VSL Sodba IV Cp 2007/2017

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, naj se mladoletni otroci predodelijo in zaupajo v vzgojo in varstvo njej, naj se določijo stiki med otroci in očetom, njemu pa se naloži plačevanje preživnine.

2Tožnica v obsežni pritožbi (20 strani), ki je pritožbeno sodišče ne bo podrobno povzelo (prvi odstavek 360. člena ZPP), navaja, da so se razmere po prvotni sodbi spremenile, saj je bilo očetovo prešolanje otrok nedopustno, kar obsežno graja. Sodišče prve stopnje se je oprlo na staro mnenje CSD, zagrešilo bistveno kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ni pojasnilo, zakaj določenih dokazov ni izvedlo, ter ni upoštevalo mnenja otrok. Najstarejši je dovolj star in je ves čas vztrajal, da bi bil rad pri mami, izjavo pa je spremenil po sugeriranju sogovornice. Očita tudi kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker izjava zagovornice ni pravilno povzeta. Nato povzema sinove izjave ter sodišču očita, da se ni opredelilo do izvida klinične psihologinje, ki je dečka spremljala ob hospitalizaciji, izvedensko mnenje pa ne more imeti večje teže. Nadaljnjo kršitev očita, ker je sodišče dovolilo, da je izvedenec poslušal izpoved priče L. Te tožnica tudi ne sprejema. Opozarja, da je oče tempirana bomba, kar je potrdil tudi izvedenec. Sodišče je otroke zaupalo očetu, ker ima boljše materialne pogoje. Izvedencu se ni opredelil, kako oče zadovoljuje koristi otrok, zlasti v zvezi z izpolnjevanjem šolskih nalog. Odnos, ki ga ima tožnica do CSD, ni zarota, ampak objektivno videnje, kar je ugotovil tudi inšpektor. Opozarja na odločbo IV Cp 3332/2016, iz katere izhaja, da usodnost pomena tovrstne zadeve terja postavitev drugega izvedenca, zadeva pa je za tri majhne otroke zelo pomembna. Sploh pa bi moral izvedenec otroke pregledati v prisotnosti mame in očeta ter opazovati njihov odnos. Izvedencu očita še, da iste odstavke prepisuje iz mnenja v mnenje, kar mu jemlje kredibilnost. Navaja še, da je pridobila mnenje dr. M. Z. D., ki ga obsežno povzema in sodišču očita, da je upoštevalo mnenje izvedenke S. ter da ni zaznalo, da je odnos, ki ga ima toženec s svojo mamo, patološki. Ne sprejema stališča, da sta za nastale razmere s tožencem odgovorna enako, kot tudi ni res, da otrokom ni zagotovila šolanja, saj se je z ravnateljico dogovorila za šolanje na daljavo. Sploh pa otroci, ki so pri očetu, tudi po en mesec nimajo naloge. Sklepno navaja še nekatera nova dejstva. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3Toženec je na pritožbo pravočasno odgovoril, prilaga sklep sodišča prve stopnje o začasni odredbi o stikih med otroci in tožnico ter predlaga zavrnitev pritožbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Mladoletni otroci (roj. 2005, 2009 in 2010) so bili s sodno odločbo¹ zaupani v vzgojo in varstvo očetu. Pritožbeno sodišče uvodoma zavrača pritožbena namigovanja, da so mu bili zaupani zaradi njegovih boljših materialnih možnosti². Zaupani so mi bili, ker, prvič, je mati (tožnica) po prejemu izvedenskega mnenja (v katerem je izvedenka kot primerno rešitev predlagala skupno starševstvo) najstarejšemu otroku to mnenje pokazala in mu pripisala odgovornost za izvedenkine ocene, kar je otroka čustveno prizadelo, da je postal miren, žalosten, vase zaprt in mu je bilo težko; tako ravnanje je po dodatni/naknadni oceni izvedenke in sodišča kazalo na mamino pomanjkanje razumevanja čustvenih potreb otrok in pomanjkanje sposobnosti tem dajati prednost pred svojimi, in to tudi takrat, kadar so si v konfliktu; in, drugič, je oče tudi sicer bolj učinkovit glede postavljanja mej, usmerjanja in obvladovanja vedenja otrok ter ima v vzgledih za obvladovanje življenjskih nalog in izzivov več prednosti kot mama. Pritožbene navedbe, ki skušajo kakor koli predrugačiti ali drugače raztolmačiti razloge za prvotno odločitev, v obrazložitvah takratnih sodb nimajo prav nikakršne opore.

