444. člen ZPP

Drži, da sodišče prve stopnje v izreku ni navedlo katastrske občine št. X, vendar pa ne drži, da izrek sodbe sodišča prve stopnje zato ni izvršljiv. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je vpis zaznambe spremembe pri izvedeni pravici, ki je v zemljiški knjigi vpisan z ID omejitve 000 neveljaven in se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje tako, da se ga izbriše. S tem je sodišče prve stopnje določno označilo sporni predmet, to je izbris zaznambe, ki ima unikatni identifikator ID zaznambe pri izvedeni pravici št. 000 v zemljiški knjigi, kot tudi izhaja iz rednega izpiska iz zemljiške knjige (priloga A1). Na podlagi takšne oznake bo zemljiška knjiga lahko izbrisala zaznambo pri izvedeni pravici. Določilo 243. člena ZZK-1 je sicer res jasno določa, da se z izbrisno tožbo izpodbija "vknjižba določene pravice." Povedano drugače, predmet izbrisne tožbe so (samo) vknjižbe, čeprav ZZK-1 že v 6. odstavku istega člena napravi izjemo glede zaznambe nadhipoteke. Pravice se v zemljiško knjigo vpisujejo z vknjižbo oziroma predznambo, če zakon za posamezno vrsto pravice ne določa, da se vpisujejo z zaznambo (drugi odstavek 27. člena ZZK-1). Vknjižba je glavni vpis, s katerim

Pritožba ne more uspeti z navedbami, da blago ni bilo plačano z bančno kartico tožeče stranke in da blaga tožena stranka ni osebno prevzela na sedežu podjetja A. d.o.o., gre namreč za lastno dokazno oceno pritožbe (zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje), ki ni dopusten pritožbeni razlog v gospodarskih sporih majhne vrednosti (458. člen ZPP).

Z vročitvijo sodbe tožničini hčerki, to je odraslemu članu gospodinjstva, je bila osebna vročitev pravilno opravljena. Gre za nadomestno vročitev po prvem odstavku 142. člena v zvezi s prvim odstavkom 140. člena ZPP. Družinski član je sodno pisanje dolžan sprejeti.

V predmetni zadevi ne gre za gospodarski spor na podlagi 481. člena ZPP, ker je tožnica postavila stvarnopravni zahtevek v skladu z 92. členom SPZ na vrnitev stvari oziroma izročitev nepremičnine v posest, ki pa na podlagi drugega odstavka 481. člena ZPP ne spada med gospodarske spore in na podlagi določbe 444. člena ZPP tudi ne za spor majhne vrednosti.

ZPP v 444. členu med drugim določa, da se za spore majhne vrednosti ne štejejo spori iz avtorske pravice. Obravnavani spor, kjer tožeča stranka vtožuje nadomestilo za kabelsko retransmisijo, je spor iz avtorske pravice. Iz podatkov spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje postopek vodilo po pravilih o sporih majhne vrednosti, vključno s tem, da je izdalo odločbo brez razpisa naroka za glavno obravnavo (454. člen ZPP). Z izdajo odločbe brez razpisanega naroka za glavno obravnavo, kjer bi smeli pravdni stranki pod pogoji iz 286. člena ZPP tudi navajati nova dejstva in predlagati dokaze, je sodišče prve stopnje izdalo sodbo brez glavne obravnave, čeprav bi jo moralo opraviti. S tem je kršilo določbo 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP - načelo obligatornosti glavne obravnave.

Tožeča stranka mora v slehernem sporu navesti tisti minimum dejstev, ki bodo sodišču omogočila, da opravi presojo o pristojnosti iz 17. člena ZPP. Zgolj naziv tožeče stranke in dejstvo, da nastopa na aktivni strani, ter njena navedba, da gre za avtorski spor, pač ne zadoščata, zato je prvostopenjsko sodišče ob razpoložljivih podatkih upravičeno štelo, da je stvarno pristojno, in zaradi višine vtoževane terjatve, ki ni presegala 2.000,00 EUR, tudi uporabilo določbe o sporih majhne vrednosti.

Tožeča stranka je tožbo v predmetni zadevi vložila na podlagi določb ZASP. Gre za spor iz avtorske pravice, ki pa po določbi 444. člena ZPP ne štejejo za spore majhne vrednosti.

V tožbi je tožeča stranka kumulirala dva zahtevka – zahtevek za ugotovitev obstoja stvarne služnosti in odškodninski zahtevek v višini 1.139,21 €. Ker je odškodninski zahtevek nižji od 2.000- €, ga je od uveljavitve ZPP-D dalje treba obravnavati po pravilih postopka v sporu majhne vrednosti. Zahtevek za ugotovitev stvarne pravice se ne more obravnavati po pravilih postopka v sporih majhne vrednosti. Od 1.10.2008 (od uveljavitve ZPP-D) dalje je torej za odločanje o ugotovitvenem zahtevku in o odškodninskem zahtevku predpisana različna vrsta postopka. Ker kumulacija zahtevkov, za obravnavanje katerih je predpisana različna vrsta postopka, ni dopustna, je potrebno zahtevka razdružiti in pri obravnavi vsakega od njiju uporabiti različno vrsto postopka.

Spora o nepremičnini ni mogoče obravnavati po pravilih spora majhne vrednosti.

