VSM sklep Cpg 459/96

Pritožbi se delno ugodi in se sklep okrajnega sodišča razveljavi do drugega dolžnika S.K. in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.
Do prvega dolžnika K d.o.o. se pritožba zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je s sklepom ugotovilo, da je izvršilni postopek prekinjen in zavrnilo upnikov predlog, naj se postopek in predlog za izdajo začasne odredbe nadaljujeta zoper drugega dolžnika ter hkrati odločilo, da se bo postopek nadaljeval šele po pravnomočno končanem stečajnem postopku zoper prvega dolžnika.

Zoper to odločitev se je upnik pravočasno pritožil zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter predlagal razveljavitev izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje naj bi zmotno ugotovilo, da sta dolžnika ena in ista oseba, in sicer enoosebna družba z omejeno odgovornostjo iz 6. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur.l. RS št. 67/93, ZPPSL). Stečajni postopek se je dne 16.2.1996 začel le zoper prvega dolžnika, družbo z omejeno odgovornostjo, za katere obveznosti po 407. členu Zakona o gospodarskih družbah (Ur.l. RS št. 30/93, ZGD) družbeniki s svojim osebnim premoženjem ne odgovarjajo, medtem ko je drugi dolžnik S.K. fizična oseba in avalist na menici, glede katerega ni ovir, da se postopek ne bi nadaljeval.

Pritožba je delno utemeljena.

Menični izvršilni predlog in predlog za izdajo začasne odredbe sta bila vložena zoper dva dolžnika, prvega dolžnika K d.o.o. in drugega dolžnika S.K. kot fizično osebo. Sodišče je predlogoma ugodilo in oba sklepa izdalo. Iz podatkov v spisu izhaja, da je sklepa prejel samo prvi dolžnik (K d.o.o.), ki je vložil ugovor, ne pa tudi S.K., saj zanj v spisu ni povratnice.

Zaključek sodišča, da sta prvi in drugi dolžnik ena in ista oseba, ni pravilen. Da gre za dva dolžnika je jasno označeno v predlogu za izdajo meničnega izvršilnega predloga in tudi iz oznake pravne oblike prvega dolžnika (d.o.o.) izhaja, da gre za družbo z omejeno odgovornostjo, ustanovljeno po ZGD, ki po 2. odstavku 5. člena ZGD odgovarja za svoje obveznosti z vsem svojim premoženjem, ne pa tudi z zasebnim premoženjem družbenikov. Prvi dolžnik je kapitalska, ne pa osebna družba, in le pri spregledu pravne osebnosti po 6. členu ZGD, ki bi ga ugotovilo sodišče, bi družbenik za obveznosti družbe jamčil tudi s svojim zasebnim premoženjem.

6člen ZPPSL, katerega je uporabilo sodišče prve stopnje, pa se nanaša na osebne družbe, pri katerih ustanovitelj kot osebno odgovorni družbenik odgovarja z vsem svojim premoženjem (oblike družb opredeljuje 1. člen ZGD).

Posledica napačne identifikacije dolžnikov je odločitev, da se postopek prekine glede drugega dolžnika. Le-ta je namreč fizična oseba, ki se skupaj s prvim dolžnikom ne šteje za enotnega sospornika. Ker je bil postopek zoper prvega dolžnika zaradi stečaja prekinjen, bi se po 201. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) učinek prekinitve na drugega dolžnika raztezal le, če bi bilo mogoče glede na naravo pravnega razmerja spor rešiti na enak način za oba sospornika. Zoper oba dolžnika je bil izvršilni predlog vložen v skladu s 199. členom ZPP, po katerem sta glavni dolžnik in porok lahko skupaj tožena. Zoper njiju je možna različna sodna odločba, zato se prekinitev postopka po 212. členu ZPP kot posledica začetka stečaja nad prvim dolžnikom na drugega dolžnika ne razteza. Zoper njega je mogoče voditi samostojen izvršilni postopek, pravdni postopek in postopek zavarovanja, zato odločitev sodišča prve stopnje, da je postopek prekinjen tudi do drugega dolžnika ni pravilen.

Zaključek sodišča prve stopnje, da sta dolžnika ena in ista pravna oseba predstavlja zmotno ugotovljeno dejansko stanje, ki je povzročila tudi napačno uporabo materialnega prava (6. člena ZPPSL), zato je pritožbeno sodišče po 3. točki 380. člena izpodbijani sklep razveljavilo do drugega dolžnika in zadevo vrnilo v nov postopek. Ker postopek do drugega dolžnika ni prekinjen, bo sodišče prve stopnje moralo najprej ugotoviti ali je prejel oba sklepa (o izvršbi in o začasni odredbi), in če ni, jih mora S.K.-ju takoj poslati.

Zoper prvega dolžnika pa sodišče prve stopnje dne 4.4.1996 ne bi smelo izdati niti izvršilnega sklepa niti začasne odredbe, ker se je zoper njega dne 16.2.1996 začel stečajni postopek. Po 1. odstavku 111. člena ZPPSL od začetka stečajnega postopka zoper dolžnika ni mogoče dovoliti ukrepov zavarovanja niti prisilne izvršbe za poplačilo terjatev, glede katerih obstaja izvršilni naslov ali verodostojna listina. Sodišče prve stopnje bi moralo glede prvega dolžnika oba predloga zavreči, pritožbeno sodišče pa tega sedaj ni moglo storiti, ker bi bila odločitev, kljub temu da nimata izvršilni sklep in začasna odredba nobene pravne moči, v škodo stranke, ki se je pritožila (374. člen ZPP). Zato je bilo treba glede prvega dolžnika izpodbijani sklep o prekinitvi potrditi.