6Zakonodaja res omogoča (četrti odstavek 421. člena ZPP), da sodišče izda novo odločbo o varstvu in vzgoji otroka, če to zahtevajo spremenjene razmere in koristi otroka. Toda to ne pomeni, da vsakršna sprememba na strani otrok ali staršev oziroma kateri koli dogodek/pripetljaj že nujno vodi v vnovično sodno pretresanje vprašanja, komu od staršev naj otrok bo zaupan v vzgoji in varstvo³. Nasprotno stališče bi izničilo učinek pravnomočno razsojene stvari (res iudicata)⁴. Ta v družinskopravnih zadevah zaradi varovanja otrokove koristi res ni enak kot sicer, a za poseg v pravnomočno odločitev oziroma njeno spremembo morajo biti podani posebej utemeljeni razlogi⁵. Teh v obravnavanem primeru ni.

7Sodba o zaupanju otrok očetu je postala pravnomočna 7. 4. 2016. Mama je že dober mesec kasneje vložila tožbo za predodelitev zaradi domnevno spremenjenih okoliščin, nakar je to tožbo umaknila in 31. 8. 2016 vložila predmetno tožbo. Kratko časovno obdobje od pravnomočne odločitve o zaupanju otrok v vzgojo in varstvo očetu do mamine tožbe za predodelitev njej samo po sebi sicer še ni razlog za zavrnitev njenega tožbenega zahtevka, a dogajanje v tem obdobju (in tudi kasneje, tj. med postopkom) niso tiste spremenjene okoliščine, ki bi terjale novo/drugačno odločitev o vzgoji in varstvu otrok v smislu četrtega odstavka 421. člena ZPP.

8Sodišče prve stopnje je pritrdilo pritožnici, da je prišlo do okoliščin, ki terjajo vnovično presojo, ali je zaupanje otrok v vzgojo in varstvo očetu (še) v njihovo največjo korist, in sicer iz dveh razlogov. Prvič: mama prvotne sodne odločitve ni sprejela in otroci so se kljub temu še vedno večji del časa zadrževali pri njej, kar je poglavitno prispevalo, da so bili otroci še bolj zmedeni, prizadeti in nepripravljeni na novo življenjsko situacijo. In drugič: razmere je dodatno poslabšal oče, ko je otroke v šolskem letu 2016/2017 prepisal na šolo v območju svojega (in tedaj tudi njihovega) stalnega prebivališča.

9Najprej o prvem sklopu okoliščin. Razumljiva in logična, do neke mere pa tudi pričakovana je reakcija otrok, ko so morali po sodni odločbi preiti k očetu od mame, pri kateri so na podlagi dogovora staršev (sklenjenega med prvotnim postopkom) bivali, pri čemer je bilo to obenem bivališče, kjer so nekdaj kot družina živeli skupaj z obema staršema. Teh reakcij zato ni mogoče (ob nespornem dejstvu, da so otroci navezani na oba starša) vzeti kot podlago za predodelitev otrok. Dejstvo je, da je partnerska zveza pravdnih strank razpadla in tej novi življenjski situaciji se morajo (žal) prilagoditi tudi otroci, zato je dolžnost staršev, da njihove koristi postavita na prvo mesto ter z vzajemnim spoštovanjem (in s spoštovanjem sodnih odločb, ki zasledujejo taisto korist) otrokom omogočita zdrav razvoj in življenje v tej novi življenjski situaciji. Sodišče je v pretekli pravdi po obširno izvedenem dokaznem postopku presodilo, da je v največjo korist otrok, da so v vzgoji in varstvu pri očetu. Mama bi jim v skladu z njihovo koristijo morala pri prehodu k njemu pomagati (v čustvenem smislu), jih podpirati, krepiti ter jim omogočiti, da bi se čim prej prilagodili novonastalim razmeram, ne pa, da je njihovo stisko izkoriščala in jo uporablja kot trditveno podlago predodelitvene tožbe. Tudi iz pritožbe je razvidno, da svojega dela odgovornosti za stisko otrok ne sprejema. Vztraja, da sodišča in CSD ne slišijo njenih opozoril, da so želje otrok in potrebe otrok drugačne in da je zato treba njena ravnanja presojati (le) skozi vidik največje koristi otrok, ki naj bi ga sama vseskozi zasledovala. Pritožnica največjo korist otrok ponuja kot opravičilo za vsa svoja ravnanja, zato je sodišče prve stopnje v obsežnem dokaznem postopku ugotavljalo, kaj to korist v konkretnem primeru predstavlja in skoznjo je presojalo tudi mamina pretekla dejanja. Njena teza, da (je) ravna(la) zgolj v korist otrok, se v dokaznem postopku ni potrdila⁶.

