VSL sklep I Cpg 409/98

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrnilo predlog tožene stranke za obnovo postopka in zavrglo njen predlog za vrnitev v prejšnje stanje.

Zoper sklep se je tožena stranka pravočasno pritožila (pritožbi so vložili tako odvetniki kot pooblaščenec A. M.) iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena ZPP in predlagala njegovo spremembo ali razveljavitev.

Pritožba ni utemeljena.

Iz predloga za obnovo postopka sledi, da je tožena stranka predlagala obnovo iz razlogov po 2. in 9. točki 421. člena ZPP. V predlogu je sicer res navedla tudi to, da naj bi bilo "prekoračeno pooblastilo" iz dovoljenja predsednika stečajnega senata stečajnemu upravitelju za vložitev tožbe. Ta navedba pa je bila dana v obrazložitev predloga za obnovo postopka po 2. točki 421. člena ZPP, ne pa kot podlaga za obnovo postopka po 3. točki 421. člena ZPP. Predloga iz tega razloga tožena stranke ni podala, saj je v njem kot zakoniti razlog za obnovo navedla samo 2. in 9. točko 421. člena ZPP (po določbi 2. odst. 424. člena ZPP je zakoniti razlog bistvena sestavina predloga za obnovo postopka). Zato sodišče prve stopnje ni napravilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 10. in 13. točki 2. odst. 354. člena ZPP, ko obnovitvenega razloga iz 3. točke 421. člena ZPP ni niti obravnavalo in zato seveda niti obrazložilo, kot mu to očita pritožba pooblaščenca A. M.

Glede postopka vročanja sodnih pisanj toženi stranki in s tem omogočanja njene udeležbe v pravdi je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu obširno in pravilno odgovorilo na vse trditve tožene stranke. Z razlogi prvostopnega sklepa pritožbeno sodišče v celoti soglaša, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: Po določbi 1. odst. 145. člena ZPP mora stranka, ki med pravdo spremeni prebivališče (smiselno če pravna oseba spremeni sedež), to takoj sporočiti sodišču. Tožena stranka sicer trdi, da sedeža ni spremenila med pravdo, ampak že prej. Pa vendarle je tožbo z vabilom na prvi narok za glavno obravnavo prejela. Iz povratnice pri listu št. 7 v spisu sledi, da je to pisanje prejela na naslovu, navedenem v tožbi, torej na M. 14. Niti na naroku, ki se ga je udeležila niti v kakšni svoji kasnejši vlogi pa sodišča ni opozorila, da je na navedenem naslovu ni, niti na kateri naslov naj ji sodišče pošilja pošto. To pa bi bila glede na določbo 1. odst. 145. člena ZPP morala napraviti, čeprav ne bi šlo ravno za spremembo sedeža med pravdo. Že iz tega razloga je bilo nadaljnje postopanje sodišča pri vročanju toženi stranki pravilno. Iz ravnanja tožene stranke, ko sodišču ni sama povedala za naslov, na katerega ji naj vroča pošto, ko v pooblastilu, danem A. M. ni navedla, ali je ta njen delavec ali ne niti ni navedla njegovega naslova, pošto pa je pooblastila samo za prepošiljanje pisem, ki niso sodba ali pisma v upravnem postopku ali postopku za prekršek, pa je mogoče sklepati celo to, da se je namerno izogibala vročanju sodnih pisanj. Vsekakor pa je ravno takšno njeno ravnanje privedlo do tega, da ji sodišče ni moglo osebno vročati pisanj. Zato so vse navedbe o krivdi pošte in celo stečajnega upravitelja tožeče stranke za to, da pisanja toženi stranki niso bila osebno vročena, nepomembne.

V čem naj bi bila napačna odločitev o zavrženju predloga za vrnitev v prejšnje stanje kot prepoznega, tožena stranka v pritožbi ni obrazložila. Vsekakor pa je pravilna ugotovitev prvostopnega sodišča, da je v postopku v gospodarskih sporih objektivni rok za vložitev takega predloga trideset dni od dneva zamude in da je tožena stranka predlog vložila po izteku tega roka.

Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da ni podan nobeden od pritožbenih razlogov. Zato je na podlagi določbe 2. točke 380. člena ZPP neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo napadeni sklep.