VSM sodba Kp 213/97

Pritožbi zagovornika obt. R.J. se ugodi in sodba sodišča prve stopnje v obsodilnem delu pod I) spremeni tako, da se na novo odloči: Obtožba zoper obt. R.J. , da je skupaj s posebej obravnavanim D.M.
vzel tujo premično stvar z namenom protipravne prilastitve s tem, da sta vlomila v tuj prostor, in sicer na ta način, da je po prehodnem dogovoru v noči od 19. na 20.9.1990 med tem, ko je R.J. stal v bližini in stražil, D.M. s pomočjo izvijača, katerega je v ta namen prinesel s seboj, odtrgal del rolete na enem od oken v pritličju stanovanjske hiše, last V.V. v ..., nato pa razbil steklo, skozi tako nastalo odprtino pa sprostil notranji zapah in odprl okno, skozi katero sta zatem oba splezala v notranjost hiše, kjer sta vzela in si prilastila; - radijski sprejemnik znamke Grunding 6500, - kasetofon točneje neugotovljene japonske znamke, - dva manjša radijska sprejemnika, točneje neugotovljenih znamk, - fotoaparat znamke Praktika skupaj z bliskavico, - ročni računalnik, - sedem okrasnih pušk, - šest kristalnih kozarcev, - tri moške trenerke, - več komadov ženske in moške garderobe, - dve ženski usnjeni torbici, - večjo količino čokolade in bonbonov, - salamo in sir, - več ženskega modnega nakita vse v skupni vrednosti okrog 14.000,00 SIT in na škodo V.V. , s čimer naj bi storil v sostorilstvu s posebej obravnavanim D.
M.kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena KZ se po 4. točki 357. člena ZKP zavrne .
Stroški kazenskega postopka na prvi in drugi stopnji obremenjujejo proračun (prvi odstavek 96. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).

Z napadenim delom zgoraj navedene sodbe je sodišče prve stopnje obt.

R.J. spoznalo za krivega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena Kazenskega zakonika (KZ). V skladu s 50. členom KZ mu je izreklo pogojno obsodbo, s katero mu je določilo kazen osem mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je sodišče obtoženca oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter stroškov in nagrade zagovornika, ki mu je bil postavljen po uradni dolžnosti.

Zoper ta del sodbe se je pritožil obtoženčev zagovornik iz pritožbenega razloga kršitve kazenskega zakona. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj obtožbo zoper obt. R.J. zavrne.

V skladu z določbo prvega odstavka 378. člena ZKP je pritožbeno sodišče obvestilo o seji senata višjega državnega tožilca v Mariboru, obtoženca in njegovega zagovornika. Seje se niso udeležili in je bila opravljena v skladu s četrtim odstavkom 378. člena ZKP v njihovi odsotnosti.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbenimi izvajanji zagovornika obt.

R.J. , da kazenski pregon zoper tega obtoženca za obravnavano kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena KZ ni več dopusten, ker je pravica do pregona relativno zastarala. Napačno je namreč stališče sodišča prve stopnje, da je pretrgalo zastaranje kazenskega pregona poizvedovanje sodišča o naslovu soobt. D.M. , ker iskanje soobtoženca ni moč enačiti z ukrepi, naperjenimi za pregon storilca - obt. R.J. Zastaranje se namreč obravnava individualno glede tistega storilca, sostorilca ali udeleženca, zoper katerega je bilo konkretno naperjeno določeno procesno dejanje v smeri kazenskega pregona.

Prav tako je napačno stališče sodišča prve stopnje, da je pretrgala zastaranje kazenskega pregona zoper obt. R.J. vložena obtožnica zaradi kaznivega dejanja po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 302. člena v zvezi z 22. členom KZ, storjenega dne 9.8.1994. Res se pretrga zastaranje kazenskega pregona, če stori storilec v času, ko teče zastaralni rok, enako hudo ali hujše kaznivo dejanje (četrti odstavek 112. člena KZ), vendar mora to biti ugotovljeno s pravnomočo sodbo. Če je zoper neko osebo vložena obtožnica, to pomeni, da obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, vendar ni moč spregledati določbe 27. člena Ustave Republike Slovenije, da vsak velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. Zato je treba tako razumeti tudi določbo četrtega odstavka 112. člena KZ.

Ker je za kaznivo dejanje po 1. točki prvega odstavka 212. člena KZ zapretena kazen zapora do petih let, in ker po petih letih v skladu z določbo 4. točke prvega odstavka 111. člena KZ nastopi relativno zastaranje kazenskega pregona za tako kaznivo dejanje, in ker sodišče prve stopnje potem, ko je dne 18/7-1991 obt. R.J. poslalo obtožnico zoper njega ni opravilo nobenega procesnega dejanja, ki bi pretrgalo zastaranje kazenskega pregona, je že dne 18/7-1996 nastopilo relativno zastaranje kazenskega pregona.

Gre za kršitev kazenskega zakona v škodo obt. R.J. v smislu 3. točke 372. člena ZKP, ki je obstajala že ob izreku prvostopne sodbe. Zato je bilo treba spremeniti napadeni del sodbe tako, kot to izhaja iz izreka te sodbe - prvi odstavek 394. člena ZKP.

Odločba o stroških kazenskega postopka na prvi in drugi stopnji temelji na določilu prvega odstavka 96. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP.