VSC sklep Cp 98/96

Pritožbi tožeče stranke se u g o d i , sodba sodišča prve stopnje se r a z v e l j a v i in se zadeva v r n e v novo sojenje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče zavrnilo zahtevek za neveljavnost darilne pogodbe z dne 26. 1. 1994 in tudi zahtevek za razveljavitev darilne pogodbe z dne 26. 1. 1994. Sodišče ni štelo za dokazano zatrjevano zmoto glede zazidljivosti parcel. Sodišče je tudi ocenilo, da ni šlo za čezmerno prikrajšanje. Zahtevka za neveljavnost in razveljavitev pogodbe pa je sodišče štelo za praktično identična zahtevka.

Zoper takšno sodbo se je pritožila tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi zatrjuje, da je tržna cena zemljišča več kot 70.000 DEM,na zemljišču je predvidena bodoča obrtna cona, zemljišče leži ob avtocesti. Tožena stranka je informacijo o obrtni coni dobila pri bivšem županu xxx, zato se je toženec tudi odločil za ceneni nakup.

Pogodba je neveljavna, ker so bili izigrani predpisi o prodaji zemljišča. Če bi se zemlja prodala kot kmetijsko zemljišče,bi se lahko javil predkupni upravičenec; če pa bi se zemlja prodala kot stavbno zemljišče, bi bila predkupni upravičenec občina. V obeh primerih pa bi bila cena višja. O spornih parcelah je v teku tudi pravda pri Okrajnem sodišču v Slov. Konjicah, zaradi zamenjave zemljišč z občino. Tožena stranka je izkoristila starost in živčnost tožnika, zato je uspela skleniti fiktivno darilno pogodbo. Pogodba je bila sklenjena na občini, pred tem pa so tožniku grozili, da bo občina zemljo vzela. Takšne grožnje in prepričevanja so spravile tožnika v zmoto. Tožeča stranka šteje, da je utemljen primarni zahtevek. Če ta zahtevek ne bi bil utemeljen, lahko govorimo o izpodbojnosti pogodbe. Predlaga, da se priskrbi pravdni spis in da se zaslišita priči xxxx in sestavljalka pogodbe. Predlaga razveljavitev sodbe.

Pritožba je utemeljena.

Prvostopno sodišče je preuranjeno zavrnilo oba tožbena zahtevka, ne da bi ugotovilo vsa odločilna dejstva po materialnem pravu. Tako je sodišče zavrnilo ugovor čezmernega prikrajšanja zgolj z ugotovitvijo, da tožeča stranka izrecno ni hotela ugotoviti oziroma ugotavljati dejanske vrednosti zemljišča. Za čezmerno prikrajšanje po čl. 139 Zakona o obligacijskih razmerjih je treba ugotoviti, če je bila ob sklenitvi pogodbe očitna nesorazmernost med dajatvama (vrednost zemljišča in plačana kupnina) in če prava vrednost zemljišča prodajalcu ni bila znana in tudi ni morala biti znana.

V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče ugotoviti, ali obstojijo navedeni elementi za čezmerno prikrajšanje po čl. 139/1 ZOR. Pri tem je treba tudi upoštevati, da vnaprejšnja odpoved izpodbijanju pogodbe iz tega razloga nima pravnega učinka (čl. 139/3 ZOR). Pri ponovnem ugotavljanju dejanskega stanja bo sodišče lahko izhajalo že iz dosedanje trditve tožeče stranke, da je prejela za 1 m2 cca 4 DEM, da pa je prava cena cca 10 DEM za 1 m2. Ali te trditve držijo, ali ne, bo treba ugotoviti v novem sojenju,ko bo treba ugotoviti v skrajnem primeru tudi z izvedencem pravo ceno zemljišča, upoštevajoč vse elemente (naprimer lega, eventualna zazidljivost itd.).

V novem sojenju bo lahko sodišče tudi bolj precizno ugotovilo drugi zatrjevani razlog za razveljavitev pogodbe, to je grožnjo z odvzemom zemljišča, ki jo tožeča stranka sicer kvalificira kot zmoto po čl. 61 in 62 ZOR, čeprav gre glede na trditve tožeče stranke verjetno za grožnjo po čl. 60 ZOR.

V nadaljevanju sojenja je potrebno zaslišati že v pritožbi predlagani priči in izvesti še eventualne druge predlagane dokaze.

Sodišče pa je materialnopravno zmotno ocenilo, da sta zahtevka za neveljavnost in za razveljavitev pogodbe identična. V resnici sta ta dva zahtevka po materialnem pravu popolnoma različna glede na zatrjevano dejansko podlago. Tožeča stranka je zahtevala razveljavitev pogodbe zaradi zmote in zaradi čezmernega prikrajšanja.

Zahtevek za neveljavnost pogodbe pa temelji na trditvi tožeče stranke, da pogodba nasprotuje prisilnim predpisom, ker niso bila spoštovana pravila o prodaji kmetijskega, oziroma gradbenega zemljišča. Tožeča stranka se v zvezi z neveljavnostjo pogodbe v bistvu sklicuje na ničnost po čl. 103 ZOR, ker trdi, da pogodba nasprotuje prisilnim predpisom. Prvostopno sodišče pa ni ugotavljalo dejanskega stanja po čl. 103 ZOR, torej ali je konkretna pogodba res nična, ker niso bili spoštovani predpisi o predkupni pravici. V izpodbijani sodbi o teh odločilnih dejstvih ni razlogov, zato pritožbeno sodišče ni moglo preizkusiti, ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno. Čeprav je treba v zvezi s tem poudariti, da prevladujoča sodna praksa v takih primerih pogodbe ne šteje za nično, ampak le za izpodbojno (naprimer odločba VSS Pzz 8/76, Poročilo VSS št. 2/76 stran 48; odločba je tudi v Stairs programu).

V novem sojenju bo moralo sodišče tudi jasno ugotoviti, ali je zatrjevana ničnost - v tožbi imenovana neveljavnost - podana, ali ne.

Pritožnik ni priglasil pritožbenih stroškov.