10In še glede drugega sklopa okoliščin. Očetovo ravnanje, ki je otroke prešolal v kraj svojega prebivališča in bližje novemu prebivališču otrok, je bila predmet drugega sodnega postopka (N 72/2016) in sodišče v tem postopku v pravnomočno odločitev drugega sodišča (ki je pritrdilo očetu) ne more poseči niti ne more presojati njene pravilnosti. Toda sodišče prve stopnje je oblikovalo dejanski zaključek, da oče s prešolanjem razmere še poslabšal. Oče se ne pritožuje niti te ugotovitve v odgovoru na pritožbo ne izpodbija, zato je pritožbeno sodišče ob tokratnem sojenju ne more spregledati, nima pa to očetovo ravnanje posledic, kakršne mu jih pripisuje/bi mu jih rada pripisala tožnica. Povedano drugače: čeprav bi bilo očetovo ravnanje lahko drugačno, za otroke boljše in manj obremenjujoče, to, da ni bilo táko, ne more biti tista sprememba, zaradi katere bi bili otroci lahko predodeljeni mami.

11Po oceni pritožbenega sodišča torej do takih sprememb, ki bi terjale vnovično presojo, komu naj sodišče zaupa v vzgojo in varstvo mladoletne otroke, sploh ni prišlo, zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka na predodelitev pravilna (že) iz tega razloga. V nadaljevanju bo pritožbeno sodišče zato le kratko odgovorilo na pritožbene očitke, zlasti glede bistvenih kršitev postopka.

12Pritožnica sodišču prve stopnje očita, da se je oprlo na mnenje CSD, ki je bilo tedaj staro več kot šest mesecev, okoliščine pa so se v vmesnem času spremenile, zato bi moralo sodišče mnenje pridobiti na novo. Očitek ni na mestu, saj je prvostopenjsko sodišče izrecno napisalo⁷, da svoje odločitve na mnenje CSD ni moglo opreti, ker tožnica centru vseskozi očita pristranskost. Novo mnenje tega očitka ne bi spremenilo, kar nenazadnje priznava pritožnica, ko navaja, da je delovanje CSD objektivno pristransko. Pritožbeno sodišče ne vidi potrebe, da bi v zvezi s tem opravljalo v pritožbi predlagane poizvedbe pri socialnem inšpektorju, ker izpodbijana odločitev sploh ne temelji na mnenju CSD.

13Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo izvedbo preostalih predlaganih dokazov, pri čemer je pojasnilo, zakaj jih ni izvedlo. Pritožnica le za dva izmed zavrnjenih dokazov konkretizirano nasprotuje razlogom prvostopenjskega sodišča. Navaja, da je zaradi resnosti cele situacije, toženčevega nasilnega in neprimernega vedenja ter stiske otrok predlagala poizvedbe pri PP in v ZD pri dr. R. Da je situacija med pravdnima strankama resna, potrjujejo že številni sodni postopki med njima, zato dodatno izvajanje dokazov ni (bilo) potrebno. Med strankama ni bilo sporno, da je zaradi napetosti med njima večkrat posredovala policija, tudi glede izvrševanja stikov in prehajanja otrok med njima, zato v tej smeri ni (bilo) treba izvajati dokazov. Vsebina nesporazumov je razvidna iz navedb pravdnih strank, potrjena pa prek njunih zaslišanj, na katerih je sodišče oblikovalo svoje ugotovitve (glej 6. točko te obrazložitve). Glede toženčeve osebnosti in stiske otrok je sodišče prve stopnje postavilo izvedenca klinične psihologije, torej strokovnjaka, medtem ko je dr. R. splošna zdravnica.

