VSC sodba Cp 794/96

1. Pritožbi tožeče stranke se d e l o m a u g o d i , sodba sodišča prve stopnje se s p r e m e n i tako, da se po sodišču prve stopnje dosojena odškodnina za negmotno škodo zviša za 65.000,00 SIT s pp. in sodba glasi: "Toženi stranki a in b sta nerazdelno dolžni plačati tožniku c 687.648,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 5.148,00 SIT od 29. 5. 1992 dalje, od zneska 682.500,00 SIT pa od 17. 11. 1995 dalje do plačila v 15. dneh, da ne bo izvršbe".
Sicer ostane sodba sodišča prve stopnje nespremenjena.
2. Pritožba tožene stranke se z a v r n e kot neutemeljena.
3. Stranki trpita sami svoje pritožbene stroške.

Sodišče prve stopnje je deloma ugodilo zahtevku tožnika v sporu, v katerem iztožuje od tožene stranke odškodnino za škodo, ki jo je utrpel v prometni nezgodi 8. 9. 1991. Prometno nezgodo je zakrivil prvi toženec. Ocenilo je, da je k nastanku škode oziroma njenemu povečanju tožnik sam prispeval 35 % in upoštevaje tožnikov soprispevek naložilo tožencema, da morata nerazdelno plačati tožniku odškodnino za telesne bolečine in neugodnosti zdravljenja v znesku 260.000,00 SIT, za strah 97.500,00 SIT, za duševne bolečine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti pa 260.000,00 SIT. Ugodilo je tudi zahtevku za plačilo gmotne škode v znesku 5.148,00 SIT - vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi in sicer za negmotno škodo od dneva sojenja dalje, za gmotno škodo pa od dneva vložitve tožbe dalje.

Ustrezno uspehu pravdanja je odločilo o pravdnih stroških.

Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki, vsaka zoper zanjo neugodni del sodbe. Tožnik in prvi toženec sta se pritožila iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, druga tožena stranka pa le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Vse tri pritožnice predlagajo, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo sodišča prve stopnje v njihovo korist.

Tožnik trdi, da je sodišče prve stopnje previsoko ocenilo njegov prispevek k škodi, ki jo je utrpel v prometni nezgodi. V predpravdnih pogajanjih je druga tožena stranka predlagala le 25 % odbitek, zato pritožba predlaga, da ga pritožbeno sodišče bistveno zniža. Meni pa tudi, da je sodišče za vse oblike škode neutemeljeno zavrnilo del zahtevka in pri tem premalo upoštevalo ugotovitve izvedenca o poteku tožnikovega zdravljenja in posledicah na zdravju, ki so odločujoče za odločitev o višini odškodnine za posamezne oblike škode.

Prvi toženec pa je v pritožbi poudaril, da je tožnik prispeval k škodi ne samo s tem, da ni bil privezan z varnostnim pasom, ampak tudi s tem, da je prisedel v avto k šoferju, za katerega je vedel, da je vinjen. Zato predlaga, da se oceni njegov prispevek na 50 %. Tudi druga tožena stranka meni, da je sodišče prve stopnje prenizko ovrednotilo tožnikov prispevek. Obe pa grajata odločitev sodišča prve stopnje, da je dosodilo tožniku odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ko je vendar izvedenec izpovedal, da življenjske aktivnosti tožnika niso (razen kratek čas za časa zdravljenja) zmanjšane. Sodišče je prisodilo tožniku za to obliko škode odškodnino iz razlogov, ki vsebinsko govorijo v prid obliki škode iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti. Za to obliko škode pa tožnik odškodnine ni zahteval. Zato je njegov zahtevek za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zavrniti.

Odgovorov na pritožbe ni bilo.

Pritožba toženih strank ni utemeljena, pritožba tožnika pa je deloma utemeljena.

Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje na podlagi dokaznega postopka, ki ga je izvedlo in dokazne ocene, ki jo je sprejelo, namreč, da tožnik ni bil privezan v času nezgode z varnostnim pasom in da je vedel, da seda v osebni avtomobil k vinjenemu vozniku, pravilno ocenilo, da je njegov prispevek k škodi 35 % . Kljub temu pa je odgovornost za sam škodni dogodek na strani prvega tožnika (zanj odškodninsko odgovorna na podlagi obveznega zavarovanja druga tožena stranka), ki je protipredpisno vinjen in prehitro vozil ter s tem povzročil prometno nezgodo, v kateri se je tožnik telesno poškodoval. Pritožbe, ki izpodbijajajo odločitev sodišča prve stopnje o tožnikovem prispevku k škodi v višini 35 %, tehtne in pravilno obrazložene odločitve sodišča prve stopnje niso omajale.

