni utrpel tudi pretresa možganov, saj sodišče prve stopnje za tak zaključek ni imelo podlage v medicinski dokumentaciji za oškodovanca, kot tudi ne v mnenju izvedenca dr. M. P.. Vendar pa je potrebno ugotoviti, da je bil obdolženec spoznan za krivega, da je oškodovancu, ko ga je udaril s pestjo, prizadejal tudi zlom nosnih kosti, nosnega pretina ter zlom levega ličnega loka, torej takšne poškodbe, ki so imele za posledico začasno nezmožnost oškodovanca za vsakršno delo, torej hudo telesno poškodbo. Sodišče prve stopnje pa je pravilno zaključilo, da je prav obd. I. P. s pestjo udaril v obraz oškodovanca V. H., saj je sam priznal, da je oškodovanca udaril, in da je udaril tudi O. H., sam oškodovanec pa je povedal, da domneva, da ga je udaril P., kar pa je potrdil tudi M. T., ki je zaslišan kot priča na glavni obravnavi povedal, da je P. do oškodovanca naredil tri hitre korake, preden ga je udaril.

Zagovornik obd. I. P. tako s svojimi pritožbenimi izvajanji dejanskih ugotovitev napadene sodbe ni mogel niti malo omajati in je zato njegova pritožba zoper krivdni izrek neutemeljena.

Zagovornik obd. I. P. v pritožbi pritožbenega razloga zaradi odločbe o kazenski sankciji ni obrazložil. Je pa pritožbeno sodišče v skladu z določbo 386.člena ZKP preizkusilo napadeno sodbo tudi v tej smeri.

Pri tem je prišlo do zaključka, da je sodišče prve stopnje vse okoliščine, ki vplivajo na vrsto in višino kazenske sankcije, pravilno ugotovilo in tudi primerno ovrednotilo ter obd. I. P.

izreklo po vrsti in višini povsem ustrezno kazensko sankcijo.

K pritožbi zagovornika obd. D. P. : Pritožbenim izvajanjem obdolženčevega zagovornika v smeri uveljavljanja pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni moč pritrditi. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje obravnavanega kaznivega dejanja ugotovilo pravilno in popolno, za kar je imelo zanesljivo podlago v razpoložljivem dokaznem gradivu in sprejelo pravilne dejanske in pravne zaključke, s katerimi je prvostopni krivdni izrek sprejemljivo utemeljen. Zato pritožbeno sodišče v celoti sprejema in povzema ustrezne razloge prvostopne sodbe kot pravilne, v zvezi z izvajanji pritožbe pa še dodaja: Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi napadene sodbe navedlo tehtne in prepričljive razloge o tem, zakaj ni verjelo zagovoru obd. D. P. , v katerem zanika izvršitev kaznivega dejanja in se izgovarja na oškodovanca, ki bi ga naj napadel, tako da se je moral pred njim braniti. Tako pritožba, ki ne ponuja ničesar novega, pravilnosti prvostopenjskih dejanskih ugotovitev ne more niti malo omajati.

Njenemu stališču, da je obdolženec ravnal v silobranu, ter da sta oškodovanca in priči svoje izpovedbe prikrojili svojim koristim, ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je utemeljeno verjelo oškodovancu O. H. , ki je ves čas kazenskega postopka izpovedoval, da ga je udaril obdolženec, ko je hotel rešiti svojega brata V. H. , ki je zaradi zadanih udarcev ležal na tleh. Takšno njegovo izpovedbo pa je potrdil tudi priča M. T., ki je povedal, da sta bila obdolženca tista, ki sta izzvala pretep, in da se je oškodovanec O. H. branil pred napadom obd. D. P.. Da obd. D. P. ni ravnal v silobranu, kot to skuša prikazati pritožba, pa tudi pričata okoliščini, da obd. D. P.

ni bil poškodovan, kot tudi da je obd. D. P. bil razen s soobd.

I. P. v družbi več fantov, ki so držali T. B. in M. T. , da nista mogla pomagati bratoma H. , ki sta ju obdolženca napadla.

Po obrazloženem se pokaže, da pritožba ne more omajati pravilnosti dejanskih ugotovitev napadene sodbe in je zato pritožba zoper prvostopni krivdni izrek neutemeljena.

Pritožba graja tudi prvostopno odločbo o kazenski sankciji s končnim predlogom, da pritožbeno sodišče v okviru pogojne obsodbe določeno kazen zniža. Preizkus, ki ga je opravilo pritožbeno sodišče je pokazal, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je obdolžencu določilo kazen pet mesecev zapora, kršilo kazenski zakon iz 5.točke 372.člena ZKP (sicer v obdolženčevo korist), saj je prekoračilo pravico, ki jo ima sodišče po zakonu. Za kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po prvem odstavku 53.člena KZ-77 je zagrožena kazen od šestih mesecev do pet let zapora, kar pomeni, da bi sodišče smelo obdolžencu določiti za to kaznivo dejanje kazen pod posebno določenim minimumom le ob uporabi omilitvenih določil 2.točke 42.člena v zvezi s 4.točko prvega odstavka 43.člena KZJ. Prav ta okoliščina in okoliščine, ko je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo težo obravnavanega kaznivega dejanja, stopnjo krivde obdolženca, okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, osebnost obdolženca in njegovo prejšnje življenje, pa so tiste, ki nikakor ne dopuščajo kakršnekoli spremembe v pogojni obsodbi določene kazni obdolžencu v korist. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo obdolženčevega zagovornika tudi v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno.

Ko torej uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo takih kršitev zakona iz 383.člena ZKP, ki bi jih moralo upoštevati po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbi zagovornikov obeh obdolžencev v celoti zavrniti kot neutemeljeni in potrditi sodbo sodišča prve stopnje - 391.člen ZKP.

Iz istih razlogov, kakor sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče oba obdolženca oprostilo povrnitve stroškov pritožbenega postopka (četrti odstavek 95.člena v zvezi s prvim odstavkom 98.člena ZKP).