VSL sklep Cpg 223/96

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se tožba zavrže.
Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 321.082,50 SIT v 8 dneh.

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki terjatev, ki jo je s cesijo pridobila od S d.d., Ljubljana, v višini 3.679.253,20 SIT z zamudnimi obrestmi ter ji povrniti pravdne stroške.

Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena ZPP in predlagala njeno razveljavitev in zavrženje tožbe, podredno pa vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je odgovorila, da pritožba ni utemeljena in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba je utemeljena.

Iz obrazložitve prvostopne sodbe izhaja (in med pravdnima strankama to niti ni sporno), da je bilo o terjatvi, o kateri teče ta pravda, pred sodiščem že pravnomočno odločeno, vendar ne med istima pravdnima strankama, ampak med sedanjo toženo stranko in cedentom kot tožečo stranko. Na podlagi ugotovitve, da prva pravda ni tekla med istima strankama kot druga, je sodišče prve stopnje napravilo sklep, da o sporni terjatvi še ni bilo pravnomočno razsojeno, kot je ugovarjala tožena stranka (da tedaj ne gre za res iudicato). Takšen zaključek pa je napačen.

Sedanja tožeča stranka je kot cesionar cedentov singularni pravni naslednik. Pravnomočnost sodbe (glej 333. člen ZPP) ne učinkuje samo med pravdnimi strankami, ampak tudi med univerzalnimi in singularnimi pravnimi nasledniki (tako o subjektivnih mejah pravnomočnosti na primer Juhart, Ude in Wedam-Lukič, PRAVDNI POSTOPEK, Ljubljana, 1974, str. 376, pa tudi sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 74/96 z dne 9.4.1997). Nasprotno stališče bi v praksi pomenilo, da bi upnik, ki izgubi sodni spor (na primer zato, ker v postopku na prvi stopnji ni predložil vseh dokazov, kot se je zgodilo tudi v obravnavanem primeru), svojo terjatev preprosto nekomu cediral, cesionar pa bi nato lahko zoper istega dolžnika začel novo pravdo (kar bi se lahko celo večkrat ponovilo). S tem bi pravilo o prepovedi pravde o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno razsojeno, popolnoma izgubilo svoj pomen in bi bila taka situacija za dolžnika izrazito v nasprotju z načelom pravne varnosti.

Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da je prvostopno sodišče s tem, ko je razsodilo o zahtevku, o katerem je že bilo pravnomočno razsojeno, storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 11. točki 2. odst. 354. člena v zvezi z 2. odst. 333. člena ZPP. Zato je na podlagi določbe 2. odst. 369. člena ZPP napadeno sodbo razveljavilo in tožbo zavrglo.

V skladu z določbo 2. odst. 166. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo o stroških vsega pravdnega postopka. Ker je tožeča stranka pravdo izgubila, mora po določbi 1. odst. 154. člena ZPP toženi stranki povrniti vse za pravdo potrebne stroške. Ti so odmerjeni po odvetniški in taksni tarifi. Tako gre toženi stranki nagrada njenemu pooblaščenemu odvetniku za sestavo odgovora na tožbo 700 točk, za sestavo pripravljalne vloge 525 točk, za udeležbo na naroku dne 6.12.1995 (na katerem se ni obravnavala glavna stvar) 175 točk, za udeležbo na naroku dne 10.1.1996 350 točk, za sestavo pritožbe (tu je že upoštevan posvet s stranko in zanj zato ni posebne nagrade) 875 točk in za končno poročilo stranki 20 točk. Nagrada odvetniku torej znaša 2645 točk po odvetniški tarifi, kar po vrednosti točke 76,50 SIT znaša 202.342,50 SIT. Poleg tega gredo toženi stranki še stroški za sodno takso za odgovor na tožbo v višini 45.155,00 SIT (upoštevaje določbo 7. odst. 7. člena ZST) in za pritožbo v višini 73.585,00 SIT.