VSL sodba I Cpg 406/99

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I., II. ter 1. in 3. točka III. izreka) potrdi.
Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo v višini 110.950,00 SIT v 8 dneh pod izvršbo.

Sodišče prve stopnje je odločilo: " I.

Ugovor aktivne legitimacije se zavrne.

II.

Ugovor pasivne legitimacije se zavrne.

III.

1Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kranju opr. št. Ig 97/00161 z dne 4.2.1997 ostane v veljavi delno v 1. točki in v celoti v 3. točki izreka in je tožena stranka dolžna plačati glavnico v znesku 4.103.057,54 SIT in zakonite zamudne obresti od te glavnice od 3.2.1997 dalje do plačila ter stroške izvršilnega postopka v višini 110.011,15 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.2.1997 do plačila.

2Navedeni sklep o izvršbi se delno razveljavi v 1. točki izreka in sicer v delu glede zakonitih zamudnih obresti od glavnice 4.103.057,54 SIT in sicer za čas od 1.2. do 2.2.1997 in se v tem delu tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne.

3Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene nadaljnje pravdne stroške v znesku 417.185,57 SIT, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe, tožena stranka pa svoje nadaljnje pravdne stroške nosi sama".

Zoper sodbo v obsodilnem delu (I., II. ter 1. in 3. točka III.

izreka) se je tožena stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena ZPP. V pritožbi vztraja pri ugovoru aktivne in pasivne legitimacije. Tožena stranka je vseskozi sodelovala z podjetjem I. d.o.o., saj se je s tem podjetjem dogovorila za cene in plačilne pogoje. Na naslov tožeče stranke pa je posredovala le račune. S toženo stranko se ni dogovarjala o pogojih poslovanja. Tožeča stranka ni imela cenikov, vsega tega pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Prav tako sodišče prve stopnje ni ocenilo dokumenta, iz katerega izhaja, da je podjetje IC. preneslo svoje poslovanje na tožečo stranko. Ker je bil potem zoper IC. začet stečajni postopek, se postavlja vprašanje oškodovanja upnikov.

Sodišče prve stopnje bi moralo zaslišati pričo M. P., ki je kot direktorica podjetja I. d.o.o. za toženo stranko opravljala posle kot komisionar. Za toženo stranko je sklepala pogodbe o opravljanju špediterskih storitev in je verjetno tudi sklenila dogovor s toženo stranko, ne da bi se prej prepričala, da želi tožena stranka z njo sploh sodelovati. Sodišče prve stopnje bi moralo tudi upoštevati, da se je med postopkom na prvi stopnji nad tožečo stranko začel postopek likvidacije, zaradi česar bi moralo o zadevi odločati Okrožno sodišče v Ljubljani.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je odgovorila, da pritožba ni utemeljena in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene od očitanih kršitev. Na podlagi navedb, ki sta jih v postopku na prvi stopnji podali pravdni stranki in izvedenih dokazov, ki sta jih predlagali za dokazovanje teh trditev, je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje.

Pri tem je napravilo pravilne zaključke glede aktivne legitimacije tožeče stranke in pasivne legitimacije tožene stranke, saj temelji na pravilno ugotovljenem dejstvu, da je tožeča stranka prav za toženo stranko opravljala določeno količino špediterskih storitev. Sodišče prve stopnje je navedlo v obrazložitvi izpodbijane sodbe o tem izčrpne in prepričljive razloge, s katerimi pritožbeno sodišče soglaša. Logičnih zaključkov sodišča prve stopnje tožena stranka s svojimi pavšalnimi pritožbenimi navedbami ni uspela izpodbiti. Ob pravilnem zaključku, da sta bili v poslovnem razmerju, iz katerega izvirajo vtoževane obveznosti, prav pravdni stranki, okoliščine o poslovnem razmerju tožene stranke s podjetjem I. d.o.o. niso odločilne, prav tako pa tudi ne okoliščine, da tožeča stranka ni imela cenika in da ni bilo neposrednega dogovora o pogojih poslovanja, zato so pritožbene navedbe v to smer neupoštevne. Sodišče prve stopnje je zato tudi utemeljeno zavrnilo izvedbo dokazov o teh dejstvih. Neupoštevne so tudi preostale pritožbene navedbe glede oškodovanja upnikov zaradi prenosa poslov IC., saj so prepavšalne. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je naložilo toženi stranki plačati tožeči stranki špediterske storitve, ki jih je le-ta opravila zanjo, v pravilno ugotovljeni višini. Pritožbena trditev, da bi bilo za odločanje o tej zadevi krajevno pristojno sodišče v Ljubljani, zaradi uvedbe postopka likvidacije nad tožečo stranko, nima podlage v ZPP.

Pri tem je zmotno smiselno sklicevanje na določbe 63. člena ZPP o posebni krajevni pristojnosti, saj se le-te uporabljajo le za sojenje v sporih, ki nastanejo med stečajnim postopkom ali zaradi stečajnega postopka. V konkretnem primeru pa je bil nad tožečo stranko začet postopek likvidacije po določbah ZGD, hkrati pa gre za spor, ki je nastal že pred začetkom postopka likvidacije.

Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega in ker v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (368. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo ter sama nositi svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 166. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožeči stranki odmerilo stroške odgovora na pritožbo na podlagi priglašenih stroškov. Tožeči stranki je priznalo stroške za sestavo odgovora na pritožbo po odvetniški tarifi (750 točk) ter stroške za prejem odločbe in poročilo stranki (50 točk), skupaj 800 točk po 87,40 SIT in stroške sodne takse v višini 41.030,00 SIT.