14Ne drži, da sodišče ni upoštevalo mnenja otrok, ki so ga ti podali po zagovornicah - glas otroka. Sodišče je izjave povzelo in se do njih opredelilo⁸, res pa jih ni vzelo kot podlago za odločitev, ker jih je ocenilo kot indic, kaj si otroci subjektivno želijo, želje pa se ne sme enačiti z (dolgoročno) koristjo otrok⁹, kar je sodišče prve stopnje ustrezno objektiviziralo s pomočjo izvedenca. Povedano velja tudi glede A., ki ga pritožnica izrecno izpostavlja. Sodišče prve stopnje tu tudi ni zagrešilo bistvene kršitve postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpoved zagovornice o A. izjavah ni povzeta protispisno, a to niti pomembno, saj sodišče prve stopnje na te izjave (pritožbeno sporna je tožnici celo v škodo) svoje odločitve ni oprlo.

15Tudi bistvena kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodišče prve stopnje je ocenilo vse listine v spisu, mnenje lečečega zdravnika pa nima enake oziroma take dokazne teže, kot mu jo pripisuje pritožnica, temveč je, logično, podvržena celoviti strokovni oceni sodnega izvedenca in dokazni oceni, ki jo opravi sodišče. Pritožbeno sodišče še dodaja, da konkretni medicinski izvid izpričuje zgolj A. akutno stanje ob hospitalizaciji, medtem ko je izvedensko mnenje plod izvedenskega dela, kjer je izvedenec črpal iz vseh podatkov in mnenje podal na podlagi pregleda pravdnih strank in otrok.

16Izvedenec dr. T. R. je na seznamu sodnih izvedencev¹⁰, zato je vsako razpravljanje o njegovi (ne)primernosti za izvedenstvo brezpredmetno. Izvedenec je v svojem mnenju predstavil, katera psihodiagnostična sredstva je uporabil, nato pri podajanju mnenja o posameznih preiskovancih (pravdni stranki in vsi otroci) sproti navajal, na podlagi katerega od navedenih sredstev je prišel do posamezne ugotovitve (to se vidi tako, da je za ugotovitvijo v oklepaju navedena kratica uporabljenega sredstva; glej list. št. 222 - 230). Tak način je primeren in je tožnici omogočal ustrezno obrambo in kritiko mnenja, kar je tožnica tudi izkoristila. Izvedenec je tožnici na pripombe odgovoril. S ponavljanjem pripomb, na katere je izvedenec prepričljivo odgovoril, tožnica ne more doseči postavitve drugega izvedenca, to, katera stroka izvedenstva je tista, ki bo v konkretnem primeru najprimernejša, pa je v domeni sodišča¹¹. Odločitev o tem, na kakšen način bo izvedenec s preiskovanci opravil pregled (ali ločeno ali skupaj - z obzervacijo), je v njegovi pristojnosti. Sploh pa v obravnavani zadevi ni odločilno to, na koga so otroci bolj navezani (pritožbeno sodišče ne dvomi, da so močno navezani tudi na tožnico) in kako bi reagirali v medsebojnem odnosu, temveč je ključno, kdo od staršev je (glede na lastnosti otrok - zato so bili tudi sami preiskovanci) bolj primeren za vzgojo in varstvo. Pritožbeno sodišče tudi ne dvomi, da si je izvedenec kot strokovnjak vzel potreben čas, ki ga potrebuje, da je opravil nalogo, ki mu jo je zadalo sodišče, in odgovoril na vsa vprašanja.

