VSL sklep II Cpg 1007/99

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.
Zahteva dolžnika za povrnitev pritožbenih stroškov se zavrne.

Sodišče prve stopnje je na predlog upnika dne 9.7.1999 izdalo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v smislu 23. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

Zoper ta sklep je dolžnik pravočasno vložil ugovor. Navedel je, da ga je upnik z dopisom dne 11.2.1998 obvestil, da je prekinjena najemna pogodba med lastnikom in upnikom in opozoril, da lastnik prostorov ne prevzeme nikakršnih odgovornosti v zvezi s pogodbami, ki so bile sklenjene preko upnika. Navaja še, da se je z lastnikom prostorov dogovoril za sporazumno prenehanje najemnega razmerja in nato poslovne prostore v mesecu avgustu 1998 tudi izpraznil ter predal lastniku. Ker se vtoževani računi nanašajo na obdobje po izpraznitvi prostorov, ne morejo biti predmet izvršilnega postopka. V ugovoru priglaša stroške.

Sodišče prve stopnje je ugovor dolžnika štelo za neutemeljenega (po 2. odst. 53. člena ZIZ) in ga po 5. odst. 62. člena ZIZ poslalo sodišču druge stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je najprej preverilo, ali je dolžnikov ugovor obrazložen v smislu določila 2. odst. 53. člena ZIZ. Po tej določbi mora namreč dolžnik v ugovoru navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predložiti dokaze. Kadar so navedena dejstva takšna, da zanje nosi dokazno breme dolžnik, morajo biti zanje v ugovoru priloženi tudi dokazi, sicer se ugovor šteje za neobrazloženega in je kot tak neutemeljen. Dolžnik je v ugovoru zatrjeval, da je bil z dopisom upnika dne 11.2.1998 obveščen o prekinitvi najemne pogodbe med upnikom in lastnikom poslovnih prostorov, da je nato v mesecu avgustu 1998 na podlagi sporazuma o prenehanju najemne pogodbe, sklenjenim z lastnikom, poslovne prostore izpraznil, in da se računi nanašajo na obdobje po izpraznitvi prostorov. S tem je navedel dejstva, s katerimi je svoj ugovor utemeljeval, vendar pa za svoje trditve ni predložil nobenih dokazov, kot to od njega zahteva določilo 2. odst. 53. člena ZIZ. Tako k ugovoru ni predložil niti upnikovega dopisa z 11.2.1998 niti zapisnika o stanju poslovnih prostorov ob izročitvi lastniku (prim. 30. člen ZPSPP), v zvezi s svojimi trditvami, pa tudi ni predlagal dokaza z zaslišanjem prič.

Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno štelo, da je ugovor neobrazložen.

Tako so razlogi, ki so pri odločanju pritožbenega sodišča na podlagi 5. odst. 62. člena ZIZ pomembni, lahko le še tisti, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti (2. odst. 365. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77) v zvezi s 15. členom ZIZ in zadnjim odst. 55. člena ZIZ). Sodišče druge stopnje ugotavlja, da teh razlogov v obravnavanem primeru ni. Zato je pritožbo dolžnika z dne 14.7.1999 zavrnilo kot neutemeljeno in sklep o izvršbi na podlagi 2. točke 380. člena ZPP/77 v zvezi 15. členom ZIZ potrdilo.

Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato mora sam nositi pritožbene stroške (1. odst. 166. člena ZPP/77 v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP/77 in 15. členom ZIZ).

Določbe ZPP/77 (Ur.l. SFRJ, št. 4/77, 36/77, 36/80, 69/82, 58/84, 74/87, 14/88, 57/89, 29/90 in 27/90) je sodišče druge stopnje uporabilo na podlagi 1. odst. 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99).