VSL sklep III Cp 567/98

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo dolžnikov ugovor, vložen zoper sklep prvostopnega sodišča, s katerim je sodišče dovolilo predlagano izvršbo zaradi izterjave upnikove terjatve, ugotovljene z izvršilnim naslovom - sklepom istega sodišča, opr. št. P 73/97-10 z dne 23.5.1997 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 857/97, z dne 27.8.1997, s katerim je bil toženec dolžan s trase poti odstraniti skalo ter nadalje tožencu, sedaj dolžniku prepovedano v bodoče posegati s takim ali podobnim ravnanjem v posest pravice poti. V sklepu o izvršbi tudi zahtevana odstranitev dveh lesenih stebrov s poti, je po stališču prvostopnega sodišča, obsežena s prepovedjo poseganja v posest pravice poti tožeče stranke, sedaj upnika, pri čemer po ugotovitvah prvostopnega sodišča dolžnik ne zatrjuje, da stebrov sploh ni postavil na pot, temveč le zatrjuje, da upnica ni upravičena do odstranitve tega, ker to ni obseženo v izvršilnem naslovu. Dolžnik tudi ne navaja nobenega drugega ugovornega razloga iz 50. člena ZIP. Zato je prvostopno sodišče ugovor zavrnilo.

Zoper navedeni sklep se pritožuje dolžnik. Uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb izvršilnega postopka in zmotno ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Poudarja, da postavitev kolov ne predstavlja takšnega ali podobnega motitvenega dejanja, kot izhaja iz izvršilnega naslova.

Koli so postavljeni povsem drugje kot skala. Sicer pa bi morala upnica navesti, kje je bilo motitveno dejanje storjeno in kdaj je bilo storjeno, saj to vpliva na dovolitev naknadnega motenja posesti.

Izvršba tudi ni bila pravočasno vložena. Sklep Višjega sodišča v Ljubljani je bil vročen strankam 12.9.1997, predlog za izvršbo pa je bil vložen 16.10.1997. Tudi v pritožbi se dolžnik sklicuje na pravdne postopke, kjer se ugotavljajo dolžnikove pravice na njegovem zemljišču. Stranki postopka pa bosta verjetno tudi sklenili poravnavo, sicer pa bo dolžnik svoje premoženje odsvojil.

Pritožba ni utemeljena.

Glede na pritožbene navedbe se je moralo pritožbeno sodišče najprej ukvarjati z vprašanjem pravočasnosti vloženega upničinega predloga za izvršbo. Dne 16.10.1997 vložen izvršilni predlog pa je bil glede na datum - 12.9.1997, ko je bil obema strankama vročen pravnomočen izvršilni naslov (sklep Višjega sodišča v Ljubljani izdan v zvezi s pritožbo zoper sklep prvostopnega sodišča o motenju posesti), pravočasno vložen - v okviru tridesetih dni po izteku osemdnevnega roka, določenega v izvršilnem naslovu za izpolnitev dolžnikove obveznosti, pri čemer je izpolnitveni rok lahko pričel teči šele od vročitve sklepa Višjega sodišča v Ljubljani dolžniku (člen 444 ZPP).

Tudi glede ponovno storjenega motitvenega dejanja je bil z izpodbijanim sklepom na podlagi zadostnih dejanskih podatkov, izhajajočih že iz samih dolžnikovih navedb v postopku o izvršenem ponovnem motitvenem dejanju, ugovor dolžnika pravilno zavrnjen. S postavitvijo stebrov oz. kolov na traso iste poti je dolžnik nedvomno zasledoval enak cilj kot z motitvenim dejanjem nastavitve skale, opisanim v izvršilnem naslovu, namreč preprečiti ali vsaj otežiti upnici uporabo te poti po svojem zemljišču in je s tem storil dejanje, ki se tudi po vsebini in obsegu (nastavitev ovire na pot) v bistvu ne razlikuje od motitvenega dejanja, opisanega v restitucijskem delu izvršilnega naslova, kljub temu, če je dolžnik ponovno motitveno dejanje izvršil na drugem delu poti, kot to zatrjuje. Kot takšno je dolžnikovo ponovno motenje posesti na podlagi prepovednega dela izvršilnega naslova tedaj podvrženo sankcioniranju v izvršilnem postopku (člen 228/1 ZIP) in pritožnik neutemeljeno v tej zvezi zatrjuje nepravilno uporabo določb ZIP. V tem postopku, ko je bilo potrebno izvršiti pravnomočen izvršilni naslov, s katerim je bilo dano posestno varstvo upnici pred dolžnikovimi posegi v njeno posest služnostne pravice na sporni poti, pa dolžnik tudi s sklicevanjem na pravdne postopke, ki še tečejo med strankama zaradi ugotavljanja njegovih izključnih pravic na zemljišču, ne more uspeti.

Svojo pravico kot izključujočo tudi napram upnici pa bo lahko v bodoče uveljavljal v primeru pravnomočnega izvršilnega naslova, ki bi upnici prepovedoval ali jo izključeval od kakršnekoli uporabe poti na njegovem zemljišču. Tudi z navedenimi trditvami dolžnik torej ni mogel uveljaviti nobenega ugovornega razloga v smislu 50. člena ZIP, s katerim bi izpodbil izvršilni sklep, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu.

Ker uveljavljana pritožbena razloga v obsegu pritožbenih trditev nista podana, sodišče druge stopnje pa tudi ni ugotovilo kakšnega od pritožbenih razlogov - zmotne uporabe materialnega prava ali bistvene kršitve določb izvršilnega postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP v zvezi s 14. členom ZIP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (člen 365/2 v zvezi s 381. členom ZPP in 14. členom ZIP), je zavrnilo dolžnikovo pritožbo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (368. člen ZPP v zvezi s členom 380/1-2 in 381. členom ZPP ter 14. členom ZIP).