ZOR v 358. čl. določa odpoved trajnega dožniškega razmerja.Ker je šlo za trajno pogodbeno razmerje med strankama, le-to ni moglo prenehati drugače kot s sporazumom ali z odpovedjo s strani vsaj ene izmed pogodbenih strank. Sodišče je štelo, da je bila odpoved s strani tožene stranke tožeči stranki sporočena dne 27.3.1999. Na podlagi take ugotovitve pa gre zaključiti, da ima tožeča stranka vendarle pravico terjati tiste stroške upravljanja in vzdrževanja, ki so zapadli, preden je obveznost prenehala z odpovedjo.

V primerih, ko gre za izpolnitev, ki je razen dolžnika ne more opraviti nihče drug (nenadomestna storitev), je denarna kazen edino sredstvo, s katero sodišče dolžnika lahko prisili, da izpolni svojo obveznost. Izvršba se v teh primerih torej opravi s prisiljevanjem z denarno kaznijo. Namen denarne kazni, ki jo predvideva 2. odstavek 226. člena ZIZ zato ni kaznovanje dolžnika, ker ni izpolnil svoje obveznosti, temveč vplivanje na njegovo voljo, da bo zaradi zagrožene denarne kazni izpolnil obveznost, ki izhaja iz izvršilnega naslova.

Neobstoj aktivne legitimacije je materialnopravni zaključek, ki ga je sodišče prve stopnje napravilo na podlagi dejanske ugotovitve, da tožeča stranka ni dokazala, da bi vstopila v najemno pogodbo kot najemodajalec namesto družbe D. d.o.o., saj ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, da je tožeča kupila tudi tiste poslovne prostore, ki jih je imela v najemu tožena.

Pravni red Republike Slovenije posesti ne obravnava kot pravico, temveč kot dejansko stanje, ki ga je možno pravno varovati s tožbo zaradi motenja posesti. Tak zahtevek ni ne lastninskopravni ne obligacijski, zato začetek stečaja nad dolžnikom ne vpliva na postopek zaradi motenja posesti ter vse iz tega izvirajoče zahtevke. Stečajni postopek vpliva samo na pravice in obveznosti, ne pa na dejansko stanje. Namen stečajnega postopka je enakomerno poplačilo upnikov, katerih terjatve so večje od dolžnikovega premoženja, preoblikovanega v stečajno maso. Zato po naravi stvari stečaj tudi ne more vplivati na zahtevke iz naslova motenja posesti, saj ugoditev zahtevku nima vpliva na stečajno maso, zato stečaj ni razlog za prekinitev tovrstne izvršbe v smislu 2. odst. 111. čl. ZPPSL.

Predlog za izvršbo je bil pravočasno vložen - v okviru tridesetih dni po izteku osemdnevnega roka določenega v izvršilnem naslovu za izpolnitev dolžnikove obveznosti, pri čemer je izpolnitveni rok lahko pričel teči šele od vročitve sklepa Višjega sodišča v Ljubljani dolžniku (člen 444 ZPP). S postavitvijo stebrov oz. kolov na traso iste poti je dolžnik nedvomno zasledoval enak cilj kot z motitvenim dejanjem nastavitve skale, opisanim v izvršilnem naslovu, namreč preprečiti ali vsaj otežiti upnici uporabo te poti po svojem zemljišču in je s tem storil dejanje, ki se tudi po vsebini in obsegu (nastavitev ovire na pot) v bistvu ne razlikuje od motitvenega dejanja, opisanega v restitucijskem delu izvršilnega sklepa, kljub temu, če je dolžnik ponovno motitveno dejanje izvršil na drugem delu poti, kot to zatrjuje. Kot takšno je dolžnikovo ponovno motenje posesti na podlagi prepovednega dela izvršilnega naslova tedaj podvrženo sankcioniranju v izvršilnem postopku (člen 228/1 ZIP).

Rok 30 dni za vložitev predloga za izvršbo iz 444. čl. ZPP ne velja z izterjavo stroškov pravdnega postopka po sklepu o motenju posesti.

Izvršilni naslov je sklep o začasni odredbi, izdan pred uvedbo sodnega postopka po tožbi zaradi motenja posesti. Rok iz 444. čl. ZPP zato ne pride v poštev.

Začasna odredba ni izvršilni naslov, zato za njeno izvršitev ni potreben nov predlog za izvršbo, ki bi ga bilo treba v postopku zaradi motenja posesti vložiti v roku 30 dni od izteka paricijskega roka, določenega za izvršitev nenadomestnega dejanja. Zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje na podlagi začasne odredbe, izdane v postopku zaradi motenja posesti, določilo denarno kazen, če dolžnik v danem roku ne bo opravil določenega nenadomesnega dejanja, je dovoljen ugovor.

Če je v motenjski pravdi izdana začasna odredba po določbi 442. člena ZPP in je z njo dolžniku naloženo kakšno dejanje, upnik izgubi pravico zahtevati v izvršilnem postopku izvršitev sklepa, če ni zahteval prisilne izvršitve v tridesetih dneh po izteku roka, ki je bil v začasni odredbi določen, zato da ga dolžnik opravi.

Tožnik ni mogel prej predlagati izvršbe na podlagi čl. 444 ZPP (motenje posesti), preden ni prejel drugostopne odločbe, ki je izvršilni naslov. Zato ni izgubil pravice zahtevati izvršitev dejanja v izvršilnem postopku, čeprav je potekel za dolžnika 8-dnevni paricijski rok in nadaljnji 30-dnevni paricijski rok po citiranem zakonskem določilu, saj je predlagal izvršbo v roku 30 dni po prejemu izvršilnega naslova (drugostopne odločbe v pravdi).