VSM sodba Cpg 22/95

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka glede plačila zakonitih zamudnih obresti od glavnice 217.500,00 sit in v II. točki izreka o pravdnih stroških razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.
V presežnem delu se pritožba kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži končni odločbi.

Tožeča stranka je z izvršilnim predlogom na podlagi verodostojne listine, ki ga je vložila dne 2.7.1992, zahtevala od tožene stranke plačilo blaga po treh računih v skupnem znesku 217.500,00 sit s pripadki. Tožena stranka je ugovarjala z navedbo, da je dolg prevzelo podjetje K., zato ne dolguje ničesar.

Tožeča stranka je v pravdnem postopku kapitalizirala zakonite zamudne obresti do 14.12.1996 in zahtevala še procesne obresti za tako kapitalizirane obresti. Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo razširjenemu zahtevku.

Tožena stranka v pravočasni pritožbi izpodbija prvostopno sodbo iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stajna z navedbo, da blaga, katerega plačilo vtožuje tožeča stranka, sploh ni prevzela, ampak ga je prevzel nekdo iz podjetja K. Zato predlaga, naj tožeča stranka predloži dobavnice, iz katerih bo razviden prevzemnik blaga ter predlaga zaslišanje priče, direktorja tožene stranke.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev.

Sodišče druge stopnje je preiskusilo prvostopno sodbo v napadenem delu in v mejah uveljavljenih razlogov, kakor tudi v smeri tistih pritožbenih razlogov, na katere se mora ozirati po uradni dolžnosti.

Pri tem preiskusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je pritožba delno utemeljena iz naslednjih razlogov: V postopku v gospodarskih sporih se lahko v pritožbi navedejo nova dejstva in predlagajo novi dokazi le, če pritožnik izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do konca glavne obravnave (zakon o pravdnem postopku - člen 496a). Tožena stranka ni z ničemer verjetno izkazala, zakaj ni navajala v pritožbi uveljavljenih dejstev in predlaganih dokazov do konca glavne obravnave. Iz tega razloga pritožbeno sodišče navedb tožene stranke o drugačnem dejanskem stanju in dokazih, ki naj bi potrdili pritožbene navedbe, ne more upoštevati.

Ob reševanju pritožbe je bilo po uradni dolžnosti ugotovljeno, da tako tožeča stranka kot prvostopno sodišče nista upoštevala, da je pravdni postopek tekel po ugovoru zoper izvršilni sklep po verodostojni listini. V takem primeru mora sodišče v skladu s 55a členom ZIP postopati kot v mandatnem postopku - torej ugotoviti, ali ostane naložitveni del izvršilnega sklepa v celoti ali delno v veljavi (4. odstavek 451. člena ZPP). Tožeča stranka nima procesne možnosti spremembe tožbenega zahtevka tako, da razširi izvršilni predlog in izvršilni sklep. Sodna praksa iz razlogov procesne ekonomije dopušča, da stranka v postopku v katerem sodišče ugotavlja utemeljenost plačilnega naloga oz. naložitvenega izvršilnega sklepa, postavi še nadaljni zahtevek, o katerem pa mora sodišče posebej (s posebnim izrekom) odločiti.

Tako je sodišče prve stopnje s tem, ko je izreklo, da ostane izvršilni sklep v veljavi tudi za kapitalizirane in nadaljne procesne obresti v veljavi - razsodilo v nasprotju s podatki v spisu, saj te obresti niso bile predmet izvršilnega sklepa opr. št. Ig 1952/92-2 z dne 4.6.1992. S tem je prvostopno sodošče storilo bistveno kršitev pravdnega postopka iz 13. točke II. odst.354. člena ZPP. V tem delu bo zato prvostopno sodišče ponovno odločilo o zahtevku.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu 3. odstavka 166. člena ZPP.