VSM sklep Cp 922/96

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje.

Z napadenim sklepom je prvo sodišče enotno odločilo o dedovanju po pokojnih zakoncih D., od katerih je žena M. umrla v letu 1989, mož J.pa v letu 1993 in za dediče nepremičnine pri vl.štev. 439 k.o.

I.razglasilo vnuke zapustnikov in njune otroke, kar vse je razvidno iz izreka izpodbijanega sklepa (l.št.10 v spisu).

Zoper takšen sklep se pritožuje sodedinja A.M. in v predloženih pritožbenih izvajanjih izpostavlja, da je bila sodedinja E.R.

posvojena ter enako T.B. in kar izključuje dedno pravico po naravnih roditeljih.

Pritožba je utemeljena in je preizkus zadeve pokazal naslednje: Najprej je treba povedati, da je iz podatkov spisa razvidno, da je M.D. umrla pred zakoncem J.D. in da naj ne bi imela otrok (l.št.7 v spisu), iz priložene zapuščinske zadeve z opr.štev. D x. pa še, da naj bi ob smrti bila brez premoženja. Povedano je v nasprotju z izrekom napadenega sklepa, kjer se nepremičnina pri vl.št. 439 k.o.

I. navaja tudi kot premoženje M.D., dediči pa za otroke obeh pokojnih zakoncev. Povedano nasprotje predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 13.točke drugega odstavka 354.člena Zakona o pravdnem postopku, v zvezi s 163.členom Zakona o dedovanju (ZD), ki je že samo po sebi narekovalo razveljavitev izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, v zvezi s 381.členom istega zakona in 163.členom ZD). Razen tega bi bilo treba ločeno opraviti najprej zapuščinski postopek po prej umrli M.D. in ločeno za J.D., ki je umrl kasneje in torej kot zakonec podedoval tudi premoženje ali del premoženja M.D., če ga je ob smrti imela. V spisu namreč za nepremičnino, ki je predmet tega zapuščinskega postopka, ni nobenih zemljiškoknjižnih podatkov.

Dalje ima pritožba prav, da posvojitev izključuje dedovanje po naravnih starših in drugih sorodnikih (143.čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR) in zato E.R. in T.B. ne bi prišli v poštev kot dedinji po pokojnem zapustniku J.D., ki je njun naravni oče, kot je razvidno iz podatkov spisa. Priložena izpiska iz rojstne matične knjige (priloga B2) namreč pritožbeno trditev o posvojitvi kažeta za resnično, enako navajanje na zapuščinski obravnavi dne 7.12.1995 (l.št.5 v spisu).

V ponovljenem postopku naj prvo sodišče najprej odpravi zapaženo bistveno kršitev določb postopka s tem, da zanesljivo ugotovi zapuščino pok. M.D. in kdo naj bi prišel v poštev, da deduje po njej, ali je sploh imela kaj otrok in kdo so ti otroci in če gre pri njih za skupne otroke z J.D. Pritožbeno sodišče pri tem spet opozarja na nesporno ugotovitev na dne 11.1.1996 opravljeni zapuščinski obravnavi (l.št.7 v spisu), da je M.D. umrla brez otrok in kar nasprotuje izreku napadenega sklepa, da gre pri dedičih za skupne vnuke in otroke obeh zapustnikov, kar je bilo že zgoraj povedano.

Zaradi pravilne uporabe materialnega prava pa je treba še razčistiti, kako je s posvojitvijo E.R. in T.B in potem na novo odločiti o dedovanju po pok. J.D. glede na dediče, ki bi prišli v poštev.

Pritožbeno sodišče ponavlja, da je pa pri tem treba ločeno najprej opraviti zapuščinski postopek po prej umrli M.D. in šele potem po njenem možu J.D., ki je umrl kasneje - seveda ob predpostavki, da je M.D. ob smrti premoženje imela.

Vsled povedanega je bilo treba odločiti, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (3.točka 380.člena ZPP v zvezi s 163.členom ZD).

Citirane določbe prejšnjega zveznega zakona o pravdnem postopku so bile uporabljene kot pravna pravila.