Sodišče prve stopnje je res prisodilo tožniku odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti na podlagi dejanskega stanja, ki govori - kot to pritožba druge tožene stranke poudarja - v prid odškodnini za duševne bolečine zaradi skaženosti.

Res je tudi izvedenec iz medicinske stroke, ki je opisal številne brazgotine na tožnikovem obrazu, ki so ne samo dobro vidne, ampak so tožnikov obraz, zlasti v okolici nosu in ust tudi spremenile in so trajne, ocenil kot kozmetsko napako. Vendar pa ocena o tem, katera sprememba telesa pomeni skaženost spada v pristojnost sodišča. Gre za pravno kategorijo, ki jo oceni sodišče na podlagi izvedenčevega opisa oškodovančevih telesnih sprememb. Le te pomenijo objektivni pogoj za duševne bolečine, ki jih zaradi telesnih sprememb oškodovanec trpi.

Sodišče prve stopnje je pridobilo obširen opis brazgotin na tožnikovi glavi, predvsem obrazu, ki so ostale po številnih ranah, nastalih v prometni nezgodi. Z tožnikovim zaslišanjem pa je ugotovilo, da tožnik subjektivno zaradi svojega izgleda, zaradi brazgotin in drugih sprememb na licu, ki jih je izvedenec opisal, duševno trpi. Dejansko stanje za odločitev o odškodnini za psihične bolečine zaradi skaženosti je torej sodišče prve stopnje ugotovilo. Ko je tožniku na podlagi tega dejanskega stanja odmerilo odškodnino za psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivosti, je zmotno uporabilo materialno pravo, kakor je tudi tožnik na tej dejanski podlagi zmotno zahteval odškodnino za psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. V tožbi je torej navedel za svoj zahtevek zmotno pravno podlago. Na pravno podlago pa po čl. 186 Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodišče ni vezano. Zmotno uporabo materialnega prava sodišča prve stopnje pa na podlagi pooblastil iz čl. 373/IV ZPP pritožbeno sodišče korigira, če je dejansko stanje v sodbi sodišča prve stopnje pravilno ugotovljeno. Na podlagi obrazloženega pritožbeno sodišče torej šteje, da gre ob pravilni uporabi materialnega prava (čl. 200/I ZOR), na podlagi po sodišču prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja tožniku odškodnina za psihične bolečine zaradi skaženosti in ne zaradi zmanjšanja življenskih aktivnosti.

Ko je sodišče preizkušalo še po 2. odst. člena 200 ZOR, ali je sodišče prve stopnje pravilno odločilo o višini odškodnine za to obliko škode, je skladno z načeli, ki jih upoštevajo sodišča pri odločanju o zahtevku za negmotno škodo, pritožbi tožnika ugodilo.

Ocenilo je, da je sodišče prve stopnje ob številnih vidnih brazgotinah na tožnikovem obrazu, dejstvu, da jih ni mogoče niti z operativnimi posegi ublažiti in da so v zimskih mesecih brazgotine še izraziteje vidne in moteče, upoštevaje, da je tožnik bil ob nesreči star šele 18 let in še neoblikovana osebnost (splošno znano dejstvo glede na starost) štelo, da hudo trpi zaradi skaženosti. Zato je ocenilo, da je sodišče prve stopnje našteta dejstva premalo upoštevalo in meni, da bi pravična odškodnina tožniku za to obliko škode šla v znesku 500.000,00 SIT, to je v vsem zahtevanem znesku.

Ker je od tega zneska odbiti njegov lastni prispevek k škodi, to je 35 %, je naložilo toženi stranki, da plača tožniku iz tega naslova odškodnino v znesku 325.000,00 SIT, torej 65.000,00 SIT več, kot mu je prisodilo sodišče prve stopnje. V tem obsegu je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede ostalih oblik škode, to je odškodnine za fizične bolečine in neugodnosti zdravljenja ter za strah pa je na podlagi obrazloženega in dejanskega stanja, ki ga je sodišče prve stopnje ugotovilo, štelo, da je odškodnina materialnopravno in po višini pravilno dosojena (že cit. člen 200 in čl. 203 ZOR).

Na podlagi obrazloženega je torej pritožbeno sodišče pritožbi tožnika deloma ugodilo in deloma spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, pritožbo tožene stranke pa zavrnilo. Ocenilo pa je, da se je uspeh pravdanja za tožečo stranko le toliko spremenil, da je v smislu čl.

154/II in čl. 166 ZPP šteti, da je sodišče prve stopnje pravilno glede na uspeh pravdanja odločilo o stroških prvega postopka in da v smislu istih zakonitih določil trpita pravdni stranki vsaka sama svoje pritožbene stroške.