21. člen ZD

Posvojenki imata po posvojitelju dedne pravice v istem obsegu kot zakonski otroci.

Ko sodišče določi dediča kot prevzemnika kmetije, določi le še dedne deleže drugih upravičencev, ki so bili že ugotovljeni v sklepu o dedovanju. Pravnomočni sklep o dedovanju veže stranke glede odločitve o dedni pravici. Določbe četrtega odstavka 21. člena ZD, da pri posvojitvi posvojenec in njegovi potomci nimajo zakonite dedne pravice po starših, njihovih potomcih in drugih sorodnikih, ni moč razlagati tako, da posvojenec za nazaj, do trenutka rojstva, izgubi vse že pridobljene pravice po naravnih starših.

Pritožnik utemeljeno izpostavlja, da so življenjske skupnosti raznolike. Menjavanje prebivališč, razmerje z drugo žensko, namenjanje denarja in časa za osebne užitke, kar po ugotovitvah v izpodbijani sodbi utemeljuje sklep o prenehanju zapustnikove volje za skupno življenje, lahko sodijo v posameznikov življenjski slog, ki ni nujno nezdružljiv z obstojem zakonske zveze. Kot je že navedlo Vrhovno sodišče RS so skupno bivanje, finance, gospodinjstvo in zakonska postelja le nekateri izmed številnih zunanjih pokazateljev obstoja življenjske skupnosti, bistvena pa je notranja komponenta, medsebojna naklonjenost in medsebojni dogovor o vsebini in obliki skupnosti, ki jo je še mogoče kvalificirati kot življenjsko. Zavezo k vzajemnemu spoštovanju, zaupanju in medsebojni pomoči sta zakonca potrdila s privolitvijo za sklenitev zakonske zveze, kako jo bosta izpolnjevala, pa je stvar njunega dogovora. Tudi ob presoji razlogov za ločeno življenje zapustnika in prve toženke je zato treba izhajati iz konkretnih okoliščin v načinu življenja zakoncev.

Po prvem odstavku 21. člena ZD ima posvojenec do posvojitelja enako dedno pravico, kakor posvojiteljevi otroci in njihovi potomci. Za odgovor na vprašanje, ali je zapustnica posvojila A. A., ne zadošča le podatek iz rojstne matične knjige. Res gre za javno listino, za katero velja domneva resničnosti podatkov, ki so v njej navedeni. Ker pa gre za izpodbojno domnevo (224. člen ZPP), odsotnost zaznamka o posvojitvi ni dokaz, na katerega bi zapuščinsko sodišče smelo opreti ugotovitev, da A. A. ni bil posvojen in da zato nima dedne pravice po zapustnici. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, mu ni mogoče odreči pravice, da v pravdi dokaže, da je bil (veljavno) posvojen. Med udeležencema postopka ni sporno samo (pravno) vprašanje, ali je bila posvojitev veljavna, pač pa so očitno sporna dejstva, ali je do posvojitve sploh prišlo. Ker zapuščinsko sodišče ne sme reševati spornih dejanskih vprašanj, ni pomembno, če so doslej ponujeni dokazi A. A. o zatrjevani posvojitvi šibki ali celo nezadostni. O tem je pristojno odločati le pravdno sodišče.

Dedna pravica se pri običajnem dedovanju pridobi z dnem smrti zapustnika, medtem ko se v zapuščinskem postopku po ZDen pridobi s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji. Pred pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji obstaja le zahtevek za vrnitev nacionaliziranega premoženja denacionalizacijskemu upravičencu, tak zahtevek pa ni v pravnem prometu. Lastna pravica do dedovanja nepopolnih posvojencev po posvojiteljevih sorodnikih je bila tako po pravnih pravilih ODZ kot po kasnejši pravni ureditvi, veljavni ob uvedbi dedovanja denacionaliziranega premoženja po zapustniku, izključena, upoštevajoč prehodno določbo 228. člena ZD, ki ohranja dedno pravico nepopolnega posvojenca po njegovih (naravnih) sorodnikih, ki ji je dodana dedna pravica po posvojitelju, ne pa tudi po njegovih sorodnikih.

Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bil A.K. edini dedič po pokojni Ju.K., ki pa ni imel potomcev. Ker je oče A.K., J.C., umrl pred njim, sin pa je mater Ju.K. preživel in pred zaključkom zapuščinskega postopka po njej umrl, je zato pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je v skladu z vstopno pravico na podlagi 12. člena ZD (v zvezi s 132. in 134. členom ZD) namesto pokojnega J.C., to je očeta A.K. vstopil njegov drugi sin, to je tožnik, ki je polbrat pokojnega A.K.

Uveljavljanje dedne pravice je možno v okviru treh dednih redov.

Pravni nasledniki denacionalizacijskega upravičenca so upravičenci za uveljavljanje pravic iz tega zakona, če je vsaj verjetno izkazano pravno nasledstvo v razmerju do denacionalizacijskega upravičenca.

Iz podatkov spisa razvidno, da je M.D. umrla pred zakoncem J.D. in da naj ne bi imela otrok , iz priložene zapuščinske zadeve z opr.štev. D x. pa še, da naj bi bila ob smrti brez premoženja, in kar je v nasprotju z izrekom napadenega sklepa, kjer se nepremičnina pri vl.št. 439 k.o. I. navaja tudi kot premoženje M.D., dediči pa za otroke obeh pokojnih zakoncev. Povedano nasprotje predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 13.točke drugega odstavka 354.člena Zakona o pravdnem postopku, v zvezi s 163.členom Zakona o dedovanju (ZD).