17Izpostavljanje otrok sodnim postopkom in večkratnim pregledom pri izvedencih za otroke nedvomno predstavlja stres, na kar je pritožbeno sodišče opozorilo že ob prejšnjem odločanju. Pritožnica ima sicer prav, ko opozarja na usodnost tovrstnih odločitev, a spregleda, kolikokrat so bili njeni otroci že izpostavljeni pregledom izvedencev, nazadnje (in po nepotrebnem) še enkrat v tem postopku, zato ni prav nobenega razloga, da bi sodišče postavilo še enega izvedenca. Ob tem pritožbeno sodišče še pripominja, da je logično (in tudi pravilno) postopanje sodišča, ko je v svojo dokazno oceno vpelo izvedensko mnenje, izdelano v prejšnjem postopku. V primeru, ko gre za tožbo na predodelitev otrok, mora sodišče namreč ugotoviti, ali so bile okoliščine spremenjene, da lahko to ugotovi, pa mora ugotoviti, kakšne so bile razmere ob (prvotni) dodelitvi. In del teh je (v tovrstnih postopkih praktično vedno) tudi izvedensko mnenje ustreznega strokovnjaka.

18ZPP v oddelku "izvedenci" nima določbe, kot jo ima glede zaslišanja prič in njihove sočasne prisotnosti (primerjaj prvi odstavek 238. člena ZPP). Izvedenec je pomočnik sodišča, ne priča, zato ni nobene ovire (kaj šele kršitve), če izvedenec posluša zaslišanje prič v postopku¹².

19Pritožbene navedbe glede toženčevega nasilja, njegovega pomanjkanja starševskih kapacitet in njegove nezmožnosti za opravljanje šolskih obveznosti ter patološkega odnosa, ki naj bi ga imel s svojo mamo, v izvedenem dokaznem postopku nimajo opore, zato jih pritožbeno sodišče zavrača ter se v izogib ponavljanju sklicuje na razloge izpodbijane sodbe.

20Pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa ni odkrilo pomanjkljivosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

21Odločitev o stroških postopka temelji na 413. členu ZPP.

¹ Sodba Okrožnega sodišča v Novem mestu IV P 106/2014 s 25. 11. 2015 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 264/2016 s 7. 4. 2016.
² Višje sodišče je izrecno poudarilo, da so materialne prednosti drugotnega pomena, čeravno so očetove boljše.
³ Primerjaj sodbo VSL IV Cp 2566/2015 s 13. 10. 2015.
⁴ Primerjaj odločbo VSL IV Cp 6/2017 z 22. 2. 2017.
⁵ V sodbi II Ips II Ips 642/2008 z 9. 10. 2008 je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da morajo biti spremembe bistvene. Tako tudi odločbe VSL IV Cp 6/2017 z 22. 2. 2017, VSL sodba IV Cp 2365/2016 s 24. 11. 2016 in druge.
⁶ Iz (sicer nepravnomočnega, op. pritožbenega sodišča) sklepa o začasni odredbi Z 2/2017-3 s 1. 9. 2017 izhaja, da je zaradi maminega ravnanja (se ne drži režima stikov, ne pripravlja otrok na predajo očetu in otežuje njihovo prehanjanje) sodišče poseglo v ureditev stikov med mamo in otroci tako, da jih je omejilo na dve uri tedensko, in to pod nadzorom CSD.
⁷ Točka 8 izpodbijane sodbe.
⁸ Izjave so povzete v 9., dokazna ocena sodišča pa se nahaja v 10. točki obrazložitve.
⁹ Primerjaj sodbo VSL Cp 707/2016 s 5. 1. 2017.
¹⁰ Tožnica je konkretnega izvedenca izrecno navedla kot enega od tistih, ki ga sprejema. List. št. 99 v spisu.
¹¹ Mnenje dr. M. Z. D., pridobljeno izven pravde, lahko predstavlja le del strankinih trditev in kot take jih je pritožbeno sodišče tudi upoštevalo.
¹² Za izvedenca se lahko postavi celo nekdo, ki je bil pred tem zaslišan kot priča. Primerjaj prvi odstavek 247. člena ZPP.