VSM sodba Kp 38/97

Ob reševanju pritožbe zagovornika obdolženca se sodba sodišča prve stopnje v njenem izreku po uradni dolžnosti tako spremeni, da ta glasi: sodba temeljnega sodišča, z dne 28.6.1993, v zvezi s sodbo višjega sodišča z dne 15.9.1993, ostane v veljavi .
Pritožba zagovornika obdolženca se zavrne kot neutemeljena in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Obdolženec se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje v novem postopku, potem ko je s sklepom senata prvostopnega sodišča z dne 8.1.1996, bila dovoljena obnova kazenskega postopka, obdolženca ponovno spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ponarejanja denarja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 168. člena Kazenskega zakona SFRJ (KZJ) in mu znova izreklo kazen 1 leto in 6 mesecev zapora, v katero pa mu je po prvem odstavku 50. člena KZJ vštelo, da jo je že v celoti prestal. Po prvem odstavku 70. člena KZJ je obdolžencu znova izreklo varnostni ukrep izgon tujca iz države za čas 5 let, po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pa obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona.

Proti tej sodbi se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi "bistvene kršitve postopka in kršitve materialnega prava", s predlogom, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo spremeni tako, da varnostnega ukrepa izgona tujca obdolžencu ne izreče.

Pritožbeno sodišče je o seji senata obvestilo obdolženca, njegovega zagovornika in višjega državnega tožilca. Seje se je udeležil le slednji, ker pa sta bili obvestili za obdolženca in zagovornika izkazani, je pritožbeno sodišče sejo opravilo po določbi četrtega odstavka 378. člena ZKP, v njuni odsotnosti.

Pregled zadeve je pokazal naslednje: V pritožbi uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka (očitno taka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP), ki bi naj bila v tem, "da je izrek v nasprotju z obrazložitvijo, navedbe sodbe pa so protispisne", po oceni pritožbenega sodišča ni podana. Ne samo, da pritožba ne pojasni, v čem bi naj izrek napadene sodbe nasprotoval "obrazložitvi" (razlogom sodbe), kakšnega nasprotja ni ugotovilo niti pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe (prvi odstavek 383. člena ZKP). Pritožba v okviru tega pritožbenega razloga v bistvu graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki se nanaša na obstoj okoliščin, ki so bile podlaga za izrek varnostnega ukrepa izgona tujca iz države obdolžencu, čeprav pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožba sploh ne uveljavlja. Kar zadeva "protispisnost", ki jo vidi pritožba, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi ne obstaja. V napadeni sodbi namreč ni zapisano tako, kot to citira pritožba, in sicer "... da je Demokratična zveza Kosova v Ljubljani izdala potrdilo o obtoženčevem protisrbskem delovanju, češ da Zveza pomaga vsakemu Albancu, ki je politično deloval v Kosovu in ima določene težave", temveč gre pri navedeni formulaciji v sodbi za dva med seboj povsem jasno ločena stavka, ki nista povezana z besedami "češ da". To daje v sodbi zapisanima stavkoma tudi nekoliko drugačen pomen, kot jima ga pripisuje pritožba. Tako se pokaže, da je "protispisna" pravzaprav pritožba. Sicer pa je v razloge napadene sodbe povzeta izjava predsednika Demokratične zveze Kosova v Ljubljani, da "Zveza namreč pomaga vsakemu Albancu, ki je politično deloval v Kosovu in ima določene težave", smiselni povzetek dela izjave priče z glavne obravnave dne 30.9.1996 ter zato ni netočna. Tako se pokaže, da pritožba, ko uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ni utemeljena.

Kot je že navedeno, pritožba smiselno graja tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je bila podlaga za ponoven izrek varnostnega ukrepa izgona tujca iz države obdolžencu. Pritožba meni, da izvedeni dokazi ne dopuščajo take odločitve prvostopnega sodišča.

S stališčem pritožbe pa ni mogoče soglašati. Predloženi dokaz - potrdilo Demokratične zveze Kosova z dne 5.12.1994 in pričanje njenega predsednika v Ljubljani, tudi po oceni pritožbenega sodišča ne moreta povzročiti niti "oprostitve tistega, ki je bil obsojen" niti "njegove obsodbe po milejšem kazenskem zakonu", zakar v obnovljenem kazenskem postopku pravzaprav gre, torej tudi ne spremembe obdolžencu izrečenega varnostnega ukrepa. Pritožbeno sodišče namreč soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da obdolženec, preden je prišel v našo državo, na Kosovu ni bil tako politično aktiven, da bi bil zaradi tega sedaj tam podvržen policijski torturi, mučenju, kaznovanju ali pa kakšnemu drugemu nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju. Ob vseh tehtnih in prepričljivih razlogih, ki jih s tem v zvezi v napadeni sodbi navaja sodišče prve stopnje in katere pritožbene navedbe ne morejo niti malo omajati, pa je potrebno opozoriti še na nekaj drugih dejstev, ki ne gredo v prid pritožbi, potrjujejo pa pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje.

Obdolženec se je nastanil v Sloveniji že meseca junija 1991, vse do odvzema prostosti zaradi izvršitve obravnavanega kaznivega dejanja dne 25.4.1993 pa v njej ni politično deloval in tudi ni s prav ničemer dokazal, da želi pomagati rojakom na Kosovu, ki se borijo za "Kosovo Republika". C. C. , pri katerem se je nastanil, je povedal, da je prišel v Slovenijo zaradi "situacije na Kosovu" , ni pa povedal, da je preganjan zaradi političnega delovanja. Tako je utemeljeno sklepati, da je v Slovenijo prišel zaradi socialnih razlogov, ne pa svoje politične aktivnosti. Na tak zaključek navaja tudi okoliščina, da je "politično miroval" vse do poletja leta 1994 (1.5.1994 je bil odpuščen na pogojni odpust), ko se je včlanil v Demokratično zvezo Kosova v Ljubljani. Tega ni storil že prej, čeprav ta obstaja že od 10.2.1990, kot je povedal njen predsednik M.B. Tudi v vseh izrednih pravnih sredstvih, ki jih je vlagal zaradi izrečenega varnostnega ukrepa izgona tujca iz države v letih 1993 in 1994, obdolženec ni omenjal prav nobene svoje politične aktivnosti, še manj pa nevarnosti, ki bi mu grozila, če bi se moral vrniti na Kosovo.

Vedno znova je poudarjal le ekonomske razloge za svoje bivanje v Sloveniji, tudi obstoj izvenzakonske zveze, ki je kasneje razpadla, poudarjal pa je tudi interes njegovega delodajalca, da ga obdrži v delovnem razmerju. Slednji je to v svojih vlogah tudi potrjeval.

Osebne ogroženosti zaradi političnega delovanja na Kosovu, obdolženec torej ni omenjal. Zaradi tega je povsem pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da ta ni bila taka, da bi zaradi nje bilo potrebno spremeniti prejšnjo sodbo v njenem izreku o varnostnem ukrepu.

V posledici take ugotovitve dejanskega stanja pa ni podana niti kršitev "številnih materialnopravnih določb različnih zakonov in mednarodnih konvencij, ki jih je ratificirala ta država", kot to v pritožbi zatrjuje obdolženčev zagovornik. Zaradi tega, ker ni dokazano, da bi obdolženec v preteklosti bil v taki meri politično aktiven, da bi zaradi tega bilo v nevarnosti njegovo življenje, ali da bi obstajala nevarnost, da bo izpostavljen mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju, so neupoštevne in neuporabne določbe členov 18, 21 in 47 Ustave Republike Slovenije in člena 33 Zakona o tujcih, ki govore o navedenem. Zato jih tudi pritožba povsem neutemeljeno navaja in skuša prepričati, da so bile kršene.

Pač pa je pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe (2. točka prvega odstavka 383. člena ZKP) ugotovilo, da je prvostopno sodišče s kršitvijo tretjega odstavka 415. člena ZKP v škodo obdolženca prekršilo kazenski zakon po 3. točki 372. člena ZKP.

Obdolženec je z napadeno sodbo namreč ponovno spoznalo za krivega kaznivega dejanja ponarejanja denarja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 168. člena KZJ in mu ponovno izreklo kazen enega leta in šest mesecev zapora ter varnostni ukrep izgona tujca iz države za čas pet let, čeprav je bil za isto kaznivo dejanje že pravnomočno obsojen. S tem je kršilo načelo "ne bis in idem". Navedeno kršitev je pritožbeno sodišče saniralo tako, da je spremenilo izrek napadene sodbe, kot to narekuje določba prvega odstavka 394. člena ZKP.

Po obrazloženem je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornika obdolženca upravičeno odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).